Daniel Levy je zelo trmast in trdoživ gospod. To je na lastni koži spoznal vsak, ki je z njim sedel za pogajalsko mizo. Prej ali slej, zlepa ali zgrda, vedno pa z zares minimalnim odstopanjem od svojih zahtev Levy dobi tisto, kar hoče. Razen ... lovorik. Zdi se, da je 59-letniku zdaj končno dovolj neuspehov. Če ne bo Antonio Conte s Tottenhamom osvojil lovorike, potem je ne bo nihče.

Drzna izjava, sploh za začetek našega razmišljanja o novi eri severno-londonskega kluba. A seveda jo bomo argumentirali. Dejstvo je, da je Tottenham sodobnega časa simbol ambicioznega kluba, ki serijsko odpoveduje takrat, ko je to najbolj pomembno. In zdi se, da je Antonio Conte idealen trener za to, da preseka to “prekletstvo”. Kar je morda presenetljivo, obenem pa še dodatno poudarja genialne pogajalske sposobnosti Daniela Levyja, je to, da je pragmatični Italijan za nadaljevanje svoje trenerske kariere izbral ravno bele iz severnega dela Londona.

Simbolično, ravno včeraj, na dan ustoličenja Italijana na klopi Spursov, je minilo 5000 dni odkar je Tottenham nazadnje osvojil lovoriko. In še ta je tista najmanj cenjena v angleškem nogometnem svetu. Leta 2008 se je angleški ligaški pokal še imenoval Carling cup, od takrat pa zamenjal kopico imen, ves čas pa ga zaradi njegove nepomembnosti navijači radi imenujejo kar “Mickey Mouse” Cup. Tottenham je v velikem finalu tedaj premagal Chelsea z 2:1, odločilni gol za zmago varovancev tedanjega trenerja Juandeja Ramosa je dosegel braniliec Jonathan Woodgate.

Ko zadeve v roke vzame Conte, sledi revolucija

Antonio Conte je sinonim za takojšnji uspeh. To pa je tisto, kar je v sodobnem nogometnem svetu, kjer vsi od trenerjev nemudoma zahtevajo dobre rezultate in lovorike, še posebej zaželeno in iskano. Ta status je 52-letnik pridobil že kot trener Siene, ki jo je v svoji prvi sezoni na mestu glavnega trenerja odpeljal v italijansko Serie A.

Pirati? Morilci? Tirani? Ni problema, dajte nam milijone

Nogomet

9. Okt 2021 16

Nogomet

9. Okt 2021 16

Pisalo se je leto 2011 in svet se je še vedno navduševal nad sistemom 4-3-3, ki ga je nogometnemu občinstvu skozi Barcelono predstavil Pep Guardiola. Sama nogometna elita tedaj še ni bila preveč pozorna na neuveljavljenega italijanskega trenerja (s sicer zavidljivo igralsko kariero), ki je na igrišču vpeljeval nekaj novega. Trenerja, ki je v obrambo postavljal le tri nogometaše, bočnima branilcema pa ponudil vso svobodo tega sveta za sodelovanje v napadalnih akcijah. A sistem 3-5-2, ki ga danes z nekaterimi modifikacijami igra kopica najuspešnejših ekip Evrope, je tudi smetana nogometne igre spoznala že nekaj mesecev kasneje.

Tedanji novi predsednik Juventusa Andrea Agnelli je imel očitno od nekdaj težnje po velikih preobratih v nogometnem svetu. Contejeva revolucija mu je v primerjavi z nedavno superligaško bistveno bolje uspela. Nekdanji izvrstni nogometaš stare dame je namreč začel bržkone najuspešnejše desetletje torinskega ponosa in s tremi zaporednimi naslovi vzporedno začel tudi spreminjati nogometni svet.

Že v prvi sezoni na klopi stare dame je Antonio Conte prvenstvo osvojil brez enega samega poraza.

Sistem 3-5-2 uspešen tudi v angleškem nogometnem raju

Svoj pragmatični nogometni pristop s tremi branilci, neumornimi vezisti in čim bolj raznovrstnimi napadalci je Conte po ne preveč posrečeni epizodi na klopi italijanske reprezentance odpeljal v Chelsea. V sezoni 2015/2016 se je zaključila druga era Joseja Mourinha na klopi Londončanov in po 10. mestu v Premier ligi so modri levi nujno potrebovali nekaj novega, drugačnega. Hkrati pa seveda nekaj, kar bo prinašalo rezultate.

Conte je tako tudi angleškemu nogometu predstavil svojo nogometno filozofijo. In nemudoma, v svoji prvi sezoni na otoku, tudi osvojil otoški nogometni sveti gral – Premier ligo. Spomnimo, takrat je v bitki za naslov ugnal ravno Pochettinov Tottenham, ki je še enkrat več pokleknil v odločilnih trenutkih sezone.

Od Chelseaja se je Italijan poslovil še z FA pokalom v sezoni 2017/2018, nato pa sedel za krmilo milanskega Interja, padlega velikana, ki je bil le bleda senca kluba, ki je v prejšnjem desetletju redno krojil vrh ne le italijanskega, ampak tudi evropskega nogometa.

Tokrat rezultatski uspeh sicer ni bil takojšen, Conte je v prvi sezoni za točko zaostal za Juventusom, ki se je veselil 9. zaporedne prvenstvene zvezdice. A kar mu ni uspelo v prvem, je Italijanu uspelo v drugem poizkusu. Juventusovo vladavino, ki jo je začel ravno mož iz Lecceja, je tudi prekinil isti strateg. Nato pa Interju zaradi spora z vodstvom kluba in vse večji finančni luknji črno-modrih pomahal v slovo.

Contejeve lovorike:

4x Serie A (3x Juventus, 1x Inter)
2x italijanski super pokal (obakrat Juventus)
1x Premier liga (Chelsea)
1x FA pokal (Chelsea)
1x Serie B (Bari)

Kar Levy želi, to Levy dobi

Leto, ki je vzelo številne športne velikane

Drugi športi

1. Nov 2021 3

Drugi športi

1. Nov 2021 3

In na tej točki Contejeve kariere je svojo priložnost zavohal Daniel Levy. Slednji je od otroštva navijač Tottenhama, danes pa je predsednik z najdaljšim stažem med angleškimi Premierligaši. 59-letnik je na čelo kluba prišel leta 2001, v naslednjih letih pa, to je potrebno priznati, tlakoval precej strm vzpon belih iz severnega Londona, ki so skupaj z Manchester Cityjem sloviti “The Big 4” angleškega nogometa, ki ga sestavljajo Liverpool, Manchester United, Chelsea in Arsenal, razširili v “The Big 6”.

Skrivnost Levyjevega uspeha smo na kratko opisali že v uvodu. Poslovnež judovskih korenin je izjemno trd pogajalec. Sloviti Alex Ferguson je pogajanja s Tottenhamovim predsednikom glede prestopa Dimitra Berbatova v intervjuju za The Guardian opisal kot “bolj bolečo izkušnjo kot menjavo kolka”. A hkrati je ravno zaradi nepopustljivosti pri svojih zahtevah pred leti Levy izpeljal najdražjo prodajo nogometaša tistega časa. Garetha Bala je za 86 milijonov funtov prodal v madridski Real.

A če se lahko Tottenham z zvezdniškim statusom nogometašev, sodobnim stadionom, trening centrom in akademijo ter višinami odškodnin za prodaje in nakupe igralcev že nekako primerja z ostalimi angleškimi velikani, Levyja na inferiornost Spursov v primerjavi z največjimi opominjajo prazne, prašne klubske vitrine z lovorikami.

A z vsemi žavbami namazani Anglež je imel oziroma še ima svoj načrt. Že poleti je v klub pripeljal novega direktorja Fabia Paraticija, ki je v zadnjem desetletju sodeloval pri vseh uspehih torinskega Juventusa. In, kar še zdaleč ni nepomembno, ohranil odlične odnose z Antoniem Contejem. Levyju se sicer poletno snubljenje Italijana kljub temu ni obrestovalo.

“Med poletjem so bila moja čustva do Interja in vsega, kar se je tam zgodilo v lanski sezoni, enostavno premočna. Čutil sem, da še ni napočil čas za vrnitev na trenerski stolček,” je ob podpisu leto in pol trajajoče pogodbe s Tottenhamom priznal Antonio Conte in dodal: “A entuziazem in odločnost Daniela Levyja, da mi zaupa to nalogo, sta name naredila vtis. Ko se je ponudila nova priložnost, nisem omahoval.”

Antonio Conte je skozi pogajanja jasno izrazil tudi nujo po krepitvi moštva. Po poročanju otoških medijev so na seznamu njegovih želja Dušan Vlahović (Fiorentina), Franck Kessie (Milan), Stefan de Vrij (Inter), Marcelo Brozović (Inter) pa tudi Federico Chiesa (Juventus).

Tudi izkušeni Italijan se torej ni mogel upreti strategu, ki je vsaj tako spreten v pisarnah, kot je Conte ob zelenicah. Levy je po Contejevi zavrnitvi ponudil priložnost Nunu Espiritu Santu, ki pa nikoli ni bil prav zares dolgoročna rešitev Tottenhama. Alfa in omega Spursov je čakal, malce tvegal, a dočakal priložnost, da na klop svojega kluba pripelje tistega, ki ga je želel. Tistega, ki ga je čakal. Tistega, ki ga bo odrešil.