Marcos Tavares: zgodba, večja od nogometa

Nogomet 14. Maj. 20227:004 komentarji
Delite:
FOTO: Guliverimages.

Danes se bo z nastopom na tekmi proti Aluminiju, ki morda sicer še ni zadnja na njegovi bogati nogometni poti, od svojega Ljudskega vrta poslovil Marcos Tavares. Človek, ki ni samo NK Maribor, ampak tudi Maribor.

Ko se je s trebuščkom v družbi Zlatka Zahovića pojavil na zdaj že ponarodelih pripravah v Poreču januarja 2008, je v vitrinah NK Maribor stalo sedem lovorik za državnega in pet za pokalnega prvaka. Evropska knjiga je ponujala ligo prvakov 1998/99, od katere je takrat minevalo že devet let.

Zvečer bo Marcos Tavares zadnjič v vlogi nogometaša stopil na zelenico svojega Ljudskega vrta, ki zdaj ponuja precej drugačno podobo od tiste ob njegovem prihodu, saj je bil vmes temeljito prenovljen. Močno pa je od takrat spremenjena tudi notranjost omare, v kateri so spravljene klubske lovorike. Danes jih v njej stoji kar 28.

Morda ob koncu sezone še ena več, če se bo Maribor prihodnjo nedeljo v Murski Soboti, po zagotovo zadnji tekmi njegove kariere, veselil novega prvenstvenega naslova. Do zdaj jih je nabral že 15, ob tem pa osvojil še devet pokalnih in štiri superpokalne lovorike.

V Slovenijo je prišel v začetku leta 2008. FOTO: Guliverimages.

Kup nepozabnih golov in uspehov

V Evropi je bil preskok v zadnjem desetletju in pol še bolj občuten. Danes so v mariborski evropski izkaznici izpisane 2 ligi prvakov, 3 lige Europa in kup nepozabnih tekem. Nekatere tudi izven skupinskega dela evropskih tekmovanj, v katera se je Maribor v njegovih zlatih časih redno uvrščal.

Palermo, Rangers, Panathinaikos, Tottenham, Sevilla, Sporting Lizbona, Schalke, Chelsea … In najslajša med vsemi. Celtic, leto 2014 in gol v 57. minuti, ki je utišal 57 tisoč navijačev na Škotskem. Za novo, drugo ligo prvakov po 15 letih čakanja in nepopisno veselje Štajerske. Bodimo iskreni, tudi Slovenije …

Na igrišču je bil ves ta čas glavni obraz najbolj zlatega, najdlje trajajočega uspešnega obdobja v zgodovini NK Maribor in – ker se ob tako čustvenih trenutkih, kot se obetajo danes zvečer, to spodobi –, bodimo iskreni, tudi slovenskega ekipnega športa.

Golov je bilo pred trenutkom kariere v Glasgowu in po njem še veliko. Prvega je dosegel 26. aprila leta 2008, ko je v 11. minuti prvenstvene tekme proti Kopru premagal Ermina Hasića.

Za Maribor je dosegel 31 evropskih golov. FOTO: Guliverimages.

Večkratni rekorder Maribora in slovenske lige

Na prvenec je sicer čakal kar nekaj časa. Devet tekem je minilo od 1. marca istega leta, ko je, spet na tekmi proti Kopru, prvič na uradni tekmi oblekel vijoličasti dres.

Pozneje se je pogostost tresenja nasprotnikovih mrež močno izboljšala in se, do danes, ustavila pri številki 212. V 592 nastopih. Od drugouvrščenih na večni mariborski lestvici je zbral skorajda sto golov (Branko Horjak, 117) in čez 200 nastopov več (Tomislav Prosen, 391).

Novih mejnikov je postavil še ogromno. S 159 goli je močno popravil tudi rekord legendarnega prekmurskega napadalca iz začetnih let slovenske lige Štefana Škaperja. Nekdanji golgeter Mure in Beltincev jih je dosegel 130.

V treh sezonah, 2010/11, 2012/13 in 2014/15, je bil njen strelski kralj. Rekord si deli s predhodnikom v napadu Maribora Klitonom Bozgom.

Na večni lestvici slovenske lige je na drugem mestu po številu odigranih tekem (435) in minut (37.405). Prvouvrščenega Sebastjana Gobca (488 in 40.577) ne more več ujeti.

Z Mariborom je osvojil kar 16 lovorik.

Leta 2007 je poskrbel tudi za najhitreje dosežen gol v zgodovini tekmovanja. Za zadetek na tekmi proti Domžalam je potreboval vsega osem sekund.

V slovenskem prvenstvu si lasti še en zelo zanimiv rekord. Je igralec, ki je na igrišče največkrat vstopil s klopi. Takšnih tekem je bilo kar 160.

Z devetimi goli je skupaj z legendarnim Vilijem Amerškom tudi najboljši strelec v zgodovini derbijev, na katerih se je z Mariborom ob 22 remijih in 12 porazih veselil 23 zmag.

Kar štiri zmage je vijoličastim z odločilnim golom za tri točke prinesel sam. Vsak mariborski nogometaš sanja o tem, da bi v življenju vsaj enkrat odločil tekmo proti Olimpiji. On jih je štiri.

Kralj derbijev ima pri Mariboru tudi evropsko krono. S kar 31 goli je njegov daleč najučinkovitejši evropski strelec. Zadeval je tako v ligi prvakov kot tudi v ligi Europa in bil leta 2017 s strani Uefe celo priznan kot najboljši strelec v zgodovini kvalifikacij evropskih pokalov. Do takrat je dosegel 17 takšnih zadetkov. V pokoj odhaja z devetimi več.

Da je brez konkurence po številu nagrad Viol’čni bojevnik, ki jih mariborski navijači najboljšemu in predvsem najbolj srčnemu nogometašu podeljujejo od leta 2008, verjetno ni treba poudarjati. Več kot ene nagrade ni prejel niti en drug nogometaš. On jih je kar šest.

Ob vseh uspehih, ki smo jih našteli, seveda ni presenečenje niti to, da je tudi nogometaš z največ lovorikami v zgodovini Maribora in slovenskega klubskega nogometa.

Med Violami je bil vseskozi priljubljen. V vlogi navijača se je preizkusil tudi sam.

Kapetan, ki je v desetletju postal legenda

Zamenjal je osem trenerjev in bil vse do konca drugega trenerskega obdobja Darka Milaniča prva violina mariborskega napada. Ob koncu zime 2019/20, z odhodom trenerja, s katerim je sodeloval najplodnejše in najdlje, so se stvari spremenile.

Pod Maurom Camoranesijem ni bil več nezamenljiv, s Simonom Rožmanom je bil postavljen na stranski tir, pri Radovanu Karanoviću pa poškodovan.

Po okrevanju je v tej sezoni odigral vsega 60 minut, a vseeno dosegel dva zadetka in prispeval tudi asistenco. Enkrat je Maribor z golom tik pred koncem rešil pred porazom proti Aluminiju v Kidričevem. Drugič je v polno meril za zmago na Taborom v Sežani in Maribor ohranil v igri za naslov.

S tem je poskrbel, da je še v 15. sezoni v nizu dosegel gol v slovenskem prvenstvu. Seveda, tudi to je z naskokom najdaljši svojevrsten strelski niz od nastanka tekmovanja s sezono 1991/92.

Rekorder je tudi po številu tekem v vlogi mariborskega kapetana. Prvič si je trak, ki je sploh v nogometu izrednega pomena, nadel oktobra 2009, ko ga je dobil iz rok dotedanjega kapetana Zorana Pavlovića.

Ta je iz Ljudskega vrta odšel oklofutan. Dobesedno. Spomnimo, pogodbo je prekinil, potem ko so nezadovoljni navijači udrli v garderobo in ga napadli. Z njegovim naslednikom je povsem drugače.

Marca 2011, ko se je ob Matjažu Keku, Herbertu Klančniku, Bojanu Prašnikarja, Stipetu Balajiću, Marku Simeunoviću, Mladenu Kranjcu in preostalih velikanih iz zgodovine kluba znašla tudi njegova podoba, je postal legenda.

Za navijače si vedno vzame čas.

V Mariboru je presegel nogometne okvirje

V naslednjem desetletju je ta status z goli, uspehi in pojavo mistificiral do neba in spisal eno lepših, če ne najlepšo osebno zgodbo v zgodovini slovenskega športa. Nogometa prav gotovo.

V Slovenijo je prišel kot popoln neznanec. Tujec, ki se je znašel v državi, za katero pred tem nikoli ni niti slišal. Morda le za njenega do takrat najbolj znanega nogometaša, ki ga je tudi pripeljal k nam.

Maribor, ki je sprva prinašal desetkrat manjši zaslužek od tistega, na katerega je bil vajen prej, je videl le kot odskočno desko, s katere se bo odrinil na veliko donosnejši nogometni oder.  Po težkem otroštvu in žarku slave, ki je pozneje posijal nanj, je bil na dnu. Tik pred tem, da se dokončno preda razvadam, alkoholu, ženskam in razvratnemu življenju, ki so ga pripeljale na rob kariere.

Zdaj je tukaj že 15. leto in ne namerava oditi. Dobil je slovensko državljanstvo, se naučil slovensko in se že dolgo časa nazaj odločil, da se bo tukaj s svojo številčno družino ustalil. V Maribor se je zaljubil in obratno. Maribor se je, morda še bolj, zaljubil vanj.

Ljubezen brez meja, ki presega štajerske okvirje. Spoštuje ga vsa Slovenija. Čeprav si kdo od njih to verjetno težko prizna, verjetno tudi najtrdovratnejši navijači Olimpije. Če ne drugega, lahko zavidajo to, kako pri NK Mariboru rokujejo z legendami in kakšno zgodbo so s svojo največjo naredili. Postal je mariborska blagovna znamka.

Danes zvečer ga po dolgih 15 letih čaka slovo od mariborskih navijačev. FOTO: Guliverimages.

Vedno borben, a tudi do največjih tekmecev vselej zelo spoštljiv. Ob pogovorih z nasprotniki, soigralci, navijači, novinarji ali naključno mimoidočimi vedno nasmejan. Pa tudi pripravljen na pomoč.

Z Jezusom, v katerega trdno verjame, a vero vanj nikomur ne vsiljuje, med ljudi prinaša nasmeh. Ko ustnice raztegne na široko in pokaže bele zobe, ga je težko ne vrniti nazaj.

“Upam, da se ljudje name ne bodo spomnili samo kot na dobrega nogometaša, ampak tudi kot dobrega človeka,” je povedal ob koncu ganljivega videa, ki so mu ga v klubu pripravili pred poslovilno tekmo.

Brez skrbi, odgovor bo dobil že danes zvečer. Poln, s čustvi nabit stadion in pečat zgodbi, večji od nogometa. Odšel bo štajerski nogometni bog.

Tava, legenda, Ljudski vrt te zagotovo nikoli ne bo pozabil.

Adeus e obrigado!

Statistika Marcosa Tavaresa v NK Maribor:

Komentari

Vaš komentar