"Sanchez gre v Maribor? Jaz tega ne bi mogel"

Foto: Global Game Media

Čeprav je bila lanska sezona zagotovo tudi sezona Svita Sešlarja, ni dvoma o tem, kdo je bil najboljši posameznik Prve lige Telemach. Nenazadnje to potrjuje tudi njegov prestop. Več kot 5 milijonov evrov je belgijski Union Saint Gilloise ljubljanski Olimpiji plačal za odkup Raula Florucza. Avstrijec nam je v Sportklubovem intervjuju predstavil novo poglavje svoje kariere in se vrnil tudi v obdobje, ko je blestel v dresu z zmajem na prsih.

Časi, ko je blestel v majici Olimpije, so le še bled spomin navijačev Olimpije. Pa čeprav se morajo za vrnitev v to obdobje sprehoditi le nekaj mesecev nazaj po koledarju.

Raul Florucz je v lanski sezoni držal dirigentsko palico zeleno-bele nogometne simfonije, na krilih katere so Ljubljančani osvojili državni naslov ter igrali nogometno pomlad. 24-letnik je bil neustavljiva sila zmajev in ni bilo malo tekem, ko se je zdelo, da ekipa Olimpije enostavno čaka na njegov preblisk, ki bo rešil tekmo. In mnogokrat so ga tudi dočakali.

Glede na raven predstav, ki jih je kazal v lanski sezoni, ni bilo nič čudnega, da je po njej Florucz naredil velik korak naprej v svoji karieri. Hkrati pa se je z več kot pet milijonov evrov vrednim prestopom krilni napadalec zapisal v zgodovino slovenskega nogometa kot najdražji prestop iz Prve lige Telemach. Njegovo novo domovanje je belgijski prvak Union Saint Gilloise, za katerega je na štirih prvenstvenih tekmah avstrijski reprezentant že dosegel tri gole in prispeval še asistenco.

Ob njegovi odlični formi in pestremu dogajanju v Olimpiji, ki je sledilo njegovemu odhodu, smo začutili idealno priložnost, da pokličemo v Belgijo in preverimo, kako na nogometno preteklost, sedanjost in prihodnost gleda Raul Florucz.

Sportklubov intervju: Raul Florucz

Raul, če začneva z najbolj aktualnim dogajanjem … Novo poglavje kariere ste začeli dobro, takoj so tu goli in asistence. Kako bi vi opisali vaše prve tedne kot član belgijskega prvaka Union Saint Gilloiseja?

Iskreno, zelo hitro sem se adaptiral na novo okolje, tega nisem niti pričakoval. Vse je bilo nekako naravno. Vesel sem, da sem tako dobro začel, zdaj imam pred sabo jasen cilj, da tako nadaljujem.

Kakšen je prvi pogled na belgijsko ligo? S soigralci ste že odigrali nekaj tekem proti konkurentom za vrh prvenstvene lestvice, kakšen je vaš vtis o ligi? Verjetno je razlika v primerjavi s slovensko ligo vseeno precej očitna …

Vsi vemo, da je belgijska liga precej bolj kakovostna kot slovenska. Nivo, tempo, vse je bolj intenzivno, tudi igralci so fizično precej bolje pripravljeni. Ni pa največja razlika samo nogomet oziroma to, kar vidimo na igrišču. Največja razlika so pogoji.

Igrišča in stadioni so na vrhunskem nivoju, tribune so polne in to je nekaj, kar igralcu daje dodatno energijo, da uživa v nogometu.

Union Saint Gilloise je v zadnji letih storil velikanske korake naprej, klub je prvič v zgodovini neposredno uvrščen v ligo prvakov. Če pa pogledamo še širše, je to predvsem klub, ki prodaja igralce v praktično najmočnejša evropska moštva. Kakšen je vaš prvi vtis o klubu?

Pred mojim prihodom je klub dobil nov trening center, tako da so se tudi v tem pogledu izboljšali v zadnjem obdobju. Klub res hitro napreduje, ljudje, ki ga vodijo, opravljajo odličen posel. Za zdaj lahko rečem samo najboljše. Tako o trenerju kot o soigralcih in tudi pogojih.

Saint Gilloise je klub, kjer je vsem pomembno, da se novinci čim prej vklopijo v novo sredino. Ekipa je mednarodno zelo pestra, sam pa sem hitro dobil občutek, da smo vsi kot del velike družine. Tak je moj pogled in vtis.

Ne dvomimo, da je bil pomemben razlog za odločitev o odhodu v Saint Gilloise tudi igranje v ligi prvakov. Koliko vam že zdaj v ušesih igra ta znamenita nogometna himna, ki jo boste kmalu slišali na igrišču?

Igranje v ligi prvakov, to so sanje vsakega nogometaša. Ne vem, niti predstavljam si ne, kako bo, enostavno moramo to začutiti. No, še prej moram odslužiti kazen dveh tekem prepovedi igranja v Evropi. To ni idealno, ampak tako pač je. Nimamo kaj, tudi to je nogomet. (smeh)

Če gremo zelo klišejsko in vprašamo, kaj bi Raul Florucz rekel pred dvema letoma, ko je igral v drugi hrvaški ligi, ko bi mu nekdo dejal, da bo čez dve leti igral ligo prvakov …

Rekel bi, ja, vem. Vedno sem vedel, da imam dovolj kvalitete, vprašanje je bil le čas – kdaj se bo to zgodilo. In pa glava, najbolj pomembno je, da si v glavi stabilen in da se ne primerjaš z nikomer.

Če pogledaš Lamina Yamala, ti pa z pri 22-ih igraš v drugi ligi, potem si lahko misliš samo – to nima smisla. Srečen sem, ker se je vse tako razpletlo, je pa dejstvo, da je šlo zelo hitro. Zame je vse še precej novo in ne morem še sprocesirati vsega, kar se je zgodilo. Enostavno grem naprej, kamor me pelje življenje oziroma nogomet. Sem pa seveda trenutno zelo srečen.

Če se vrneva na vaš odhod iz Olimpije, za vami je pestro poletje, resne ponudbe za odhod iz močnih lig ste imeli pravzaprav že pozimi. Kako lahka oziroma težka je bila na koncu odločitev za odhod v Belgijo? Je bila še kakšna za vas zelo zanimiva ponudba?

Bilo je kar nekaj zanimivih ponudb, še posebej iz bundeslige. A nekako sem razmišljal čim bolj enostavno. Celotno kariero grem stopničko po stopničko in ne bi bilo logično, da zdaj preskočim dve stopnički ter iz slovenske lige skočim v bundesligo. To sicer od daleč izgleda zelo lepo, ampak mislim, da sem izbral pravilno.

Pred mano je nova stopnička naprej, a ni prevelika. Na preveliki stopnički v nogometu zelo pogosto padeš, primerov tega je ogromno. Za mano so stali pravi ljudje, ki so mi pomagali pri realizaciji tega prestopa. Tudi sama predstavitev projekta Union Saint Gilloisa me je res navdušila. To je bilo za oceno deset od deset. Ne samo nogometni projekt, zelo dober vtis sem dobil tudi o ljudeh, s katerimi sem se pogovarjal. Na koncu odločitev niti ni bila težka.

Je pa res, da ko slišiš, kakšni klubi te želijo, ti to nekoliko zmeša glavo. A ustavil sem se in logično pogledal na celotno stvar ter izbral pravo odločitev.

Kakorkoli obrnemo, vaš prestop je zdaj največji prestop v zgodovini slovenske lige. Je prestop, ki pravzaprav dviguje raven celotne lige, gre za številke, ki se v slovenskem nogometu res redko vrtijo. Kako gledate na to, da ste podpisani pod prestop, ki je odšel v zgodovino slovenskega nogometa?

Ponosen sem na to. Ne gre za to, da bi se hvalil, ampak dokazal sem, da se tudi v slovenski ligi lahko opozori nase. To je tudi dobra motivacija za mlade, ki prihajajo.

Slovenska liga v svetu ni tako zelo cenjena, ampak ni se nemogoče iz nje prebiti na zelo visok nivo. Ponavljam pa, najpomembnejša stvar je glava. Srečen sem, da sem s svojim prestopom Slovenijo postavil na evropski zemljevid. Ne gre samo zato, da sem odšel v belgijsko ligo, k prvaku in klubu, ki igra v ligo prvakov. Zelo pomembno je predvsem to, da mi gre za zdaj tu zelo dobro.

Ko je govora o vaši karieri, se je marsikaj spremenilo predvsem takrat, ko je vaš trener pri Olimpiji postal Victor Sanchez. Z njim ste postali državni prvak, najboljši posameznik Prve lige Telemach, igralski ste evropsko pomlad … Kako gledate na njegov vpliv na vašo kariero?

Prejšnja sezona je bila kot iz pravljice. Kot sanje. Seveda se tu in tam ozrem nazaj … Res lepo obdobje. Bilo je tudi nekaj težkih trenutkov, ampak veliko več je bilo dobrih.

Težko je pravzaprav ljudem razložiti, kako se je vse skupaj odvijalo. Prišel je Victor s svojim štabom in takoj sva zgradila odličen odnos. Še danes sva v stikih. Ne samo kot trenerja, cenim ga tudi izven nogometa, cenim ga kot človeka. Enako velja tudi za pomočnika Giannisa Kontoesa.

Lanska sezona je bila res izjema. Ne vem pa, če bom še kdaj v karieri doživel, da bi bila ekipa res takšna ekipa. Vsi smo bili kot eno, od igralcev do strokovnega štaba. To je bilo tudi ključno, da smo naredili takšen rezultat.

V preteklosti so nogometaši iz Olimpije odhajali v takšnih in drugačnih okoliščinah. Nekateri z nasmehom na ustnicah, veliko pa je bilo tudi takšnih, ki so klub zapustili z zelo grenkim priokusom. Kako je v tem pogledu z vami? Kakšno je bilo vaše slovo od Olimpije, v kakšnih odnosih ste se razšli s klubom?

Iskreno, ni bilo vse pozitivno. Ko je v igri veliko denarja, ne more biti vse enostavno. Bile so določene komplikacije, ampak skušam gledati na pozitivne stvari. Na vse, kar sem dal Olimpiji in na vse, kar sem dobil od Olimpije.

Čeprav je bilo nekaj komplikacij ob prestopu, res bi se lahko stvari razpletle precej bolj enostavno in lepše, ne želim razpredati o tem, da je uprava takšna in drugačna, ampak gledam na vse skupaj kot na celoto. V Ljubljani sem preživel dve čudoviti leti, za mano je super obdobje, tudi odnos z upravo je bil dober. Zadnje leto pa je bilo enostavno ‘šov’. Izjemno.

In res nočem, da bi situacija ob prestopu vplivala na moj pogled na klub. Gre za velike stvari, za velike denarje in jasno je, da takrat vsak gleda na svoje interese. Hvaležen sem Olimpiji, hvaležen sem klubu za vse.

Olimpija je to poletje doživela velike spremembe. Kar nekaj nosilcev igre je odšlo, odšel je tudi trener Victor Sanchez. Koliko ste imeli že proti koncu lanske sezone občutek, da se bodo stvari tako korenito spremenile? Da marsikdo odšel po tako uspešni sezoni, predvsem trener?

Iskreno, kar se tiče Sancheza, sem predpostavljal, da ne bo ostal v Olimpiji. Ne moremo si lagati, v Sloveniji je posameznike, ki naredijo velik uspeh, težko zadržati. Nivo lige je, kakršen je. Ampak vseeno mislim, da je Sanchez želel ostati, toda zgodile so se neke druge stvari, ki niso povezane z mano, ampak so njegova stvar.

Kar se mene tiče, sem vedel, da moram ne glede na vse iti na naslednji nivo. To je normalno v nogometu, vselej si želiš več in več. Če pa bi bila Olimpija klub elitne lige, ne bi niti razmišljal o odhodu, kar sem se v Ljubljani res počutil izvrstno. Užival sem.

V Slovenijo vas je pripeljal Goran Boromisa, na koncu je on podpisan tudi pod vaš prestop v Belgijo. Kako ste vi videli njegov vpliv na vašo kariero?

Z ‘Borom’ sem imel zelo dober odnos, nekako kar na prijateljski ravni. Ta zgodba naju bo povezovala, da sva skupaj iz druge lige prek Olimpije uresničila tako velik prestop. Jasno, tudi on se je dokazal s tem, ko je z igralcem iz druge hrvaške lige naredil največji prestop v zgodovini slovenske lige.

Hvaležen sem mu in mislim, da ima tudi on dobro mnenje o meni. To so lepe nogometne zgodbe.

Ne vem, koliko ste spremljali, ampak zdaj je v Sloveniji velika zgodba ta, da je Victor Sanchez resen kandidat za klop Maribora …

Kaj? Nisem vedel!

In kako mislite, da mu bo šlo, če prevzame Maribor?

Ne vem, zdaj ga moram poklicati, da vidim, kaj se dogaja! (smeh) Vem pa, da je tudi on zares užival v Sloveniji. Res se je počutil sijajno.

Vem, da trenutno niste v fazi kariere, ko bi razmišljali o vrnitvi v slovensko ligo, tako da najbrž ni na mestu vprašanje, ali bi kdaj zaigrali za Maribor, toda vendarle, kakšen je vaš pogled na te prestope med veliki rivali? Ti pišejo velike zgodbe, ampak vemo, kako ob njih reagirajo navijači …

Dobro vprašanje. Osebno, moje stališče je takšno, da nikoli ne bi mogel igrati za Maribor. Igral sem za Olimpijo, dosegel izjemen uspeh, s klubom smo naredili velike stvari. Da bi zdaj šel v Maribor … Uf, res ne vem, kaj bi mi morali ponuditi, da bi to sprejel. Res bi se morale zgoditi neke nenavadne stvari v ozadju, da bi se odločil za takšno stvar, če veste, na kaj ciljam.

Če zaključiva še z reprezentanco. Velika stvar za slovensko ligo je tudi ta, da ste se uspeli iz nje prebiti v eno najboljših reprezentanc Evrope, kar je trenutno Avstrija. Zdaj pa vas z novim klubskim statusom čakajo kvalifikacije za svetovno prvenstvo. V novi sezoni torej liga prvakov, pa potem svetovno prvenstvo z Avstrijo, sliši se sanjsko …

Jasno, moje sanje so z Avstrijo igrati na svetovnem prvenstvu. To mi je prvi in glavni veliki cilj kariere. V reprezentanci sem še vedno novinec, ampak v teh dneh me kličejo novinarji iz Avstrije in razlagajo o tem, da sem edini napadalec, ki redno igra, redno dosega gole in bo igral v ligi prvakov. Zanima jih, ali pričakujem, da bom zato imel mesto v udarni enajsterici.

Ne vem, kako se to vidi od zunaj, a še vedno sem mlad in nov v reprezentanci. Z nogama sem na tleh in vem, kje je moje mesto. To je odločitev trenerja, na meni je, da sem zdrav, pripravljen in da dajem vse od sebe. Seveda so moje sanje, da bi imel pomembno vlogo v izbrani vrsti, a odločitev je selektorjeva.