Rešitev problema: Maribor se lahko uči od Alberta Riere

Foto: Profimedia

V Ljudskem vrtu imajo novega vodja stroke, to je včeraj postal Feđa Dudić. Toda problem Maribora ni trener, problem Maribora je kader. Vprašanje pa, če bo imel novi strateg takšna pooblastila, kot jih je imel v Celju Albert Riera. Ne pozabimo, vzpon grofov se je začel z velikim rezom.

V Ljudskem vrtu je bil včeraj pomemben dan. Mariborčani so namreč tudi uradno dobili novega trenerja. Spet.

Že četrti strokovnjak, ki bo v še vedno mladi sezoni 2025/2026 vodil NK Maribor, je postal bosanski trener Feđa Dudić. Po Tugberku Tanrivermisu, Radomirju Đaloviću in dvakratnemu gasilcu Radovanu Karanoviću je rokave pod Kalvarijo torej zavihal nov strokovnjak, ki naj bil vijolice vrnil na pota stare slave.

A če smo v zadnjih mesecih spoznali kaj, je to, da problem v Mariboru ni trener. Problem je kader. Vodstvo kluba sicer poudarja, da imajo vijolice najboljšo ekipo v ligi, a pri tem pozabljajo, da v nogometu ne štejejo samo življenjepisi oziroma če želite kakovost posameznikov, ampak tudi karakterne lastnosti, ki pripeljejo do homogene slačilnice in ekipe v pravem pomenu besede.

‘Živ žav’ nacionalnosti, jezikov in kariernih ambicij

Da je to trenutno v Mariboru utopija, dokazuje že incident v prejšnjem tednu, ko sta se na treningu stepla zvezdnika Benjamin Tetteh in Omar Rekik. Ekipa, ki so jo sestavili v Ljudskem vrtu, je kakovostno morda res najboljša v ligi. A trener, ki jo bo uspel uigrati, si zasluži zares, zares veliko nagrado in priznanje. Če je to ekipo sploh mogoče uigrati.

V kadru Maribora namreč trenutno najdemo kar 15 (!) različnih nacionalnosti. Govorijo se (vsaj) štirje jeziki – slovensko, srbohrvaško, francosko in angleško. Poudarjati, kako zelo različna so kulturna ozadja fantov v garderobi vijolic, je tako ali tako odveč.

Poleg tega pa so zelo različna tudi karierna izhodišča teh tujih nogometašev. Od talentov, kakršen je Karol Borys, do tistih, ki iščejo preboj na večje odre, kakršni so Omar Rekik, Bradley M’Bondo in recimo Orphee Mbina, pa to fantov, katerih vrhunec kariere je, hočejo ali nočejo, že mimo. To velja za Benjamina Tetteha, Sheyija Oja in Hilala Soudanija. Kje sta v tej zgodbi Jean Michel Seri in Oscar Zambrano, ki še vedno mariborsko življenje ‘živita’ samo na papirju, je prav tako posebno vprašanje.

Potem je tu še slovensko ‘jedro’ z Ažbetom Jugom, Gregorjem Sikoškom, Janom Repasom, Žigo Repasom in druščino, ki v tej poplavi tujcev na novo iščejo svoje mesto v trenutni mariborski realnosti. V luči tega je poleg uveljavitve svoje nogometne filozofije glavna naloga novega trenerja Feđe Dudića tudi ta, da uredi slačilnico. To pa bo, če ne bo imel podpore vodstva kluba, misija nemogoče.

Riera je pokazal, kako se uredi takšen kader

Modela urejanja slačilnice, po katerem se Dudić lahko zgleduje, mu ni treba iskati daleč. Čisto pravo kadrovsko čistko je namreč ob svojem drugem prihodu v Celje uprizoril Albert Riera. Spomnimo, po prihodu Španca so kot po tekočem traku knežje mesto zapuščali igralci iz ere Damirja Krznarja. Tudi takšni, ki so imeli pomembno, celo najpomembnejšo vlogo v moštvu, a je Majorčan zanje ocenil, da se ali ne skladajo z njegovo nogometno filozofijo ali pa karakterno ne ustrezajo temu, kar želi in pričakuje. In pri Rieri sta obe komponenti zelo, zelo pomembni.

Tako so v nekaj tednih Celju v slovo pomahali dotedanji kapetan Denis Popović, pa Luka Menalo, Slavko Bralić, Karlo Špeljak, potem pa tudi Luka Bobičanec, Rolando Aarons, Aljaž Krefl in celo velika okrepitev Jošt Pišek, da ne naštevamo naprej. Vsi ti nogometaši iz takšnih ali drugačnih razlogov niso bili v načrtih Alberta Riere. In če nisi v njegovih načrtih, potem v kraljestvu karizmatičnega Španca seveda nimaš mesta.

Bo vodstvo Dudiću dalo proste roke? Malo verjetno

In ja, kadrovska čistka v Celju je bila rezultatsko boleča. Nenazadnje je bil kader kar na lepem tako tanek, da so grofje zaradi preobremenitve, povezane z evropskimi dosežki, ostali daleč, daleč od državnega naslova v lanski sezoni. A letos poleti se je vse skupaj zložilo v mozaik, s katerim je zasedba iz knežjega mesta postala absolutno dominantna nogometna sila slovenskega nogometa.

Je pa res, da je Riera to lahko storil samo ob popolnem zaupanju vodstva kluba, ki si ga je tako ali tako na vsak način in ob vseh njegovih pogojih želelo znova na klopi Celja. To je bilo veliko tveganje Valerija Kolotila in sodelavcev, ki pa se je obrestovalo. Se bodo iz te zgodbe kaj naučili tudi Mariborčani?