Branko Ilić se poslavlja od zelenega dresa NK Olimpije. V celoti obljavljamo njegovo odprto pismo.

 Dragi moji navijači,

S težkim srcem vas obveščam, da v prihodnje ne bom več nosil dresa našega velikega kluba. Naše Olimpije.

Spomnim se, kot bi bilo včeraj, ko sem 1. marca 2003 za Bežigradom prvič oblekel zeleno-bel dres. Za rojenega »Fužinca«, Žabarja od glave do pet, je bila to uresničitev sanj. Ob pregledu prve pogodbe, podpis je brez kakršnegakoli oklevanja sledil nekaj sekund zatem, sem kipel od ponosa in navdušenja. Tako kot moji starši, ki so bili ob meni od začetka in vse do konca.

Kot mlad fant sem odšel iz Slovenije. V španski Betis, kjer sem prvič občutil prednosti in težave igranja v tujini, pa nato v Rusijo, Ciper, Izrael, v moj drugi klub Partizan iz Beograda, Kazakhstan, na Japonsko. Bil sem del izjemne reprezentance, ki je leta 2010 igrala na svetovnem prvenstvu. Za konec, na stara leta, kot pravijo, a verjemite mi, da sem se počutil kot najstnik, ki lahko še veliko ponudi, sem se vrnil domov. K družinama. Prvi, ki me je vedno podpirala – starši, žena, otroci, in drugi, ki je bila vedno v mojih mislih – Olimpija.

Prvega pol leta je bilo grozno. Izgubljali smo kot po tekočem traku, vzdušje res ni bilo dobro. V drugi sezoni pa … Kot v sanjah. Dvojna krona po 25 letih znova v Ljubljani. Spomnim se Zorana Ubavića, kako je leta 1993 kot kapetan dvignil obe lovoriki, zdaj pa sem to doživel sam. Andresov gol v Mariboru, Kronin v Domžalah … Preveč čustvenih trenutkov je bilo, takšnih, ki jih sploh ne morem opisati. Tisti, ki ste bili na zadnji prvenstveni tekmi v Domžalah, veste, kakšna napetost je bila v zraku, sploh po tistem, ko smo prejeli gol. Toda, bilo nam je usojeno. Zaslužili smo si. Skozi sezono smo bili najboljši, zmagovali takrat, ko je bilo najbolj pomembno, bili pa smo tudi izjemno povezani. Dihali smo eden za drugega, za ta naslov, ki smo si ga tako želeli!

Odrekanje, slaba volja, tudi prepiri, ki so sestavni del slačilnice, a še bolj karakter, povezanost in želja. Vse skupaj je bilo dovolj za naslov. V finalu pokala pa smo nato tako ali tako »leteli« in prišli do visoke zmage.

Uresničile so se mi sanje, ko smo z vami slavili dvojno krono. V centru Ljubljane, nato pa še v Stožicah. Prepričan sem, da vam bo Olimpija v prihodnosti pričarala nove čudovite trenutke, verjamem, da kakšnega že v letošnji sezoni.

Zahvaljujem se predsedniku Milanu Mandariću, ki me je »vrnil« v Olimpijo, brez njega nič od tega ne bi bilo možno. Hvala vsakemu igralcu posebej, vsakemu klubskemu delavcu, ki mi je olajšal čas pri Olimpiji, največja hvala pa vam, dragi navijači. Vi ste srca tega kluba in srčno upam, da bo tako ostalo tudi v prihodnje.

Kar se tiče moje prihodnosti, bom znal več povedati v prihodnjih tednih. Predvsem po pogovorih z družino, ki je najpomembnejši del mojega življenja. Najprej pa bom moral otrokom dopovedati, da ko pojejo Olimpijine pesmi, ne pojejo več »očiju«. Eh … Kaj govorim … Ko pojejo Olimpiji, pojejo meni. Vedno bo tako.

Vse je bilo za vas. Za družino. Za Ljubljano. Za Olimpijo.

Vaš Branko Ilić