Senijad Ibričić odšteva dneve, ko bo nogometne čevlje obesil na klin. Tokrat za vselej, pa čeprav pravi, da v nogometu še vedno zelo uživa. "Telo mi sporoča, da je napočil čas za zaključek," priznava nogometni zvezdnik Domžal, ki si je po prihodu v Slovenijo pred petimi leti v mestu ob Kamniški Bistrici nenadejano ustvaril nov dom.

Izjemen zadetek Senijada Ibričića v Ljudskem vrtu

Nogomet

28. Okt 2021 0

Nogomet

28. Okt 2021 0

Senijad Ibričić: zvezdnik, ki se je zataknil v Sloveniji

Nogomet

15. Jul 2021

Nogomet

15. Jul 2021

Domžale danes v Stožicah čaka pomemben prvenstveni obračun z Olimpijo. Nogometaši trenerja Dejana Djuranovića tudi v letošnji sezoni mnogo boljše predstave kažejo v spomladanskem delu, v katerem so doslej vpisali le en poraz.

“Vsako sezono, odkar sem prišel, spomladi igramo bolje. Tako je, ker se poleti pripravljamo na Evropo. Poleg tega takrat prodamo še štiri ali pet igralcev, novinci pa nimajo časa, da se uigrajo. Ko nastopi zimski premor, se lahko uigramo in bolje spoznamo,“ obrazloži prvi zvezdnik Domžal Senijad Ibričić.

Šestintridesetletni vezist je v Športni park prišel pred petimi leti in postal nepogrešljiv član domžalske zasedbe, za katero je na 178 tekmah zabil 47 golov in prispeval 35 asistenc. Časa, da si izjemno statistiko še obogati, ima le še do konca sezone, saj je ta njegova zadnja. Kot pravi, možnosti, da bi si premislil, ni, pa čeprav meni, da bi lahko brez večjih težav igral tudi prihodnje leto.

“Počasi je nastopil čas, da mesto prepustim mlajšim,” razmišlja nekdanji reprezentant Bosne in Hercegovine, ki je v skoraj dveh desetletjih profesionalnega igranja nogometa med drugim zaigral v Rusiji, Turčiji, na Hrvaškem in celo Iranu, a nov dom nenadejano našel v Sloveniji.

Že odštevate dneve do zaključka kariere?

Odštevam. Če bo vse v redu in ne bo dodatnih kazni ter poškodb, je pred menoj še enajst tekem.

Vas zaradi tega stiska kaj pri srcu?

Kje pa, komaj čakam (smeh, op. p.). Zadnjih pet let se v Domžalah odlično počutim, zaradi česar mislim, da ne bo nobenih težav s prenehanjem. V nogometu sicer še vedno uživam. Na vsakem treningu in tekmi mi je lepo, kar lahko potrdijo tudi soigralci. Ko bom končal, želim, da bodo ljudje govorili, da sem to storil na najboljši možni način.

Glede na to, da ste bili lani najboljši igralec prvenstva, letos pa ste zaigrali na 24 od 27 tekem, bi lahko še vedno vztrajali. Tudi pogodbo imate podpisano do leta 2024.

Mislim, da bi lahko brez težav še nadaljeval in igral vsaj še eno leto. Ne nazadnje to govorijo tudi moje igre na igrišču. A počasi je nastopil čas, da mesto prepustim mlajšim. Star sem 36 let in telo mi sporoča, da je napočil čas za zaključek.

Enkrat ste si že premislili?

Res je, a drugič se to ne bo zgodilo.

Zakaj ste želeli prenehati leta 2016?

Takrat se je nabralo veliko stvari. Tisto leto sem igral pol leta v Turčiji in nato še pol leta v Iranu. Bilo mi je težko tako na zasebnem kot nogometnem področju. Izgubil sem voljo za vse, ne le za nogomet. A ko sem prišel v Koper in ponovno začel igrati, sem uvidel, da v nogometu še vedno uživam. Spoznal sem, da sem pri 31 letih še vedno dovolj mlad. Pogovoril sem se z družino in se odločil, da vztrajam še dva, tri mesece. Kasneje sem videl, da je bila to najboljša možna odločitev, saj igram še danes.

Verjetno si tedaj niste predstavljali, da boste v Sloveniji ostali tako dolgo.

Sprva sem mislil, da bom tu igral sezono, morda dve, a sem hitro sem videl, da sta tako liga kot država odlični. Vse se mi je sestavilo, tudi otroci sedaj tu obiskujejo šolo. Ko je prišla še ponudba kluba, da ostanem tu po koncu kariere, ni bilo več dvomov, kje bom živel. Zdaj si tu gradim še hišo, tako da bomo zagotovo ostali v Sloveniji.

Se počutite kot Slovenec?

Seveda se. Resno. Ljudje, ne samo v Domžalah, v celi Sloveniji so me zelo lepo sprejeli. Mislim, da je zelo pomembno, da se človek dobro počuti v neki državi. Zaradi tega je vse lepše. Tu se imamo super.

Ste se že navzeli tudi kakšne slovenske navade?

Smučanja (smeh, op. p.). Predvsem zaradi otrok, ki komaj čakajo, da preneham igrati in da odidemo smučati nekam skupaj.

Še pred nekaj leti ste bili sicer prepričani, da boste kariero zaključili pri Hajduku in nato živeli v Splitu.

Split je moje mesto, Hajduk je moj klub. Ravno zdaj, ko sem ga obiskal tekmo proti Dinamu, so me spomini vrnili v obdobje, ko sem igral zanj. Počutje in vzdušje je bilo izjemno. Kaj takega lahko doživiš le tam. S seboj sem vzel tudi svojega sina, da je lahko to doživel. Hajduk je zelo specifična sredina. Ko te zagrabi, te za vedno zadrži. Hvala bogu imam s klubom odlične odnose in mislim, da bo tako večno.

Res je, moj načrt je bil, da zaključim v Splitu, vendar morata v to privoliti obe strani. Bil sem blizu vrnitvi, a kot verjetno veste, me tam ni želel takratni slovenski trener (Marijan Pušnik, op. p.). Bilo je že vse pripravljeno za vrnitev, vendar je trener vse skupaj videl drugače. A če sedaj pogledam nazaj … Ni slabo, da se je izteklo, kot se je.

Se ob izdihljajih nogometne kariere pogosteje zazrete v preteklost?

Vsak dan. Predvsem razmišljam o tem, kako hitro je minilo zadnjih dvajset let. Nogomet sem profesionalno začel igrati pri 17 letih. Ugotavljam, da se je vse izšlo na najboljši možni način. Počnem, kar imam rad in sem za to še plačan. Boljšega od tega si ne moreš želeti.

Bi v svoji karieri kaj spremenili, če bi imeli možnost?

Iskreno bi vse ponovil še enkrat. Predvsem zaradi tega, ker sem napravil nekaj zase, za svoje otroke in družino. A če bi lahko, bi morda namesto prestopa iz Hajduka v moskovsko Lokomotivo izbral odhod v eno od petih najmočnejših ligi. Tudi Lokomotiva je vrhunski klub, a verjetno bi se mi cela kariera odvila drugače, če bi igral na zahodu.

Bilo je veliko ponudb, a Hajduk, kjer sem igral najboljši nogomet v karieri, je želel zame iztržiti čim višjo odškodnino. Ostali klubi žal zame niso bili pripravljeni odšteti toliko kot Rusi. A še enkrat ponavljam, da mi ni žal. Tudi igranje v Turčiji in Rusiji mi je prineslo veliko dobrega.

V domžalskem klubu ste zadnji dve leti ste vključeni tudi v nekatere procese izven igrišča. Kakšne so vaše zadolžitve?

Ko se mi je leta 2019 iztekala pogodba s klubom, so si zaželeli, da bi tu ostal tudi po karieri. To se mi je zdela zares odlična priložnost, ki je prišla v najboljšem možnem trenutku. Že celo življenje sem v nogometu in tako bo ostalo tudi po slovesu od igrišč. Dogovorjeni smo, da sodelujem s trenerjem, s športnim direktorjem in predsednikom. Ukvarjam se predvsem s športnim delom, po koncu sezone pa bom na tem področju deloval še bolj intenzivno. Začel bom s člansko ekipo in bom vezni člen med njimi in upravo.

Športni direktor Matej Oražem vas vidi kot svojega naslednika.

Štejem si v veliko čast, da so si zaželeli, da ostanem. Da me Matej vidi kot naslednika, se mi zdi odlična priložnost zame. Tudi sam se vidim na tem položaju. Privoščim mu, da mu uspe na županskih volitvah.

Imate Uefa A licenco za trenerja. Vas zanima to področje?

Zagotovo. Tu mislim iti do konca in pridobiti tudi pro licenco. A v tem trenutku sem osredotočen na druge stvari. Nogometa imam prek glave in če bi želel delati kot trener, bi bile moje obveze do igralcev še večje. Za ta korak sem se odločil predvsem zato, ker nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi čez noč.

Vam pridobljeno znanje pride prav tudi na igrišču?

Verjemite mi, da mi zelo pomaga. Pred tem sem nogomet poznal le z igralskega vidika. Ko sem začel s šolo za trenerje, sem spoznal, na koliko stvari morajo biti trenerji še pozorni. Nekaj izkušenj kot kapetan in desna roka trenerja na igrišču sem že imel. S tem nikoli nisem imel težav. Kjerkoli sem igral, sem bil zaradi svojega odnosa in pristopa kapetan.

Od kod vam tako dobre vodstvene sposobnosti?

To imam v sebi, a verjetno tudi z ulice. Tam sem začel igrati nogomet. Na ulici se naučiš življenja, še posebej pri nas v Bosni in Hercegovini.

Radi se pohvalite, da vam je uspelo s prebojem v drugi bosanski ligi. Kako ponosni ste na to?

Zelo. Kariere nisem začel ne v Željezničarju in ne v Sarajevu, temveč v Sanskem Mostu, malem mestu, ki je primerljivo z Domžalami. Vedno pravim, da te ne glede na talent do uspeha pripelje le trdo delo. To ni mala stvar, saj vsi vemo, kako težko je uspeti v nogometu. Še posebej pri nas v Bosni, kjer razmere v celotni državi niso najboljše.

Ste na tekočem z dogajanjem v Bosni in Hercegovini?

Ne veliko. Če spremljaš, si izključno razočaran. Ni v redu, a upam, da se bo vse končalo dobro. Težava je v politikih. Od vojne je minilo že 30 let in še vedno je vse enako. Nič se ni spremenilo in bojim se, da bo pri tem ostalo. Zdajšnje stanje koristi le politikom, medtem ko jih ljudje ne zanimajo.

Na kakšen način želite zaključiti kariero?

Če me bo bog nagradil, upam, da s slovenskim pokalom. To bi bil najlepši možni zaključek.