Nebeški skakalec iz Sarajeva, ki se je zaljubil v Ljubljano

FOTO: Aljaž Uršej.

Z Damirjem Vrabcem, enim najboljših branilcev v zgodovini Olimpije, smo obujali nogometne spomine na čase, ki jih je preživel za Bežigradom, in nekaj besed namenili tudi zdajšnjemu dogajanju v Stožicah.

“Spomini na leta, ki sem jih preživel za Bežigradom, so res lepi. Sedem let v dresu Olimpije ne bi zamenjal za nič na svetu,” pravi Damir Vrabac, ki je v Olimpijo prišel leta 1988 in njen dres najprej nosil v prvi jugoslovanski ligi, potem pa z njo v prvih štirih letih slovenske lige kar štirikrat postal prvak in osvojil tudi pokal.

“To so bila leta, ko sem v Ljubljani igral s številnimi nogometnimi legendami. Dvomim, da bodo kdaj za Olimpijo še kdaj igrala takšna imena, kot so takrat,” je prepričan Sarajevčan, ki pa se že dolgo časa predstavlja kot Ljubljančan. Tako kot njegov brat, še en legendarni nekdanji nogometaš Dinko Vrabac, s katerim sta si na starem stadionu za Bežigradom nekaj časa tudi delila garderobo.

“Seveda, tukaj sem že 35 let. V to mesto sem zaljubljen. Tukaj je moj dom. V Ljubljani živim z dolgoletno soprogo, imava dve hčerki, vnukinjo in vnuka, blizu je tudi moj brat. Pogosto se družimo in živimo mirno življenje. Ne morem se pritoževati,” je povedal nekdanji dolgoletni branilec Olimpije, za katero je odigral kar 227 tekem. Čeprav sprva tega, da se bo zadržal toliko časa, ni načrtoval.

“Želel sem si ostati dve, tri leta, potem pa oditi v tujino. Leta 1992 sem že bil dogovorjen s Stuttgartom in imel kupljeno letalsko karto za odhod na podpis pogodbe, a je Olimpija zahtevala previsoko odškodnino. Kar 300 tisoč nemških mark. Namesto mene so pri Stuttgartu vzelo Hrvata Zvonimirja Solda, ki je potem postal klubska legenda,” se je spomnil časov, ko je imel v nogometni Ljubljani glavno besedo kontroverzni gradbeni baron Ivan Zidar.

“Nebeški skakalec, tako so me klicali,” je povedal, medtem ko je ponosno kazal tri debele knjige spominov, ki jih je skrbno uredila njegova soproga. V njih je imel kaj videti. Marco van Basten, Paolo Maldini, Franco Baresi, Frank Rijkaard, Ruud Gullit, Jay Jay Okocha, Andreas Köpke in še mnoge nogometne legende, s katerimi se je v času kariere srečeval.

Zanimivo, pot 61-letnega legendarnega nekdanjega branilca, ki je danes trener, pa se je prekrižala s še enim zvenečim imenom, a iz drugega sveta. S slovenskim superzvezdnikom svetovne košarke Luko Dončičem. Zakaj? Vabljeni, da se sprehodite čez zanimiv pogovor, ki je trajal debelo uro in pol …

Kako ste leta 1988 prišli v Olimpijo?
V drugi ligi smo leta 1987 igrali proti Olimpiji, na tej tekmi sploh nisem zaigral, ko si je moj brat zlomil roko. Želel sem ostati v Ljubljani in mu stati ob strani, a mi trener ni dovolil. Toda bil sem tako trmast, da ga nisem poslušal. Takrat nekje so se vzpostavili prvi stiki, bilo je govora, da si me Olimpija želi.

Ko je gostovala v Bugonju, sem bil v prvem polčasu na klopi, v drugem pa sem zaigral in navdušil. Tekel sem kot zmešan in bil Olimpiji očitno všeč. Bratu so v Ljubljani naročili, naj me pokliče. Potem sem poleti 1988 prišel v Ljubljano. Brez odškodnine.

In tu ostali 35 let.
Da. Na začetku je bilo težko. Načrtoval sem, da bom odšel v tujino. Potem se je zgodila vojna in odločil sem se, da ostanem tukaj. Si kupil stanovanje in pridobil državljanstvo. Eno leto sem potreboval, da sem se navadil, potem pa sem se v Ljubljano zaljubil. Brez Ljubljane danes ne morem.

Vaš brat mi je povedal, da ste se zaradi ljubezni po vsaki tekmi peljali domov v Bugonje?
Da, ko smo imeli prost dan, sem se usedel v avto in krenil na pot. Nekajkrat je prišlo tudi do zapletov. Dogajalo se je, da se mi je pokvaril avto. Sredi noči sem obstal na cesti, takrat seveda še ni bilo telefonov, tako da je bila zagata velika. Zamudil sem na trening in bil zato kaznovan.

Ampak … Se pač zgodi. Ni mi žal. To je moja življenjska ljubezen. Leta 1990 sva se poročila, skupaj sva še danes. Vedno mi je stala ob strani in je tudi glavni razlog, da lahko zdaj listava po spominskih albumih. Ona je namreč tista, ki je vse to tako lično uredila. Brez nje od tega verjetno ne bi imel nič.

Foto album spominov Damirja Vrabca (fotogalerija):

FOTO: Aljaž Uršej.

FOTO: Aljaž Uršej.

Fotografija z derbija proti Crveni zvezdi. FOTO: Aljaž Uršej.

FOTO: Aljaž Uršej.

Kakšen status je imela v Jugoslaviji Olimpija takrat?
Pomembna je bila. Olimpijo so vsi spoštovali. V Ljubljani je bil nogomet brez dvoma šport številka ena. Na stadion za Bežigradom je v povprečju prišlo več kot 7.000 ljudi na tekmo. Dobro se spomnim prve tekme v dresu Olimpije za Bežigradom. V goste je prišla Vojvodina na čelu z Milošem Šestićem. Večerna tekma je bila, na tribunah je bilo kar 17 tisoč ljudi. Zmagali smo z 2:0. Noro je bilo. Stadion za Bežigradom je imel dušo. To mesto je bilo nekaj posebnega.

V mestu se je povsod govorilo o nogometu. Tri dni o zadnji tekmi, naslednje tri dni pa o naslednji, ki prihaja. Poznali so nas vsepovsod. Nogometaši smo se najraje družili v lokalu Gaj, kjer smo pili kavice. Včasih tudi alkohol. Še danes nas starejše generacije poznajo. Z vsakim se rad ustavim, se malce pogovorim. Čeprav je res, da nas leta počasi dohitevajo. Nekateri med nami so na žalost odšli. Ampak obujanje spominov je vedno lepo.

Pa finančno?
Ni bilo slabo. Ne bom rekel, da smo bili bogataši, ampak nekaj smo zaslužili. Izplačila so bila redna. Nekaj denarja sem dobil. Vložil sem ga v nekatere nepremičnine v Bosni in Hercegovini. Kupil sem poslovni prostor in stanovanje, ampak na žalost tega ni več. Vojna je vzela vse. Trikrat sem štartal z ničle.

Najprej ste bili napadalec, pri Olimpiji pa postali branilec. Kaj se je zgodilo?

Po petih tekmah, ki smo jih odigrali v drugi jugoslovanski ligi, se je takratni trener Miloš Šoškić odločil, da bom postal branilec. To mi je sporočil na letališču po prihodu iz Kikinde. Na Brniku mi je dejal, da bom na naslednji tekmi, igrali smo proti Borcu iz Banjaluke, pokrival njihovega najboljšega strelca Suada Beširevića.

Čudil sem se, kako to, saj sem napadalec? Ampak ker nam je manjkal en igralec, se je trener odločil, da mora biti tako. Pri nagovarjanju se je obrnil tudi na mojega brata, ki je bil malce drugačen od mene, bolj miren. Sam sem bil trmast in na naslednjih štirih treningih sploh nisem treniral. Samo stal sem ob igrišču. Bil sem robusten napadalec, moja glavna odlika je bil skok, moj idol pa legendarni Dule Savić.

Potem sem na tekmi res zaigral kot branilec. Beširević se je čudil, kaj počnem ob njem. Uspelo mi je. Odigral sem odlično, Suljota sploh ni bilo videti na igrišča. Z Jednikom Perico, ki mi je veliko pomagal, sva bila sijajen tandem. Na tisti tekmi sem bil med najbolje ocenjenimi igralci, čeprav sem trenerja nekajkrat razjezil. Vleklo me je namreč v napad. Po tisti tekmi se nisem več premaknil v napad. Ostal sem branilec.

Nogometaši z največ nastopi v dresu Olimpije:

1. Vili Ameršek (432)
2. Tone Rožič (385)
3. Miloš Šoškić (360)
4. Dimitrije Srbu (303)
5. Dušan Kosić (292)
6. Zoran Ubavić (283)
7. Nihad Pejković (280)
8. Peter Ameršek (267)
9. Danilo Popivoda, Jani Pate, Robert Englaro (261)
…
18. Damir Vrabac (227)

Vir: OptaŽabar.

Branilec, ki je zabil tudi veliko golov. Za Olimpijo ste jih dosegli kar 37. Statistika napadalca, malodane …

Da. Bil sem res dober v zraku in igri z glavo, rekli so mi nebeški skakalec. Nekoč je nekdo dejal, da sem Vrabac, ki je postal orel. Imel sem tudi odličen občutek za čas in prostor. Pa tudi zelo dober strel. Kot nekdanji napadalec sem imel seveda dober občutek za gol.

Nekaj časa sem potreboval, da sem se navadil na novo vlogo, potem pa je steklo. Zadovoljen sem s svojo kariero. Lahko bi bilo bolje, lahko tudi slabše. Ogromno je na mojo pot vplivala tudi vojna v Bosni in Hercegovini.

Spomini na jugoslovansko ligo, tekme proti veliki četverici (Crvena zvezda, Partizan, Dinamo Zagreb, Hajduk Split). Kako je bilo?
Seveda je bilo super igrati proti tako velikim klubom in na tako velikih stadionih. Spomnim se tekem proti tem velikanom in vsem sijajnim nogometašem, ki so takrat veliko pomenili tudi zunaj jugoslovanskih meja. Nenazadnje je bila Crvena zvezda tudi evropski prvak. Toda še bolj so se v spomin vtisnili dogodki z nekaterih gostovanj.

Najbolj noro je bilo v Banjaluki v tisti sezoni, ko smo se s tamkajšnjim Borcem potegovali za preboj v prvo ligo. Ko smo prišli tja, so bili vsi prijazni, lepo so nas pogostili, potem pa … Ko smo prišli na tekmi, je okoli stadiona in na njem vladala norišnica. Imel sem občutek, da nas bodo vse ubili. Več kot 10.000 ljudi se je do nas obnašalo, kot da smo njihovi največji sovražniki.

Ni bilo možnosti, da bi kaj prinesli domov. Tudi igralci so bili tako motivirani, pripravljeni na pretep. Zdelo se je, kot da jim gre za življenje in smrt. Nismo imeli možnosti. Izgubili smo z 0:3, čeprav smo bili daleč boljša ekipa. Na koncu smo to z uvrstitvijo v prvo ligo tudi potrdili.

Prizor s tekme med Olimpijo in Milanom za Bežigradom. FOTO: Guliverimages.

Pa spomin na leto 1992, tekmi proti velikemu AC Milanu in gostovanje na velikem San Siru? Igrali ste proti legendam svetovnega nogometa Marcu van Bastnu, Franku Rijkaardu, Ruudu Gullitu, Paolu Maldiniju, Francu Baresiju, Zvonimirju Bobanu …

Kaj naj rečem? Ko pred vas stopijo Maldini, van Basten … Noge se zašibijo. Bili smo nastanjeni kakšnih 30 kilometrov izven Milana. Že v hotelu so bili ob nas vseskozi varnostniki. Na stadion smo odšli v spremstvu številnih motoristov policistov.

Ogrevali smo se v neki mali telovadnici z umetno travo. Medtem ko smo se razgibavali, je do nas prišel Rijkaard, pa potem Gullit s tisto njegovo frizuro. Samo gledaš in se čudiš, seveda dobiš malo treme. Na tekmi smo se trudili, skušali kaj narediti in se borili, ampak nimaš možnosti. To so takšni mojstri, da ne moreš nič. Drug svet.

Na tej tekmi sem pokrival van Bastna. Nisem imel šans. Kakšen nogometaš! Borili smo se, kot smo se le lahko, ampak izgubili z 0:4. Hitrejši so bili, na veliko višji ravni. Škoda je, da je bilo na povratni tekmi v Ljubljani zelo slabo vreme. Še uro pred tekmo je sijalo sonce, potem pa se je vlil dež. Tudi tisto tekmo smo izgubili, z 0:3.

Na tekmah proti Eintrachtu Frankfurtu leta 1994, ko ste spet zaigrali proti nekaterim legendarnim nogometašem (Jay Jay Okocha, Andreas Köpke, Anthony Yeboah), je bilo precej bolj izenačeno. Na prvi tekmi v Ljubljani je bilo 1:1, v Nemčiji pa ste izgubili z 0:2.

Da. Na prvi tekmi smo remizirali in bili celo blizu zmage. Junak bi skorajda postal jaz. Köpkeja sem po strelu z glavo po kotu že premagal, potem pa se je od nikoder vzel eden od branilcev Eintrachta in žogo na golovi črti ustavil.

Pokrival sem prav Yeboaha, ki je bil močan kot bik, pretepati sem se moral z njim. Spomnim se tudi Okoche, sijajen dribler. Po remiju v Ljubljani smo v Nemčiji izgubili, čeprav smo nogometaše Eintrachta pošteno namučili. Po koncu tekme so bili povsem zadihani.

Nepozabni sta tudi tekmi proti sofijskemu Levskemu, ko ste Bolgare istega leta presenetili in jih premagali na obeh tekmah.
Da, to je bilo veliko presenečenje. V Ljubljani smo Bolgare, za katere so igrali štirje nogometaši, ki so tistega leta igrali v polfinalu svetovnega prvenstva 1994 v ZDA, s tremi goli Edmonda Dostija premagali s 3:2. V Sofiji smo že v drugi minuti tekme naredili napako in dobili gol, ampak nismo padli.

Igrali smo dalje in se borili, potem pa tudi prišli do preobrata in zmage. Blestel je Djoni Novak, ki je tudi zadel. Bolgari ga niso mogli ustaviti. Po tekmi pa norišnica. Na letalo in žur. Pa seveda tudi visoke premije, za katere je poskrbel Ivan Zidar.

Predsednik kluba, ki je bil zaščitni znak takratne Olimpije. Povejte nam kaj o njem.
O njem se govori marsikaj, ampak jaz mu lahko namenim samo dobre besede. On je bil tisti, ki je skrbel, da je Olimpija obstajala. Znal je biti tudi oster in udariti po mizi, a pogostokrat nas je tudi nagradil.

Spomnim se neke tekme, ko je bil rezultat ob polčasu 0:0, mi pa smo potrebovali zmago. “Fantje, zmagajte! V torek dvojna premija!” je dejal. V drugem polčasu smo zaigrali kot nori in zmagali, v torek je bil denar na naših bančnih računih.

Če se ni izšlo, je bilo seveda drugače, ampak bolj kot na igralce se je jezil na ljudi v strokovnem štabu, v pisarni. V njegovo pisarno v podjetju SCT v centru mesta, ki je bila vedno zaprta in zavarovana s kamerami, smo od igralcev lahko prišli le trije. Jaz, moj brat in Peter Ameršek. Nihče drug.

Nanj me spominja tudi to, kako ponosen je bil na to, da je bil nekoč boksar. Če tega nisi vedel, te je nokavtiral. “Bum!” te je presenetil in v prsa udaril tako močno, da si padel na tla. To sem doživel tudi sam. Seveda smo hitro vsi izvedeli, da je bil nekoč boksar. Tudi tisti, ki niso. (smeh)

V začetku devetdesetih letih je Jugoslavija razpadla in s sezono 1990/91 tudi njena liga. Kako ste njene zadnje mesece doživeli sami?
Bilo je čudno in težko. Dolgo časa nismo vedeli, kje bomo igrali. V jugoslovanski ali slovenski ligi. Spomnim se, da smo igrali prijateljsko tekmo proti Rijeki, ki bi morala priti v Ljubljano. Takrat je v garderobo prišel predsednik Zidar in nam rekel, da moramo v slovensko ligo.

O tem smo morali glasovati tudi igralci. Sam sem se glasovanja vzdržal. Ampak potem je Zidar rekel, da bomo igrali v slovenski ligi. Bile so tenzije, napetost je bilo v tistih časih čutiti v zraku, ampak med igralci smo se vsi razumeli. V garderobi ni bilo čutiti, da država razpada.

Kakšni so spomini na derbije z Mariborom? Je bilo rivalstvo tudi takrat podobno kot zdaj?
Da, to so bili pravi derbiji. Kako tudi ne bi bili, nasproti so igrali zelo dobri nogometaši. Ante Šimundža, Renato Kotnik, Igor Poznič … Tudi na tribunah je bilo zelo pestro.

Toda najbolj od vseh se sta se mi vtisnila v spomin derbija, ki sem ju doživel kot pomočnik trenerja. Leta 2001, ko je Maribor v zadnjem krogu gostoval za Bežigradom, mi pa smo za naslov potrebovali zmago. Takrat sem bil pomočnik Bojana Prašnikarja. Prejeli smo gol po neki neumni napaki, na koncu je bilo 1:1 in ostali smo brez lovorike. Po tekmi je bilo res težko. Žalostno. Še danes me boli.

Dobro pa se spominjam tudi pokalnega derbija, na katerem je prišlo do izgredov na tribunah. Zagledal sem, da policisti pretepajo enega od članov navijaške skupine Green Dragons, zato sem stekel s klopi, preskočil ograjo in jih ustavil. Mislim, da Green Dragons o tem pišejo tudi v knjigi. Z navijači smo bili vedno v dobrih odnosih in smo se poznali. Kdaj smo jim tudi plačali kakšno gajbo piva ali dve. To so bili res dobri, pravi navijači.

Kako se spominjate prve sezone v slovenski ligi, ko ste prvič postali prvak?
Preskok je bil čuden. Kar naenkrat smo bili v precej slabši konkurenci. Prej smo igrali proti Crveni zvezdi, Partizanu, Dinamu, Hajduku, zdaj pa proti ekipam, ki sploh nikoli niso bile v prvi ligi.

Konkurenco smo podcenjevali, čeprav sploh ni bila slaba, v ligi je bilo nekaj zelo dobrih ekip. zato se nam je zgodilo, da smo na zimski premor odšli s petimi točkami zaostanka. Potem smo sklicali sestanek in se vprašali, ali se bomo zafrkavali ali pa bomo igrali. Ugotovili smo, da tako ne gre. Stvari smo v roke zagrabili zelo resno, trenirali in prišli do naslova.

Treniral nas je Lučjo Pertić, ki je bil odličen strokovnjak. Pedanten, profesionalen, zelo odgovoren. Tudi pozneje sem imel nekaj odličnih trenerjev. Bojan Prašnikar je bil izjemen taktik, ki se je na nasprotnika pripravil zelo temeljito. Tako temeljito kot nihče drug. Pa Šoškić, ki je imel res izjemen odnos z igralci in je znal z ljudmi. Spomnim se, da se je zelo bal letal. Ko smo šli na pot, smo se pogostokrat zafrkavali iz njega.

Zelo pomembno vlogo na moji poti je imel tudi Perica, ki je nedavno žal umrl. Že kot soigralec mi je veliko pomagal pri igri v obrambi, od njega sem se veliko naučil. Kot trener pa je bil tudi odličen. Velik profesionalec, ki pa je znal poskrbeti tudi za vzdušje. Bil je za štose, čeprav je tudi povzdignil glas. Ko je bilo treba, seveda.

Kako je bilo igrati proti bratu, z Dinkom Vrabcem sta si v slovenski ligi nasproti stala kar precejkrat?
Kot proti vsakemu drugemu. Nisva se ozirala na to. Nekajkrat sem bil do njega tudi grob. Spomnim se, da sem ga na neki tekmi ustavil na zelo grob način, pokosil sem ga z drsečim štartom in prejel rumen karton.

Med tekmo sva bila nasprotnika, pred in po pa brata, ki sva bila in sva še zelo povezana. Je bil pa neugoden nogometaš. Ko je ustavil žogo in se obrnil, ga je bilo težko ustaviti. Znal je preigravati. Igral je z levo in desno nogo. Za branilca zelo neugoden nasprotnik.

Na tekme Olimpije še hodite?
Da, ko le imam čas. Veterani Olimpije, ki jih vodi Janez Zupančič, smo na stadionu vedno dobrodošli. V klubu imajo do nas lep odnos. Samo javiti moramo, pa je v loži mesto za nas.

Kakšna se vam zdi zdajšnja Olimpija?
To, kar je igralcem in trenerju Albertu Rieru uspelo v tej sezoni, je sijajen rezultat. Treba jim je le čestitati. Toda tega, kar se dogaja zdaj, ne razumem. Kako se lahko zgodi, da trenerju, ki je osvojil dvojno krono, ne podaljšaš pogodbe. Definitivno bi si jo zaslužil. V ekipi je vzpostavil sijajno kemijo. Igralci so na njegovi strani. Ni mi všeč niti to, kar se dogaja glede dolgov. So plačali, niso plačali … Ne vem. Bomo videli.

Kaj pa gledalci? Zgodba v Stožicah je povsem drugačna od tiste, ki ste jo sami doživljali za Bežigradom …
Bežigrad je bil nekaj drugega, imel je dušo. Stožice so super. Igrišče, tribune, vse … Ampak nekaj jim manjka. Je pa ljubljansko občinstvo zelo izbirčno. Vedno je bilo. Ljubljana potrebuje evropske tekme. Če Olimpiji uspe narediti rezultat v Evropi, bo gledalcev več.

V preteklosti smo že videli, da se občinstvo zna odzvati tudi v Ljubljani. Na tekmah odbojkarjev so bile tribune polne. Ampak najprej je treba narediti odmeven rezultat. Če bi se nogometaši uvrstili v evropsko konferenčno ligo, bi bilo verjetno drugače. Bi si pa Olimpija več gledalcev zaslužila že zdaj. Žal mi je, da je tako.

Kdo od zdajšnjih slovenskih branilcev vam je všeč?
Marcel Ratnik, saj igra z možgani. Snema nasprotnika in pazi, kako se giblje po igrišču. Gleda na to, kaj bo nasprotnik naredil. Zna se postaviti. Všeč mi je tudi Jaka Bijol, ki standardno igra v dobri formi. Ima veliko izkušenj, a je še mlad. Pred njim je še lepa kariera.

Bi zdajšnji najboljši napadalci na svetu tudi v vaših časih, ko je bil nogomet precej drugačen, zabijali toliko golov, kot jih zdaj?
Ne vem, to je težko reči, ampak imam občutek, da Erlinga Haalanda ne bi ustavil niti takratni najboljši branilci na svetu, kaj šele jaz … (smeh). Nor napadalec. Stroj!

Je bila vaša generacija Olimpije boljša od zdajšnje?
Od vseh zdajšnjih nogometašev Olimpija bi izpostavil predvsem enega, vratarja Matevža Vidovška, ki je branil res sijajno. Je glavni razlog za tako dobre rezultate. Na vaše vprašanje pa težko odgovorim …

Verjetno bom malce subjektiven, ampak mislim, da je bila naša generacija kanček boljša. Ko se spomnim, koliko vrhunskih nogometašev smo imeli. Gregor Židan, Jedinko Perica, Robert Englaro, Sandi Knavs, Miran Pavlin, Igor Benedejčič, Dejan Djuranović, Aleš Čeh, Djoni Novak, Zoran Ubavić … Ufff, kakšen napadalec! Z zunanjim delom stopala je žogo udarjal kot danes Luka Modrić. Še izraziteje.

Po koncu kariere ste zaplavali v trenerske vode.
Da. Ob koncu igralskih dni sem začel opravljati trenersko šolo in prišel do Uefa pro licence. Potem me je k Olimpiji povabil Marin Kovačić, postal sem njegov pomočnik in začel trenersko pot. Potem sem vlogo pomočnika v Ljubljani opravljal še pri Janezu Zupančiču, Perici, Prašnikarju … Pozneje sem se preselil v mlajše selekcije.

Ko je šla Olimpija v stečaj, sem se odločil, da se zaposlim. Kar 16 let sem delal na Pošti Slovenije. Ponoči sem delal, zjutraj spal, popolne pa se ukvarjal z nogometom. Pri Arne Taboru sem treniral mladince. Sledilo je obdobje pri Svobodi, pri kateri smo se poskušali uvrstiti v tretjo ligo, kar trikrat so me zamenjali in me spet postavili za trenerja.

Potem sem postal trener ženske ekipe Jevnice, s katero smo presenetili in osvojila je pokal, nakar sem se preselil na klop v ŽNK Olimpija, pri katerem sem doživel veliko razočaranje. Po nekaj mesecih so me zamenjali. Moja velika želja je, da bi se nekoč vrnil nazaj in jim dokazal, da lahko. Trenutno sem v četrti ligi trener Ihana, kjer je najboljša in najbolj korektna sredina do zdaj.

V vlogi trenerja pa ste imeli opravka tudi z enim velikih zvezdnikov svetovnega športa, mar ne?
Da, res je. V otroški nogometni šoli na osnovni šoli Milana Jarca sem treniral Luko Dončića. Mislim, da je bil v prvem razredu. Bil je res dober. Za glavo višji od preostalih. Bil je priden in dober nogometaš. Takoj se je videlo, da ima talent. Nasprotnike je preigraval brez težav. Potem se je odločil za košarko.

Moja soproga je delala v frizerskem salonu njegove babice, tako da smo bili kar precej v stikih. Spomnim se, da me je njegova mama, preden je šel v Madrid, spraševala, kaj in kako. Da si fant nadvse želi v Španijo, sama pa je bila glede tega zelo skeptična. Rekel sem ji, da naj se ne boji. Da ne gre kar nekam, ampak v Real Madrid, pri katerem bo poskrbljeno zanj.

Potem so se odločili, da odide. Obiskovala ga je vsak teden. Zdaj je, kjer je. Neverjeten športnik, sijajen talent. Kapo dol. Vsa čast za vse, kar je dosegel. Prepričan sem, da bo v prihodnosti še veliko več. Zelo ponosni smo lahko, da ga imamo.