Prvoligaških od 1 do 10: kdo je odličen in kdo nezadosten?

Foto: Jure Banfi

Od nekaterih nismo veliko pričakovali, a so nam zaprli usta, spet drugi so visoko leteli v napovedih in ambicijah pred sezono, a je njihova realnost življenje daleč od vrha Prve lige Telemach. Potegnili smo črto pod prvim delom domače nogometne sezone in po 'študentsko' ocenili, kdo si zasluži odlično in kdo negativno oceno.

NK Bravo 9/10

Za Bravom je še eno tekmovalno obdobje, po katerem moramo Dejanu Močniku, Alešu Arnolu in njegovim sodelavcem, klubski upravi ter seveda nogometašem samo iskreno čestitati.

Šiškarji so prvič v klubski zgodovini okusili evropsko poletje, preskočili prvi krog in tudi precej nesrečno nato izpadli proti Zrinjskemu iz Mostarja, kar pa ni pretirano zmotilo njihove domače forme, ki je bila, z izjemno oktobrskega niza treh prvenstvenih porazov, izjemno konsistentna.

Ljubljančani so prvi del sezone končali na petem mestu, a jih od drugega ločijo samo tri točke. Zdaj je dokončno jasno, da je klub napredoval do te mere, da se ne more in ne sme več zadovoljevati samo z mirnostjo obstanka v ligi, ampak je Bravo s svojimi rezultati status dvignil na nivo lovca na uvrstitev v Evropo, ki lahko ‘iz druge vrste’ napada tudi najvišja mesta. Za nadaljnji preskok bi morali Šiškarji, kar pa je zaradi poznavanja delovanja kluba domala neverjetno, skočiti iz svojih finančnih okvirjev. A realnost je takšna, da bo Bravo tudi v prihodnje želel dokazati, da se z majhnim proračunom da tekmovati z največjimi. Jasno, ko sprejemaš pametne in premišljene odločitve.

NK Celje – 7/10

Za aktualnimi državnimi prvaki je izrazito turbulentna jesen. Pravzaprav že vse od poletja miru v nogometnem knežjem mestu ni, za kar so v upravi ‘krivi’ kar sami, ko so Damirja Krznarja po le nekaj tekmah sezone zamenjali z Albertom Riero. Slednji je v Celje prinesel veliko atraktivnega, zanimivega, pestrega na in ob igrišču, realnost pa je takšna, da so grofje jesen končali na skromnem četrtem mestu lestvice, osem točk za vodilno Olimpijo.

Pozitivno oceno Celju nosi ravno atraktivnost, zadevo lahko obračamo kakorkoli želimo, a vselej ugotovimo, da grofje igrajo najlepši nogomet v ligi. Toda od lepote se ne da živeti. Resda Celje prvič v zgodovini igra v evropskih tekmovanjih, a so se ji tudi tam zgodili spodrsljaji, kakršen je bil izpad v ligi Evropa proti Shamrock Roversom. Da o domačih ‘kiksih’ niti ne govorimo, nenazadnje v zadnjih dveh krogih jeseni državni prvaki niso uspeli premagati ne Nafte in ne Domžal, torej z naskokom najslabših ekip v ligi.

nogomet nk celje svit sešlar — Foto: Jure Banfi

Albert Riera je to jesen pripravil nekaj trenerskih mojstrovin, ki dokazujejo njegovo strokovno znanje, ‘mojster’ pa je postal tudi na področju izgovorov. Zelo prikladen je bil denimo ta, da ima Celje enostavno premalo število nogometašev za igranje na dveh frontah, vemo pa, da je kader ob začudenih pogledih celotne nogometne javnosti hitro po svojem prihodu kar sam skrčil na minimum. V vsakem primeru v knežjem mestu pričakujemo pester prestopni rok. Vratar, osrednji branilec, napadalec, to so zagotovo pozicije, ki jih želi Španec pred vstopom v drugi del sezone še okrepiti.

NK Domžale – 5/10

Domžalska nogometna jesen za pozabo, ravbarji so v prvem delu sezono pogoreli na ‘celi črti’. Krivce seveda lahko iščemo na igrišču, a pošteno se morajo v ogledala pogledati tudi ljudje, ki vodijo klub iz mesta ob Kamniški Bistrici.

Ti so se na začetku sezone odločili, da mesto glavnega trenerja zaupajo nogometno anonimnemu in neuveljavljenemu Eriku Merdanoviću, kar je bil popoln strel v prazno. Ceno slabe odločitve je plačal ravno tako pred domžalsko avanturo neznani nogometni funkcionar Grega Ciglar, ostala vodstvena struktura je ostala nespremenjena.

Matej Oražem in druščina, ki je ostala na čelu Domžal, se je vso jesen ukvarjala s finančno luknjo, nezadovoljstvo zaradi plačilne nediscipline se je preselilo na igrišča. Dejana Dončića ter njegov strokovni štab je tako čakala izredno težka naloga, kako dvigniti vzdušje do te mere, da se bo dvignila tudi rezultatska krivulja. Za zdaj ‘luči na koncu tunela’ v Domžalah še ni in očitno bo veliki cilj drugega dela sezone zdaj lov na 9. mesto in vsaj popravni izpit dodatnih kvalifikacij za obstanek med elito.

FC Koper – 9/10

Pred letošnjo sezono je Koper še dodatno skrčil svoj proračun in v tekmovalno obdobje vstopil z napovedjo, da si želijo Primorci čim bolj mirne sezone, v kateri ne bodo zašli proti boju za obstanek. A besede, ki pridejo z nogometne Bonifike, velja pogosto vzeti malce z rezervo in tako je bilo tudi v tem primeru.

Kanarčki so namreč potihoma sestavili zelo konkurenčno ekipo ter sestavili čvrsto moštvo, ki prejema malo zadetkov, hkrati pa ima v napadu dovolj nogometašev z dodano vrednostjo, ki delajo razliko in predvsem odločajo tekme. Brata Deni in Tomi Jurić, Isaac Matondo, novopečeni reprezentant Sandro Jovanović, na igrišču vseprisotni Di Mateo Lovrić, super zanesljivi Metod Jurhar in še posebej Omar El Manssouri so se izkazali kot prestopni zadetki v polno. Ko so nato sredi jeseni v kader Primorci dodali še Denisa Popovića, so v resnici sestavili ekipo, ki jo enostavno moramo jemati resno.

Koper je jesen končal na 3. mestu lestvice, zbral je natančno toliko točk kot Maribor in je edini, ki je v državnem prvenstvu premagal Olimpijo. Vse to so torej dejstva, zaradi katerih moramo kanarčke tudi v kontekstu boja za najvišja mesta jemati resneje, kot smo jih doslej. A vseeno na mestu ostaja vprašanje, v kolikšni meri bodo rumeno-modri lahko držali korak predvsem z Mariborom in Celjem, ki bosta na krilih nekajkrat močnejših proračunov zagotovo to zimo še dodatno okrepila svoje vrste.

NK Maribor – 7/10

Glede na vse, kar se je to jesen dogajalo v nogometnem Mariboru, končni izplen točk, drugega mesta in enomesten zaostanek za Olimpijo niti ni slab rezultat.

Najtrofejnejši slovenski klub se že dolgo časa vrti v vrtincu sprememb, prvič v zgodovini je Maribor dobil tuje lastnike, turški investitorji pa še spoznavajo nogometne zakonitosti tukajšnjega prostora in se bodo bržkone še nekaj časa ‘lovili’ v slovenski nogometni realnosti. Ante Šimundža, ki je v klub naposled vendarle prinesel nekaj stabilnosti, je vnovič postal preteklost vijolic, ki na vrhu slovenskega nogometa še vedno gledajo ‘od spodaj’.

Pot sprememb, po kateri hodi NK Maribor, bo tako očitno dolga. Cilj je zagotovo biti najboljši doma in (spet) pomemben v Evropi, a želje so eno, realnost pa nekaj drugega. Naslednji korak razvoja kluba iz Ljudskega vrta bo pod drobnogledom nogometne javnosti. Kako lahko Maribor še okrepi svojo ekipo? Kako lahko Boštjan Cesar vse skupaj poveže v homogeno celoto, ki bo zrela za lov na vodilno Olimpijo? Kakšna bo prihodnost super veteranov Hilala Soudanija in Josipa Iličića, ki še vedno dokazujeta svojo pomembnost za ekipo vijolic? Pred Mariborom je pestra zima …

NŠ Mura – 5/10

Podobno kot Maribor tudi Mura vstopa v novo klubsko ero, a ta je pod vodstvom ameriških lastnikov se nekajkrat bolj kaotična (in posledično neuspešna) kot mariborska. Steven Juncaj s klubom ravna kot z igračko, s katero se majhni otroci deloma igrajo, deloma pa mečejo ob steno, dokler se pač ne pokvari.

Američan je popolnoma podcenil okolje, v katerega je prišel. S svojimi odločitvami je razbesnel lokalno nogometno javnost, pri tem pa pozabil, kako zelo nogometno okolje je Murska Sobota. Fazanerija se spreminja v mesto duhov, vsi v klubu, na čelu z direktorjem Agronom Šaljo in trenerjem Oskarjem Drobnetom pa so upognili hrbte pod svojeglavim poslovnežem, ki ga bolj kot uspešnost Mure skrbi dobro počutje njegovega za nogomet ne pretirano talentiranega sina.

Kdo bo presekal ‘gordijski vozel’ v Murski Soboti, ostaja odprto vprašanje. Dejstvo je namreč, da brez investicije Stevena Juncaja klub ne more funkcionirati na obratih, na katerih trenutno deluje. Toda glede na to, da so črno-beli šele na sedmem mestu lestvice Prve lige Telemach, se velja vprašati, ali lahko Prekmurci malce zmanjšajo obrate in se naslonijo na domači DNK, pa bodo vseeno enako, če ne celo bolj uspešni, kot so trenutno. Robert Kuzmič je enkrat že dokazal, da zna klub iz dna povleči na vrh slovenskega nogometa in celo v Evropo. Kdo ve, morda pa mu lahko znova uspe …

NK Nafta – 6/10

Čeprav so zadnji na lestvici, Lendavčanom ne bomo dali negativne ocene. Zakaj? Ker drastično drugačnega rezultata od novincev v ligi nismo niti pričakovali.

Nafta se je po nekaj sezonah že kar bizarno neuspešnega lova na prvo ligo, ko je vselej povsem razpadla ob koncu sezone, lansko sezono vendarle prebila med elito. In pri tem resnično temeljito obrnila nov list v svoji zgodovini, saj so Lendavčani popolnoma spremenili svojo kadrovsko podobo. Za sodelovanje so se zahvalili praktično vsem nogometašem, ki so Nafto vrnili v Prvo ligo Telemach in ekipo sestavili popolnoma na novo.

Kakšna je nova Nafta? Zadnja na lestvici, a ne povsem nekonkurenčna. Sploh v prvem delu sezone je po tekmah novinca v ligi ostajal vtis, da so si modro-beli zaslužili več, kot je pokazal rezultat, ki pa je na koncu vedno edino pravo merilo uspeha. Nafta bo v drugi sezoni iskala vse mogoče načine, da obstane med elito, a kakorkoli obrnemo ima trenutno na svojem hrbtu jasno oznako najresnejšega kandidata za izpad v nižji rang tekmovanja.

NK Olimpija Ljubljana – 10/10

Če bi lani maja navijačem Olimpije nekdo dejal, da bodo imeli decembra 2024 na prvenstveni lestvici šest točk prednosti pred zasledovalci, pri čemer bodo že uvrščeni v izločilne boje evropskih tekmovanj in se bodo borili celo za mesto med najboljšimi osmimi v prvi fazi konferenčne lige, bi vam zaradi suma o tem, da se norčujete iz njih, pripeljali ‘vzgojno’ okrog ušes.

Ampak v Ljubljano je prišel Victor Sanchez in Olimpijo iz razbite vojske spremenil v stroj za doseganje zmag. Ljubljančani so v tej jeseni tako doma kot v Evropi rušili vse pred sabo, v petih mesecih odigrali 30 tekem v vseh tekmovanjih, izgubili le dvakrat in prejeli vsega enajst zadetkov. Na lestvici Prve lige Telemach so suvereno prvi in imajo šest točk prednosti pred Mariborom in Koprom, v konferenčni ligi so na štirih tekmah osvojili devet točk in bodo proti Cercle Bruggu in Jagelloniji lovili celo uvrstitev med najboljših osem ekip v tem tekmovanju.

Pod potegnjeno črto je torej Olimpiji za doseženo v tem delu sezone nemogoče podati kakršnokoli drugačno oceno kot čisto desetko in ji čestitati za uspehe. Ki pa jih bodo morali zmaji seveda ponavljati tudi v prihajajoči pomladi, če si želijo sezono zaokrožiti kot eno najuspešnejših v zgodovini. Konkurenca pa nikakor ne bo počivala …

ND Primorje – 10/10

Ne, Olimpija ni edina ekipa v ligi, ki si za prikazano to jesen zasluži ‘čisto desetko’. To bomo podelili tudi Primorju. Moramo biti pošteni in si priznati, da smo Ajdovce to sezono že vnaprej odpisali in jih poslali nazaj v drugo ligo. Že njihova vrnitev med elito je bila malodane senzacija, ekipa nato ni doživela velikih sprememb v smislu dodajanja vrednost in Primorje je bilo prvi kandidat za izpad.

Toda Milan Andjelković je tudi v prvi ligi nadaljeval to, kar je počel v drugoligaški druščini. Skupaj s svojimi varovanci je presegal pričakovanja. Sinovi burje so tako v jeseni sedemkrat zmagali, trikrat remizirali in osemkrat izgubili, zbrali 24 točk in so na vrhu spodnjega doma prvenstvene lestvice. Predvsem pa že velikih 14 točk nad cono izpada. Primorje je ekipa, ki zna trpeti in ki zna igrati, ko se ji za to ponudi priložnost. Ajdovci so izkoristili vsak trenutek šibkosti, ki ga je pokazal nasprotnik. Četudi je ta bil povsem z vrha lestvice.

Prav velikih sprememb tudi zaradi omejenosti financ pri Primorju med zimo ne gre pričakovati, če pa bodo črno-rdeči ohranili pozitivno vzdušje in rezultatski trend letošnje jeseni, potem si lahko zelo hitro zagotovijo obstanek v ligi. Za zdaj si za prikazano zaslužijo vse pohvale.

Radomlje – 8/10

Tudi mlinarji bodo zelo zadovoljni s tem, kar so opravili v minuli jeseni. Predvsem so izgubljali zelo malo tekem proti nasprotnikom s spodnjega dela lestvice, klonili so le v Murski Soboti in Lendavi.

Radomlje so hkrati v tej sezoni zelo veliko stavile na mlade nogometaše in celo prevzemajo primat Domžal in Brava pri nazivu najmlajša ekipa lige. Če bo po eni strani ekipa z izkušnjami rasla, pa gre hkrati pričakovati, da lahko Darjan Slavic že v kratkem izgubi kakšnega izmed svojih nosilcev igre. Rok Štorman, Stjepan Davidović, Matej Malenšek in še kdo se bo prej kot slej znašel na radarju večjih klubov in stopil na naslednjo stopničko kariere.

A kakorkoli, za Radomlje je v vsakem delu sezone najbolj pomembno to, da so karseda daleč od cone izpada. Zaradi klavrne forme Domžal in Nafte je ta precej oddaljena, kar mlinarjem prinaša mirno selitev v zimski premor.