Dejan Djuranović je bil izbran za najboljšega trenerja sezone v prvi slovenski ligi, zaradi česar se je nehote znašel na udaru dela nogometne javnosti. Mnogi so namreč prepričani, da bi moral nagrado prejeti trener prvaka Mure Ante Šimundža. Trener četrtouvrščenih Domžal je v intervjuju za SportKlub spregovoril tudi o tem in o pereči temi podal svoje mnenje.

Dejan Djuranović je lovorike kot nogometaš osvajal najprej z Olimpijo, potem z Mariborom, s katerim je zaigral tudi v Ligi prvakov, in kariero leta 2006 končal pri Domžalah, h katerim je prišel v obdobju njihovega vzpona, ki se je končal z dvema zaporednima naslovoma slovenskega prvaka v letih 2007 in 2008.

Takrat je bil nekdanji nogometaš, ki se je najbolje znašel na sredini igrišča, že v trenerskih vodah v vlogi pomočnika takratnega trenerja Slaviše Stojanovića. Danes 53-letni Djuranović je – s kratkima premoroma, ko je bil trener Radomelj in Doba -, z Domžalami povezan vse od takrat. Od junija lani kot glavni trener.

Sven Šoštarič Karić upa, da bo še kdaj ostal brez počitnic

Nogomet

15. Jul 2021 0

Nogomet

15. Jul 2021 0

Senijad Ibričić: zvezdnik, ki se je zataknil v Sloveniji

Nogomet

15. Jul 2021

Nogomet

15. Jul 2021

Na klop domžalskega prvoligaša se je usedel po neposrečeni epizodi s kopičenjem izkušenejših nogometašev, s katerimi so v Domžalah skušali narediti korak naprej in se podati v lov na prvenstveni naslov. Namesto tega se je zgodilo, da so naredili dva koraka nazaj in se celo borili za obstanek.

Z zdajšnjim trenerjem so se Domžalčani rešili pred izpadom in v sezoni 2020/21 v ospredje začeli spet porivati mlade. Uspeh je prišel. Domžale so si z najmlajšo ekipo v ligi, v kateri mrgoli mladih nogometašev, zagotovile Evropo in bile nekaj časa celo v igri za naslov.

Prav zaradi tega je bil Djuranović v izboru Sindikata profesionalnih igralcev nogometa Slovenije (SPINS), v katerem so glasovalci – nogometaši, trenerji, novinarji in navijači – glasove oddali že pred koncem prvenstva, izbran za najboljšega.

Potem je do zgodovinskega podviga, prvega naslova Mure, prišel Ante Šimundža in na Djuranovića se je neupravičeno usul plaz kritik. Nekateri so šli celo tako daleč, da so trenerju Domžal svetovali, naj nagrado preda v roke nekdanjega soigralca iz Maribora, ki zdaj navdušuje v Murski Soboti.

Djuranović priznava, da je bil izbor nekoliko presenetljiv, a ob tem dodaja: “Eno je priznanje Šimundži, ki ga zelo spoštujem in bi si to nagrado zagotovo zaslužil, drugo pa omalovaževanje oziroma negiranje tega, kar smo naredili mi.”

Za vami so trije, pred vami pa zadnji teden priprav. Kako se spopadate z vremenskimi razmerami, ki so zajele Slovenijo?
Vroče je, tako da se moramo prilagajati. Bolj kot z dolžino treningov, ki so enako dolgi ne glede na vreme, s tem, da spreminjamo ure treningov. Če je treba, začnemo pol ure prej ali pa pozneje. Ni večjih težav.

Kako pa ste zadovoljni z opravljenim v času priprav?
Zadovoljen sem. Glavno delo smo opravili že pozimi. Zimske priprave so najpomembnejše, prinašajo rezultate za celo koledarsko leto, zato je pomembno, da smo v tistem obdobju opravili dobro delo, kar se je pokazalo tudi spomladi.

Fantje so zdaj imeli dobra dva tedna počitka. Verjamem, da so se spočili in regenerirali. Nekaj jih je imelo krajši premor, saj so imeli reprezentančne obveznosti, tako da v prvem tednu priprav še nismo trenirali tako, kot bi morali, potem pa smo se sestavili in nadaljevali z začrtanim delom.

Zelo sem zadovoljen z odnosom in pristopom, ki ga fantje kažejo na treningih. S tem pri nas tako ali tako nikoli ni bilo nobenih težav. Želimo si nadaljevati z delom in narediti korak naprej glede na to, kar nam je uspevalo v prejšnji sezoni.

Kadrovanje v poletnem prestopnem roku:

Prihoda: Nermin Hodžić (brez kluba), Enes Alić (Mladost Kakanj, BiH).
Odhodi: Gregor Sikošek (Maribor), Tonči Mujan (?), Gaber Dobrovoljc (?).

Kadrovanje? Odšli so Gregor Sikošek, Gaber Dobrovoljc in Tonči Mujan. Prišla sta branilca Nermin Hodžić in mladi Enes Alić.
Ekipa je glede na spomladanski del ostala precej nespremenjena, bilo je le nekaj kozmetičnih popravkov. Sikoška, ki mu je potekla pogodba in nas je zapustil, smo nadomestili z mladim Alićem, ki je prišel iz bosanske premier lige. Ostali so naši fantje. Nekateri so prišli s posoj, nekatere mlade bomo verjetno še posodili, koga bomo morda še pripeljali in zaostrili konkurenco.

Imamo dobro ekipo, podobno tisti, ki je igrala v prejšnji sezoni, tako da gremo lahko optimistično naprej. Je pa res, da bo morda še kdo odšel. Če želimo preživeti, moramo prodajati. Sploh po evropskih nastopih se lahko zgodi, da bo kdo prestopil. Financiramo se tudi s sredstvi, ki jih Uefa nameni za evropske pokale. Naš cilj je, da se uvrstimo v Evropo in tam spromoviramo mlade igralce.

Nekaj smo jih že v prejšnji sezoni. Verjamem, da se bo zgodil kak prestop, s katerim bomo napolnili klubsko blagajno. Ko bomo ob koncu avgusta, ko bo zaključek prestopnega roka in Evrope, potegnili črto, bomo videli, kje smo in s kakšnim kadrom bomo krenili v novo sezono.

Med tistimi, ki so v evropski izložbi, izstopa predvsem mladi vezist Tamar Svetlin, ki je star komaj 19 let, a ima za sabo že 60 nastopov za člansko ekipo Domžal.
Tamar je zagotovo velik up slovenskega nogometa in ni edini, ki ga imamo v svojih vrstah. Vsega leto dni od njega je starejši Dario Kolobarić. To sta nogometaša, ki sta najbolj izpostavljena. Za njima je že veliko izkušenj v prvi slovenski ligi, bila sta tudi reprezentanta do 21 let in bila zraven na letošnjem evropskem prvenstvu na domačih tleh.

Tudi njun značaj in odnos, ki ga kažeta, daje slutiti, da utegneta v novi sezoni še napredovati. Upam, da bo tako. Da bosta še naprej igrala dobro in bomo prišli do tega, česar si želimo vsi. Da bosta naredila korak naprej, prestopila v tujino in bomo na koncu zadovoljni vsi.

Ne samo na njiju, v sezoni 2020/21 ste računali še na kup najstnikov. Koga bi izpostavili?
Zagotovo 20-letnega Benjamina Markuša, ki se je v drugi polovici sezone vrnil s posoje in odigral kar nekaj tekem. Sam veliko pričakujem tudi od njegovega vrstnika Marka Martinovića, ki sicer ni domač fant, prihaja iz šole splitskega Hajduka, a veliko obeta.

Potem je tu še veliko fantov iz nogometne šole, za katere verjamem, da bodo, morda ne na začetku, ampak skozi sezono prihajali do priložnosti. Nekaj je takšnih, ki so jo že dobili. Nekaj minut v prvi ligi so že odigrali 18-letni Emir Saitoski, leto mlajši Gašper Černe, 18-letni Nick Perc, 17-letni Mark Strajnar …

Imamo kar nekaj mladih fantov, ki zaključujejo z najstniškimi leti in prihajajo v leta, ko lahko naredijo veliko. Verjamem, da bodo upravičili potencial, ki ga kažejo, in se bodo razvijali v pravi smeri.

Je delo z mladimi za vas napor ali užitek?
Predvsem izziv. Pri delu z mladimi moraš biti v prvi vrsti učitelj in pedagod, da te fante ne usmerjaš samo v nogometu, ampak v življenju nasploh. Moraš jih navaditi, da znajo sprejemati odgovornost, kazati disciplino v življenju in nogometu. Sam uživam v delu z njimi, saj je razvijati nogometaše, ki imajo velik potencial, izziv. Fantje kažejo pravi odnos in željo po napredku. Lepo je delati z njimi.

Pripravljalne tekme Domžal:

1. julij: Domžale : Tuzla City (BiH) 3:2
24. junij: Domžale : Nefči Baku (Azerbajdžan) 2:1
23. junij: Rijeka (Hrvaška) : Domžale 1:0
18. junij: Radomlje : Domžale 1:1

Pred dvema letoma ste v Domžalah spremenili dolgoletno filozofijo in začeli kopičiti izkušenejše nogometaše, kar se ni najbolje obneslo. Z vašim prihodom junija lani ste politiko spet obrnili v smer mladih. Kaj se je dogajalo?
Ko sem prišel na klop Domžal, je bil naš cilj konsolidirati ekipo po turbulentnem obdobju, ki je bilo za nami. Naš prvi cilj je bil, da se izognemo devetemu mestu, ki prinaša dodatne kvalifikacije za obstanek. Potem smo dobili čas, da prevetrimo ekipo.

V prejšnji sezoni ni bilo nobenega pritiska, cilj je bil predvsem, da se ponudi priložnost mladim. Fantom sem ob tem od prvega dneva dejal, da imamo ekipo in kakovost za borbo za vrh. Za mesta, ki vodijo v Evropo. Nenazadnje mora biti za vse izziv, da se borijo za kaj več kot le za obstanek.

Domžale so v zadnjem desetletju vedno pri vrhu. Tudi zaradi tega sem si želel, da bi bili višje. Sčasoma se je izkazalo, da sem imel prav. Da imamo ekipo, ki se lahko bori za vrh. Uspelo nam je priti v Evropo, kar je tudi realno.

Lovorike ste kot nogometaš osvajali z Olimpijo in Mariborom, s katerim ste igrali tudi v Ligo prvakov, potem pa leta 2003 prišli v Domžale, kjer ste končali bogato nogometno pot in tam, z nekaj premori, ostali do danes. Kako to, da so se zadeve razpletle tako?
Želel sem živeti v Ljubljani, Domžale pa so mi to omogočale tudi po koncu kariere. Leta 2003 so Domžale pokazale ambicijo, da postanejo resen prvoligaš, kar nam je tudi uspelo. Kmalu za tem smo se prvič uvrstili v Evropo, potem pa smo nadaljevali uspešno pot.

Ko sem leta 2006 končal kariero, sem bil priključen strokovnemu štabu članske ekipe. S Slavišo Stojanovićem smo bili takrat dvakrat državni prvaki in razvijali našo zgodbo. Klubski slogan rumena družina niso samo besede, ampak je tako v Domžalah tudi v praksi. Odnosi znotraj kluba so zelo pristni.

Imamo predsednika Staneta Oražma, ki klub vodi že 20 let in stoji na realnih tleh, stvari ne zajema s preveliko žlico. Glede na to, da sem po naravi umirjen in precej realen človek, mi takšno okolje zelo ustreza. Očitno je tudi to razlog, da sem tukaj že skoraj 20 let. Verjamem, da bo tako še naprej.

Ob koncu prejšnje sezone ste bili, čeprav ste z Domžalami pristali na četrtem mestu, izbrani za najboljšega trenerja sezone. Izbor Sindikata profesionalnih igralcev nogometa Slovenije (SPINS), v katerem je brez nagrade ostal Ante Šimundža, ki je Muro popeljal do zgodovinskega naslova, je dvignil precej prahu in vas, čeprav z njim seveda nimate nič, postavil v neugoden položaj. Kako ste se ob tem počutili?
Ta polemika je bila precej nepotrebna, a glede na to, da se je toliko govorilo o tem, bom povedal svoje mnenje. Absolutno se strinjam, da si je Ante zaslužil to nagrado, saj mu je z Muro uspel fantastičen rezultat. Muro je popeljal do prvega naslova v klubski zgodovini.

Trenutek razglasitve je bil precej neposrečen, tako da je na koncu izpadlo tako, kot je. Kaj naj rečem o tem? V izboru so sodelovali nogometni deležniki – prvoligaški igralci, trenerji, tudi novinarji -, ki so v tistem trenutku glasovali glede na celotno sezono.

Ponosen sem, da sem ekipo, ki se je lani izognila izpadu iz lige, dvignil do te mere, da je pokazala dobro igro, se borila za vrh in poskrbela tudi za največ igralcev v reprezentanci do 21 let na domačem evropskem prvenstvu. V teoriji smo bili do tri kroge pred koncem prvenstva v igri za naslov.

#related-news_0

Glasovanje je potekalo pred koncem prvenstva, glasovalci pa so takrat očitno ocenili, da je bil napredek Domžal v tistem trenutku večji kot tisti, ki so ga pokazali nogometaši Mure. Na koncu se je Šimundži zgodilo to, kar se je zgodilo. Je pa on vrhunski trener. Sva prijatelja, bivša soigralca, ki se spoštujeta.

Na koncu bi vsem, ki so polemizirali, nekateri med njimi pa so prestopili meje dobrega okusa, povedal to, da za sebe nisem glasoval jaz niti moji igralci, prav tako pa nimam tako velike družine in niti Domžale nimajo tako velike armade navijačev, kot jih imajo Maribor, Olimpija in Mura.

Priznanje Šimundži, da je najboljši trener, je eno, omalovaževanje oziroma negiranje tega, kar smo naredili mi, pa je drugo. Mislim, da nekateri pri tem niso bili najbolj korektni.