Tomislav Tomić je eden izmed najbolj standardnih nogometašev v dresu Olimpije, odkar je lansko poletje prišel v Ljubljano. V svoji prvi sezoni je osvojil prvenstvo in pokal, a zgodilo se mu je marsikaj. Tomiću so le nekaj tednov pred koncem lanske sezone dejali, da mora prenehati igrati nogometa.

Tomislav Tomić je sinoči z Olimpijo podpisal novo pogodbo. To je njegova zgodba, z njegovi besedami.

Tomislav, najprej nekaj besed o podaljšanju sodelovanja z Olimpijo. Tu si več kot leto dni, osvojil si vse, kar se je dalo. Kakšni so občutki?

Normalno, počutim se dobro. Zadovoljen sem, drugače ne bi podpisal. Na obojestransko zadovoljstvo sem podpisal še za dve leti. Skoraj leto in pol sem že tukaj. Minula sezona je bila dobra. Težka in naporna. Osvojili smo dvojno krono, kar pa se tiče mojih iger, pa je vedno lahko boljše. Ko potegnemo črto, sem zelo zadovoljen.

Pojdimo k malce manj prijetni temi, ki te je zelo zaznamovala. Proti koncu lanske sezone si prejel novico, ki je ne želi slišati noben profesionalen športnik in ki bi ti lahko življenje povsem obrnila na glavo. Kaj točno se je zgodilo?

Res je. Celo življenje se mi je obrnilo na glavo. Nogomet igram od svojega sedmega leta. Nikoli nisem imel težav. Ob prihodu v Olimpijo sem opravil zdravniške preglede in vse je bilo v redu. Dejali so, da je EKG nekaj pokazal, a nič hujšega. Odigral sem pol sezone. Pred nadaljevanjem bi moral na nov pregled, a sem z reprezentanco odšel v ZDA, nato pa direktno na klubske priprave v Turčijo. Sezona se je nadaljevala, bil sem na pregledih v Izoli in Mariboru in normalno igral tekme. Nikoli nisem imel težav. Nato pa so mi kar naenkrat dejali, da moram na pogovor h kardiologu. Jaz in Pavle (Klemen Pavlinič, maser) sva odšla in dejali so mi, da nikoli več ne bom mogel igrati nogometa. Pogledal sem Pavleta, ki je bil tako kot jaz šokiran. Mislil sem, da je nočna mora. A žal je bilo res tako in kar naenkrat se je moje življenje obrnilo na glavo. Kar naenkrat ne moreš več početi tega, kar imaš rad, kar delaš celo življenje. Veliko stvari mi je šlo po glavi. Žila, ki mora iti nad srcem, je šla skozi srce, kar je bila težav. Nisem dobil dovoljenja igrati proti Rudarju. Ko sem prišel domov, sem javil ženi in staršem. Bili so v šoku, jaz pa sem tiho verjel, da to ni konec. V klubu so mi stali ob strani. Dejali so mi, da bom dobil novo pogodbo tudi, če ne bom več mogel igrati. Moram se jim zahvaliti. Igor Bišćan, bivši trener, mi je pomagal, saj je klical zdravnika v Dinamu. Imeli so že takšne primere, tako da sem odšel tja na preglede. Dejal mi je, da lahko nadaljujem z igranjem, ampak da moram pred vsako tekmo spiti tablete, ki znižujejo utrip srca. V nevarnosti pa bi bil zgolj takrat, ko je moj utrip zelo visok. Odšel sem na pregled in Bišćanov zdravnik mi je dal podpis, da sem lahko nadaljeval z igranjem. Izpustil sem zgolj tekmo z Rudarjem, nato pa se vrnil v moštvo. To je bil najtežji del moje kariere, in ta naslov prvaka, ki sem ga osvojil z Olimpijo, mi je prav zato najbolj pomemben v življenju.

Kako so takrat odreagirali soigralci? Kako pomembna je bila podpora s strani predsednika, trenerja, kluba, družine?

Verjel sem, da se bom vrnil. Nekateri še danes pravijo, da se ne bi smel vrniti. Jaz igram, nimam nobenih težav. Moja žena in starši, ki me spremljajo od sedmega leta, so me tolažili in govorili, da bo vse v redu. Videl sem v njih, da so vedeli, da ne bo tako in da bom verjetno moral nehati igrati. Tega ne privoščim nobenemu nogometašu. Bilo mi je zelo težko. Ponavljam, res sem verjel, da bom lahko nadaljeval z igranjem. Po teh težkih dneh mi oba pokala osvojena z Olimpijo pomenita ogromno. Hvala Bogu, nimam nobenih težav in vem, da bo tako ostalo. Vsi so bili preplašeni, razočarani. Niso mogli verjeti, da kar naenkrat ne morem več biti z njimi. Toda vsi so me podprli. Veliko mi je pomenila podpora soigralcev, družine, soigralcev, kluba, tako da lahko rečem, da smo iz tega vsi prišli močnejši, jaz pa sem se vrnil na igrišče in delam to, kar imam rad.