Rene Krhin, dolgoletni član slovenske nogometne reprezentance, je spregovoril o tem, zakaj je precej hitro in presenetljivo končal kariero, kako se je počutil v eni najbolj nepozabnih ekip iz zgodovine evropskega nogometa, milanskemu Interju iz sezone 2009/10, in odgovoril tudi na vprašanje, ali kaj pogreša nogomet.

“Nekaj časa sem se načrtno izogibal medijem, tudi danes nisem imel namena govoriti, ampak naj bo …” nam je, ko smo ga – ob robu predstavitve nove platforme Timax, na kateri bo medijske vsebine po novem ustvarjal kapetan Olimpije in slovenski reprezentant Timi Max Elšnik – pocukali za rokav, povedal Rene Krhin.

Nekdanji dolgoletni član reprezentance, v kateri je bil neprekinjeno, odkar je s komaj dopolnjenimi 19 leti debitiral na prijateljski tekmi proti Angliji na kultnem Wembleyju septembra 2009, je za Slovenijo odigral 48 tekem. Zadnjo novembra 2019 v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2020 na Poljskem. Star je bil vsega 29 let.

Od takrat se v javnosti ni pojavljal. Praktično edini intervju, ki ga je imel v zadnjih letih, je bil tisti, v katerem je v Večeru, potem ko nogometa že eno leto ni igral, potrdil konec kariere. Presenetljivo hitro. Ko je odigral zadnjo tekmo, je bil star vsega 31 let.

Ko pogleda nazaj, je jasno, da bi bila lahko njegova nogometna pot tudi precej boljša. Toda hkrati je na vse, kar je dosegel, lahko zelo ponosen. Z 19 leti je bil član ekipe milanskega Interja, ki je s Josejem Mourinhom v sezoni 2009/10 osvojila vse, kar se je osvojiti dalo. Bila je evropski, državni in pokalni prvak. V tisti sezoni je kot velik talent petkrat tudi zaigral.

V prvi italijanski ligi je igral tudi za Bologno, v prvi španski za Cordobo in Granado, v prvi francoski pa za Nantes. Na koncu je odšel tudi v Avstralijo, zaigral za Western United in, tako kot na začetku kariere, postal prvak. V deželi tam spodaj je tudi odigral zadnjo tekmo.

Nekaj časa je že, odkar ste končali kariero. V nogometu vas od takrat ni bilo videti, kako?

Nogomet sem po vseh teh letih dal na stran. Prileglo se je malce počitka. Izkoriščam čas s prijatelji, dekletom, družino.

Kaj počnete? Slišati je, da ste zajadrali v poslovne vode?
Malce se ukvarjam z nepremičninami. Organiziram tudi neke dogodke, ampak to je bolj za hobi.

Z nogometom ste zaključili precej hitro. Zadnjo tekmo ste odigrali, ko ste bili stari komaj 31 let. Zakaj tako zgodnje slovo?

Imel sem določene osebne težave, z bivšo zaročenko. Bil sem psihično na dnu. Takrat nogometa nisem bil sposoben igrati. Če zdaj pogledam nazaj, bi morda naredil drugače, mogoče mi je malo žal, ampak takrat je bilo tako. Treba se je sprijazniti s tem.

S tem, kar ste dosegli kot nogometaš, ste zadovoljni?
Zagotovo bi lahko bilo bolje. Če ne bi imel težav s poškodbami in bi redno lahko igral, bi verjetno dosegel več, ampak to je vse “če, če, če …” Lahko bi se razpletlo tudi slabše. Na koncu, če potegnem črto, je bila kariera okej.

Nogometa ne pogrešate?
Niti ne. Moram reči, da je bilo v vseh teh letih toliko trenutkov, ki sem jih zamudil, ker sem ves čas posvečal nogometu. Številne selitve v tujino, doma sem bil le dvakrat na leto. Kolikor mi je nogomet ponudil lepega in sem z njim pridobil, mi je marsikaj tudi vzel. Dosti normalnega življenja sem zamudil. Zato mi zdaj res ugaja, da sem izven nogometa in doma.

Vas ni vsaj malce zaskelelo, ko ste spremljali svoje donedavne reprezentančne soigralce, ki so se uvrstili na evropsko prvenstvo v Nemčiji?
To vprašanje sem v zadnjem času od ljudi okoli sebe dobil že nekajkrat. Sigurno mi je bilo malo žal, da nisem zraven, ampak po drugi strani sem pa res zelo, zelo vesel. Fantom neizmerno privoščim.

Se lahko tolažite s tem, da ste bili zraven leta 2010, ko je Slovenija zaigrala na svetovnem prvenstvu?
Da, to je neka tolažba. Čeprav je res, da sem bil takrat še zelo mlad in rezervist, a je selektor v meni videl nek potencial in mi dal priložnost, da sem zraven. Vseeno je malo lažje, ko se spomnim, da sem nekaj takega od blizu že doživel. Pa čeprav nisem igral.

S člani zdajšnje reprezentance ste v stikih?
Da, seveda. S temi, s katerimi smo se v reprezentanci najpogosteje družili, z Benjaminom Verbičem in s temi fanti, sem vseskozi v stikih. Ko so bili na reprezentančnih akcijah, smo se tudi videli.

Boste šli na evropsko prvenstvo v Nemčiji kot navijač?
Se zna zgoditi, da.

Kdaj ste se v reprezentanci najbolj počutili?
Zagotovo v obdobju, ko sem na začetku igral za reprezentanco in bil v dobri formi. Potem je prišla huda poškodba križnih vezi. Pred tem sem se počutil res dobro, tako fizično kot psihično. Pa tudi zdaj na koncu, ko se je vrnil Matjaž Kek, sem se v reprezentanci zelo dobro počutil. Čutil sem njegovo zaupanje. Mislim, da sem ga na igrišču z dobrimi igrami tudi upravičil.

Pa v klubu?
V Granadi, ko sem igral v Španiji. Takrat sem bil psihično in fizično na visoki ravni. Žal pa so mi jo tudi takrat zagodle poškodbe. Če jih ne bi imel in bi lahko odigral celo sezono, bi se znalo zgoditi, da bi šla moja nogometna kariera v drugo smer.

Bili ste član ekipe Interja, ki je v zgodovino nogometa zapisana kot ena najbolj nepozabnih doslej.

To so prelepi spomini. Sploh za nekoga, ki je star komaj 19 let. Imel sem čast, da sem bil v ekipi z najboljšimi nogometaši na svetu. Seveda bi bilo povsem drugače, če bi bil glavni igralec, a sem bil vseeno del te ekipe, ki se jo bomo spominjali še desetletja. Ponosen sem, da sem bil tam. Na tista leta.

Ste s kom iz te nepozabne ekipe še v stikih?
Občasno se slišim z Dejanom Stankovićem. Estebana Cambiassa sem nekajkrat videl v Milanu. Prek Instagrama tu in tam poklepetam tudi z Wesleyjem Sneijderjem. So določeni igralci, s katerimi se še danes slišimo.

Jose Mourinho velja za enega najboljših nogometnih trenerjev v zgodovini. Vi ste pod njegovo taktirko delali, ko je bil na svojem vrhuncu. Kako je bilo?

Super. Res sem mu še danes hvaležen, ker je verjel vame. Da me je tako izpostavil. On je bil tisti, ki me je pripeljal do prve ekipe. Kaj naj rečem, top trener. Inteligenten. Glede psiholoških igric je bil na neki svoji ravni. Stopnjo, dve višje od preostalih.

Kaj vam pade na pamet, ko slišite njegovo ime? Kako bi ga opisali?
Morda najbolj to, v kakšne ekstreme je prehajal iz trenutka v trenutek. Znal je biti zelo strog v enem trenutku, pozneje pa povsem obratno. Šalil se je z nami, bil povsem normalen. Pogovarjal se je o vsakdanjih stvareh. Imel je dve plati. Jaz imam nanj res lepe spomine.

Kdaj sta se nazadnje videla?
Že kar nekaj časa ne. Verjetno počasi že deset let.