Radovan Karanović je septembra po odhodu Simona Rožmana prevzel vodenje članske ekipe NK Maribor in rezultatsko preporodil 15-kratne državne prvake. Maribor je pod njegovo taktirko v Prvi ligi Telemach še naprej neporažen, reprezentančni premor pa skupaj s Koprom preživlja na vrhu lestvice Prve lige Telemach.
Prav med reprezentančnim premorom je športni direktor Maribora Marko Šuler potrdil, da bo Karanović za nedeločen čas vodil vijoličaste, le dan kasneje pa je Sportklubova ekipa obiskala Ljudski vrt in opravila prvi daljši intervju s trenerjem, ki je preporodil Maribor. 53-letnik je klubski človek, ki se v trenerskem poklicu preizkuša že več kot 20 let. Rodil se je v bosansko-hercegovskem Drvarju, v Sloveniji pa živi in dela že tri desetletja. V svoji igralski karieri je v dresu Vevč zbral tudi pet tekem v Prvi slovenski nogometni ligi, pri nas je sicer igral še v dresu Železničarja, Drave, Pohorja, Kovinarja in drugih okoliških klubov, hitro pa se je podal tudi v trenerske vode.
V hramu štajerskega nogometa je več kot desetletje vodil mlajše selekcije mariborskega kluba, v članskem nogometu pa je deloval v NK Krško in v 2. SNL pri Beltincih. Ko je septembra prevzel člansko ekipo, je bil Maribor v težkem položaju, kar se je zdaj povsem spremenilo. Ob svojem začasnem imenovanju je takrat med drugim povedal: “Po vmesnih 11 letih, ki sem jih preživel v klubu, dobro vem, kakšne so zahteve Maribora. Pripravljen sem sprejeti izziv in pomagati, da bi s skupnimi močmi skušali krivuljo obrniti navzgor.”
To mu je uspelo. Maribor je v Prvi ligi Telemach pod njegovo taktirko nanizal serijo sedmih tekem brez poraza. Edini spodrsljaj se je pripetil v četrtfinalu Pokala Pivovarna Union, kjer so v Ljudskem vrtu slavile Domžale. Z mariborskim trenerjem smo se v sproščenem pogovoru dotaknili številnih tem. Razjasnili smo vse nejasnosti okrog njegovega imenovanja na mesto pomočnika, ko je še pred odhodom Simona Rožmana, zamenjal njegovega takratnega najtesnejšega sodelavca Aleša Kačičnika, hkrati pa izvedeli tudi, kdo je Karanovićev trenerski idol.
Radovan Karanović je Maribor vodil na osmih tekmah. Ob petih zmagah in dveh remijih je zaenkrat edini poraz doživel v četrfinalu Pokala Pivovarna Union proti Domžalam.
Najprej se vrnimo v preteklost. Kako vas je nogomet ponesel v NK Maribor?
V bistvu sem pred prihodom v Maribor delal pri NK Kovinar, kjer sem bil tako igralec kot trener. Tam sem še v času igralske kariere približno štiri leta vodil eno generacijo. Zaradi poškodbe hrbtenice pozneje nisem mogel več igrati na višjem nivoju in nato na priporočilo drugega vodje nogometne šole Roka Šoštariča sem prišel v NK Maribor na razgovor. In na tak način sem bil od leta 2005 aktiven pri Mariboru.
Kar dolgo ste sodelovali z mladimi igralci in uspešno delovali v mariborski akademiji. Kakšni so spomini na to obdobje? Vsi mladi igralci, s katerimi ste sodelovali, se vas zelo radi spominjajo.
Moj odnos do vseh fantov je bil vedno zelo spoštljiv, velikokrat sem se skušal spustiti na njihov nivo. Užival sem v delu z njimi. Lahko rečem, da sem zelo ponosen na vse, kar sem postoril v tej nogometni šoli. Mislim, da sem na pravo pot spravil ogromno reprezentantov. Lahko rečem, da sem na zadnjem mladinskem evropskem prvenstvu naštel sedem igralcev, ki so šli tudi čez mojo šolo.
Kakšen je bil Maribor v tistem času? Koliko se je delo v akademiji začelo spreminjati zaradi evropskih uspehov?
Lahko rečemo, da smo člani trenerske ekipe nogometne šole iz teh časov naredili ogromno dobrih stvari. Mislim, da se je prodalo kar nekaj igralcev. V klub je tako s prodajami talentov prišlo veliko denarja. Lepo je te fante videti na nekem profesionalnem nivoju. Nekateri bi lahko dosegli še več, če bi bili bolj ambiciozni.
Kot nekdo z veliko izkušnjami z delom z mladimi, lahko najlažje poveste, kje se v Sloveniji zatika pri preskoku iz mladinskega v članski nogomet. V Sloveniji je to še vedno velika težava.
Glede na svoje izkušnje iz mlajših selekcij lahko rečem, da pogrešam več vlaganja v stroko in celotno zgodbo, ki se jo začne pisati že v selekcijah do sedem let. Mislim, da imamo v tem še ogromno rezerve. Glede na to, da sem veliko sodeloval na razni evropskih turnirjih in se veliko pogovarjal z drugimi strokovnjaki, mislim, da nam veliko manjka še predvsem pri organiziranosti nogometnih šol. Premalo se daje na stroko. Po mojem mnenju, to vedno znova ponavljam, je stroka premalo plačana, trenerji nimajo ambicij, da bi se izobraževali za nivo, ki je potreben. Tukaj potem prihaja do težav. Rad se spomnim leta 2007, ko sem ekipo prvič vodil na Nike turnirju. Takrat je v zvezni vrsti pri dunajski Austrii igral David Alaba. Vsi vemo, kje je danes. Ob njemu sta takrat med drugimi v naših dresih stala Matic Črnic in Dejan Trajkovski, ki nista dosegla njegovega nivoja, ali bolje rečeno nivoja, ki bi ga lahko. Vse zaradi malenkosti, ki pa se skozi čas naberejo v celoto, ta pa ne dopušča preskoka na najvišjo raven.
Kakšen je mariborski ‘bazen’ nogometnih talentov? Se izkorišča ves njegov potencial?
Maribor je nogometno mesto, ampak glede samih talentov pa imam občutek, da je v iskanju teh še veliko rezerv. Če se ozremo v druge regije, kot so koprska, kranjska in tudi pri Krškem, kjer sem delal. Mislim, da je tam morda celo nekaj več talenta kot v mariborski občini.
V zadnjih letih je v Mariboru zaigralo veliko mladih fantov. Kdo vas je najbolj prepričal?
Kar nekaj fantov je dobilo priložnost. Zgodbe teh fantov, ki sem jih treniral že prej v mariborski akademiji, pa so različne. Sam sem treniral tudi Žana Celarja, ki je zdaj na seznamu selektorja Matjaža Keka. On mi je ostal neznanka, ker mislim, da je sposoben še več kot trenutno kaže. Morda ni izbral prave poti. Tudi Tomi Horvat v Muri kaže dobre igre, Nino Žugelj je naš igralec in nase ves čas opozarja. Vidi se, da je to njegova prva standardna sezona, zato ima še veliko rezerv. Aljoša Matko je prav tako ena zanimiva zgodba. Je še nebrušen talent, od katerega lahko veliko pričakujemo.
Po zgodbi v mariborski akademiji ste bili v Krškem in Beltincih. Kakšne so vaše izkušnje s slovenskim članskim nogometom do vrnitve v Maribor?
Tri leta v Krškem, kjer sem deloval kot pomočnik in nato tudi kot glavni trener, so bila odlična izkušnja. Mislim, da je bila prava poteza, da sem se odločil za takšno pot. Malokdo bi se odločil, kot sem se jaz. Iz varnega okolja sem šel v situacijo, kjer nisem vedel, kaj me čaka. Zaradi te odločitve sem doživel veliko lepih trenutkov. Spoznaval sem se s članskim nogometom. Prva liga je vedno zahtevna, moraš biti maksimalno pripravljen. Krško takrat ni bilo na najvišjem nivoju. Ljudje so se trudili, kolikor se je dalo. Zame je to bila prava poteza, da sem spoznal članski nogomet. V Beltincih sem bil prav tako zadovoljen. Tudi tam sem ljudem sem hvaležen za priložnost. To mislim, da je normalna pot za vsakega trenerja.
Radovan Karanović o klicu Simona Rožmana iz spomladanskega dela sezone 2020/21:
Kaj je bila glavna težava Maribora, ko ste prišli nazaj v Ljudski vrt? Kaj se je dalo takoj razbrati z obrazov igralcev?
V klub sem prišel po porazu proti Aluminiju. Vsekakor ni bilo prijetno. Veliko je bilo negativne energije. To je ob slabih rezultatih logično, takrat ni bilo prijetno priti v klub.
Ste si sploh upali predstavljati, da boste tako hitro po prihodu sami sedli na najbolj vroč trenerski stolček v Sloveniji? Kako se je vse skupaj odvilo?
Na mojo srečo, kar vedno ponovim, sem poznal skoraj vse ljudi v klubu in celotno zgodbo kluba ter vedel, kaj klub potrebuje. Odločil sem se za določene spremembe, ki so se izkazale za pravilne. Še enkrat lahko rečem, da je Simon tukaj opravil odlično delo. Na nekaterih tekmah enostavno ni bilo sreče. Sam sem si ogledal vse tekme za nazaj in opazil nekaj stvari, ki sem jih želel spremeniti in to nam je za zdaj uspelo.
“Simon je v Mariboru opravil odlično delo. Na nekaterih tekmah enostavno ni bilo sreče.”
Ekipa na tekmah v jesenskem delu deluje odlično telesno pripravljena. To je vsekakor dobro delo prejšnje trenerske ekipe?
Ekipa je res zelo dobro telesno pripravljena. Meni je bila Simonova nogometna filozofija vedno všeč. Sam sem želel njegovo zgodbo nadaljevati, morda le na nekoliko drugačen način.
Razlika med Mariborom, ko se je vrnil v klub, in Mariborom, ki ga je pred leti zapustil?
Kaj pa vaša nogometna filozofija? Kakšen nogomet zagovarja Radovan Karanović? Navijači so vam v prvih tednih očitali preveč obrambni pristop.
Na vse pripombe glede igre Maribora gledam iz posebnega zornega kota. Včasih ne vem, kaj za nekoga pomeni obrambna igra. Mi želimo na vseh tekmah ves čas igrati na polovici nasprotnika. Ampak to včasih ne gre, pridejo trenutki, ko ti nasprotnik tega ne dovoli. Včasih se ti postavi v svoj kazenski prostor in te samo čaka. Spomnimo se tekme z Radomljami, ko smo imeli vsaj 15 situacij, ko bi lahko s krila bolje zaključili akcije, a nam to nikakor ni uspelo. Jaz enostavno želim imeti model igre, v katerem je ekipa igrati v polnem tempu naprej in nazaj. Vseh 90 minut je to nemogoče, a vseeno.
Maribor pod taktirko Karanovića v Prvi ligi Telemach na kar šestih od skupno sedmih tekem ni prejel zadetka. Prav čvrsta obramba je bila ključna pri začetku nizanja tekem brez poraza.
Radovan Karanović o tem, kateri trener ga je v zadnjem obdobju najbolj navdušil:
Pred kratkim je športni direktor Marko Šuler razkril, da boste za nedoločen čas ostali pri Mariboru. Ugibanj o vaši prihodnosti bo zdaj manj. So vas ta zelo motila?
Od samega začetka moje poti pri Mariboru se nisem niti malo ukvarjal z zgodbami, na katere nimam vpliva. Povsem sem odklopil te zunanje stvari, odmislil vse zgodbice in vsa vprašanja. Sam sem se pripravljal od tekme do tekme. Želel sem se zbližati z igralci. Še danes se s svojim statusom ne obremenjujem. Moj cilj je, da smo jesenski prvaki in temu sem vse podredil.
Kakšno je stanje s pridobivanjem licence? Kot smo že poročali, vam lahko trenersko združenje podeli dovoljenje, da Maribor izjemoma brez licence vodite tudi do konca sezone.
Vse je odvisno od tega, koliko časa bom potreboval za izdelavo diplome. Sem uradno sprejet na Uefino licenco. Kot ste dejali, obstaja izjema, da lahko ekipo vodim do konca sezone. Sam se bom maksimalno potrudil, da licenco pridobim do začetka spomladanskega dela prvenstva.
Še pred reprezentančnim premorom ste se z ekipo vrnili na vrh, kjer ste točkovno poravnani s Koprom. Kakšna je zdaj atmosfera v slačilnici? Se med igralci zdaj čuti tudi pritisk rezultata?
Razpoloženje je zdaj odlično. Atmosfera je prava, kot radi rečemo. Logično je, da se to najlažje doseže z dobrimi rezultati. Želim si, da bi v takem ritmu nadaljevali naprej. Klub kot celota mora vedno dobro prenašati ta pritisk rezultata. Brez tega ni Maribora. Kdor v Mariboru ni navajen živeti in delati s pritiskom, v Mariboru nima ničesar iskati.
Nekaj težav s pritiskom je imel zaenkrat Rudi Požeg Vancaš, najdražja okrepitev Maribora v klubski zgodovini. Pod vašo taktirko se je Požeg Vancaš dvignil, začel garati tudi v obrambi. Kaj se je zgodilo z njim?
Rudi je sam pokazal željo, da se vrne. Hitro sem mu razložil, da se brez garanja v obrambi na tem nivoju težko igra. Na tekmah smo lahko videli, da je to sprejel. Še vedno sem sicer mnenja, da ga zaradi dela v obrambi še nekoliko preveč zmanjka v napadu. Konec koncev pa se moramo zavedati, da desetka na hrbtu pri Mariboru pomeni nekaj več. Tega se mora zavedati igralec in se podrediti svoji odgovornosti. Drugače je o čemerkoli nesmiselno razmišljati. To številko na hrbtu so imeli v Mariboru zares veliki igralci in s tem je treba živeti. Rudi se mora postaviti nad sebe.
Ste že govorili s športnim direktorjem Markom Šulerjem glede prestopnega roka? Prva okrepitev je že potrjena, to je Luka Uskoković. Ekipo ste zdaj že dodobra spoznali, koliko je bila okrepitev na mestu branilca pomembna? Kaj še lahko pričakujemo?
Moram biti iskren. S športnim direktorjem sva se o tej temi že pogovarjala. Nekatere stvari so že načrtovane. Koga bomo lahko pripeljali, je odvisno od klubskih zmožnosti, od same ponudbe. Bi pa dodal, da je tudi pri vseh zdajšnjih igralcih še kar nekaj rezerv, zato jih bom skušal dvigniti na še višji nivo.
V zadnjih letih Maribor ni imel vedno srečne roke pri izbiri branilcev. Zanje je težko priti iz okolja, kjer ni rezultatskega pritiska in kjer ekipa ne igra kot Maribor, ki vedno stoji zelo visoko in že na polovici pritiska na tekmeca. V zadnjih letih sta imela veliko težav Ilija Martinović in zdaj že nekdanji branilec Maribora Špiro Peričić.
Strinjam se, da imajo igralci ob selitvi v Maribor več težav s prilagajanjem kot drugod v Sloveniji. Ampak sam mislim, da je vse odvisno od ambicij igralca, ki mora že sam pred prihodom v Maribor analizirati določene stvari. Normalno je, da Maribor večino tekem igra zelo visoko. Zato mora nov branilec hitro sprejeti to in upravičiti sloves okrepitve ter zaupanja ljudi, ki so ga pripeljali v klub.
Kje bi si vi še želeli okrepiti svojo ekipo?
O tem se v klubu pogovarjamo, vam pa zaenkrat skrivnosti ne bi izdajal. Trenutno je bolje, da zadržimo to dobro atmosfero v slačilnici in peljemo zgodbo v tem jesenskem delu naprej.
Simon Rožman je zastavil novo pot Maribora in ponudil priložnost številnim novim igralcem, med njimi npr. tudi Galu Gorenaku in Vidu Kodermanu. Kako sami vidite to?
To je prava pot. Oba fanta sta upravičeno dobila priložnost. Je pa v Mariboru v ospredju vedno rezultat. Ko ga ni, je vse narobe. Marsikdo bi forsiral samo mlade igralce, a Maribor je odvisen od rezultata, zato ne more tako tvegati. Bivši športni direktor Zlatko Zahović je uvedel pravo filozofijo in spisal res odlično zgodbo. On je vedno vedel, kako mora Maribor napredovati. Tudi takrat so mladi igralci dobivali priložnost, ampak ne tako kot v drugih klubih, kjer ni takšnega pritiska in lahko naenkrat igra 10 mladih.
Radovan Karanović: “Bivši športni direktor Zlatko Zahović je uvedel pravo filozofijo in spisal res odlično zgodbo.”
Za konec pa še to. Kaj se je za vas spremenilo v štajerski prestolnici, odkar ste prevzeli Maribor?
Odkar sem trener Maribora se ne gibam veliko po mestu. Bil bi preveč v središču pozornosti, zaradi mojega prejšnjega dela me pozna res ogromno ljudi. Zato sem trenutno več doma, kjer živim mirno življenje.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje