Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokalMartin Milec, legenda NK Maribor in nekdanji slovenski reprezentant, ki se je maja 2025 poslovil od vijoličastih in profesionalnega nogometa, v tej sezoni igra za Rače. Vse bolj se osredotoča tudi na novo karierno pot, že zdaj pa je jasno, da ostaja zvest nogometu.
34-letni Martin Milec je kariero zagotovo končal prej od pričakovanj. Igralec, ki je z Mariborom dosegel praktično vse, o čemer je kot otrok sanjal, in zaigral tudi za slovensko reprezentanco ter se preskusil v tujini, je predvsem zaradi poškodb prenehal s profesionalnim igranjem nogometa. Poleti se je šušljalo o morebitni selitvi v Aluminij, kjer je začel člansko kariero, na koncu pa se je odločil, da se vrne domov, v Rače. V klub, kjer je pri vsega šestih letih pričel z brcanjem okroglega usnja. “Rače so nogometni kraj, nogometna občina,” o svojem kraju čustveno razlaga Milec in dodaja: “V šoli imamo ogromno otrok. Imamo številne navijače, ki nas podpirajo na vseh tekmah. Na to smo lahko zelo ponosni.”
Po čustvenem slovesu od Ljudskega vrta je prišel čas za družino. Poletje je izkoristil za najdaljši dopust v življenju, prvič je obiskal tekmo Hajduka, vmes pa sprejel odločitev, da bo Račam pomagal v tretji slovenski ligi. “Ljudem, ki so v klubu, sem dejal, da želim v klubu, kjer sem kot šestletnik začel nogometno pot, končati kariero. Morda je vse skupaj prišlo hitreje od mojih pričakovanj. Glede na poškodbe in vse, kar se je dogajalo v zadnjih letih, je odločitev pravilna. Vrnil sem se, da končam zgodbo, ki sem jo začel pri šestih letih. V tem prestopnem roku se je ekipa še okrepila. Imensko imamo zelo dobro ekipo.”
V pogovoru nam je razkril, katera trenerja sta bila za njegov razvoj najpomembnejša, kako je doživljal vse evropske uspehe Maribora in kaj mu pomenijo vse odigrane minute v dresu slovenske reprezentance. Ker gre za nekoga, ki je še vedno iskreno zaljubljen v nogomet, je ključno, da v njem tudi ostane in na začetku nove kariere predvsem z najmlajšimi deli dragocene izkušnje. “Ker mi je nogomet dal dosti, pa bi rad s svojimi izkušnjami mladim v nogometu nekaj vrnil in dal. Tudi moj sin trenira nogomet pri Račah in tu si želim pomagati s svojim znanjem.”
Intervju z Martinom Milcem, nekdanjim kapetanom Maribora in danes nogometašem NK Rače
Martin, dobila sva se ravno po pokalni zmagi Rač, ki so trenutno v res dobrem obdobju.
Že lanska sezona je bila za Rače zgodovinska. Daleč smo prišli v pokalnem tekmovanju in izpadli proti Bravu ter osvojili 4. ligo. Uvrstili smo se v 3. ligo, letos pa smo zaenkrat lahko zadovoljni predvsem z igro in z vzdušjem.
Kako je prišlo do prestopa v Rače, zakaj je prišlo do zgodnjega konca profesionalne kariere?
Ljudem, ki so v klubu, sem dejal, da želim v klubu, kjer sem kot šestletnik začel nogometno pot, končati kariero. Morda je vse skupaj prišlo hitreje od mojih pričakovanj. Glede na poškodbe in vse, kar se je dogajalo v zadnjih letih, je odločitev pravilna. Vrnil sem se, da končam zgodbo, ki sem jo pričel pri šestih letih. V tem prestopnem roku se je ekipa še okrepila. Imensko imamo zelo dobro ekipo. Tu so igralci z izkušnjami iz prve slovenske lige in iz tujine. Zelo lepa zgodba. Moramo pa se zavedati, da smo zaradi imen v klubu tarča vseh nasprotnikov. Proti nam se želi vsak še dodatno dokazati. Tega se moramo navaditi. Zaradi igralcev smo favoriti na vsaki tekmi, ampak priimek ne šteje nič, kvaliteto moramo dokazati na igrišču.
Omenjalo se je tudi povratek v Aluminij. Je bilo karkoli na tem, ste razmišljali tudi o igranju za ‘šumare’ v tej sezoni?
Res je, da sem imel v Aluminiju sestanek in da smo se dogovorili, da bom nadaljeval pri njih. Zagotovo ne kot igralec, ampak kot pomoč v nogometni šoli. Na koncu sem se odločil, da ostanem v Račah. Naravna pot se mi zdi, da je takšna. Bolje je začeti na nekoliko nižjem nivoju in kasneje, če bo prisotna želja, stopim višje. Zagotovo bom pridobil pomembne izkušnje. Primarno pa je bilo, da sem želel pomagati svojemu prvemu klubu. Rad pa bi se zahvalil tudi Aluminiju, ne samo za ponujeno priložnost letos, ampak predvsem za vsa leta, ki sem jih preživel tam v nogometni šoli in kasneje v članski ekipi.
Slovo Martina Milca od Maribora.
Ste že imeli čas, da ste doma v miru zavrteli film nazaj in podoživeli največje uspehe iz vaše kariere?
Da in ne. Po zadnji tekmi v Mariboru proti Nafti sem bil veliko na morju. Tako da pravega časa za razmišljanje o karieri še ni bilo. Časa bo zagotovo še dovolj. Vem, kaj se dosegel, to vedno povem v medijskih nastopih. Nikoli nisem imel zares velikih želja, tisto, kar sem si želel, pa sem čutil, da lahko dosežem in to mi je uspelo. Na to sem ponosen. Spomini bodo večni, zdaj pa sem že stopil na novo pot. Rad bi predvsem mladim, ki bodo želeli priti do nekega nivoja, pomagal na vse možne načine, da jim bo to uspelo.
Omenili ste otroke, pa me zanima, kakšne razlike opazite pri današnji mladini, ki trenira nogomet, v primerjavi z vami? Se vam zdijo otroci navezani na domače klube?
V naših časih na televiziji ni bilo toliko nogometa. To je veljalo tudi za slovensko ligo. Danes imajo otroci na voljo vse. Logično je, da ko gledajo tekme z najvišjega nivoja, da se zaljubijo v svetovne zvezdnike in nosijo njihove drese. Tu bi se rad navezal na zgodbo s Hajdukom. Res grem z veseljem v Dalmacijo in letos sem imel končno priložnost, da sem šel prvič na tekmo Hajduka. Tam me je najbolj fasciniralo to, da vsi nosijo samo Hajdukov dres. Res redko vidiš otroke z dresi tujih zvezdnikov. Želim si, da bi vsaj otroci pri nas na Štajerskem nosili drese Maribora in ne toliko Neymarja, Messija in ostalih. Moramo se zavedati, da veliko igralcev, ki prihaja v največji klub tukaj, v Maribor, prihaja iz okoliških klubov. Tu mora biti prisotno vzajemno sodelovanje ni pomoč. Videli smo akcijo NZS z dresi klubov, kjer so trenutni reprezentanti začeli igrati nogomet. Redki so ga začeli v največjih klubih. V Račah je začel Dejan Petrovič in moramo se zavedati, da tudi takšni klubi, ki jih poganja predvsem zanos ljudi iz okolja, tudi veliko dajo in jim moramo dati veljavo.
Če pogledamo v sosednjo Avstrijo, vidimo, kako finančno močni so tudi vsi nižjeligaški klubi. Kako to doseči v Sloveniji?
O tem veliko debatiramo v klubu. Težko je najti nove sponzorje in ljudi, ki bi finančno pomagali klubu. Razlog je predvsem ta, da oni nimajo nič od tega sodelovanja. Razumem podjetnike, ampak vem, da so ti problemi že dolgo enaki. Tu si vsi želimo preko države dobiti dodatno pomoč. Ne verjamem, da se bo to v bližnji preteklosti spremenilo, ampak upam, da se nekoč bo.
V reprezentanci se zdi, da se je ustvaril nek kult, navezanost navijačev. Kako gledate na to?
K temu je najbolj pripomogla uvrstitev na evropsko prvenstvo, nanj je šlo ogromno Slovencev. Vsak je bil tam z navijaškim artiklom in res sem vesel za takšne prizore. Vemo, da sem iz Štajerske in upam, da bo v prihodnje kakšna tekma Slovenije v Ljudskem vrtu. Štajerska, ne samo Maribor, je nogometno obarvana in res si želim, da bi lahko Slovenijo nekoč spet spremljali v Ljudskem vrtu.
Martin Milec v studiu Sportkluba po zadnji tekmi proti Nafti.
Za vas sem pripravil poseben izziv. Želim si, da se zazrete v preteklost in z nami delite prve asociacije ob omembi gola v evropski ligi proti Rubinu iz Kazana, asistenci Marcosu Tavaresu na tekmi lige prvakov proti Sevilli in debiju v dresu Slovenije.
Za prvi omenjeni trenutek se takoj spomnim, da sem imel na ta dan rojstni dan. Gol sem dosegel na rojstni dan, žal smo tekmo izgubili. Po tekmi sem nekatere soigralce povabil na pijačo. Navkljub porazu je bilo to po moje prav, smo pa imeli takrat kar nekaj majhnih težav z nekaterimi navijači, ki niso razumeli, da smo ob porazu nekoliko dalj časa posedeli zunaj. Ampak verjamem, da danes to navijači razumejo.
Pri podaji Tavaresu za gol proti Sevilli se spomnim na celotno akcijo, ki je bila fantastična. Od podaje do mini preigravanja in centra na glavo Tavaresu. Res smo se pred tekmo šalili, da bomo kapetanu pripravili priložnost. Vem, da sva se v šali tudi dogovorila za večerjo, ki je še danes nisem dobil. Tisto tekmo smo odigrali na vrhunskem nivoju in bili boljši tekmec, a žal prejeli gol za 1:1. Res lepi spomini.
Lepe spomine pa imam tudi na reprezentanco. Vsako minuto, ki jih sicer ni bilo veliko, v reprezentanci sem doživljal s ponosom. Vsaka minuta z najboljšimi slovenski nogometaši je bila zame velika čast. Ko pogledam nazaj, sem ponosen, ker sem bil z igralci ene zlate generacije, ki so nam dali svetovno prvenstvo 2010, igral pa sem tudi z večino tistih, ki so 2024 igrali na evropskem prvenstvu. Hvaležen sem vsem selektorjem za priložnost. Sem velik navijač reprezentance, na tekme ne hodim pogosto, predvsem zaradi urnika, res pa vedno iskreno navijam za Slovenijo in upam, da jim uspe preboj na svetovno prvenstvo.
Ob igranju v tretji ligi razmišljate tudi o vašem delu izven igrišča. Kje se vidite čez nekaj let, se vidite v vlogi trenerja ali funkcionarja?
Velikokrat sem omenil, da sta mi kot trenerja največ dala Darko Milanič in Ante Šimundža. Milanič mi je že pred šestimi leti dejal, da bi lahko bil po karieri izjemen trener. Takrat sem mu dejal, da se v tem ne vidim, še danes čutim podobno. Prijavljen sem na izobraževanje za pridobivanje licence. Želim si pridobiti A licenco, a me bolj zanima delo v drugih vlogah v klubu. Ne vem še točno v kakšni vlogi. Ker mi je nogomet dal dosti, pa bi rad s svojimi izkušnjami mladim v nogometu nekaj vrnil in dal. Tudi moj sin trenira nogomet pri Račah in tu si želim pomagati s svojim znanjem. Nikoli sicer ne reci nikoli, ampak trenutno se vidim v drugih sferah nogometa kot v trenerskih.
Celoten intervju z Martinom Milcem, ki si ga lahko ogledate tudi na kanalih Sportkluba:
#related-news_3
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje