Victor Sanchez postaja vse bolj podoben Albertu Rieri

Foto: Aleš Fevžer

Poznamo nekoga, ki se z našim naslovom ne strinja. Tako zelo, da se bolj ne bi mogel. Albert Riera je včeraj še enkrat poudaril, da sta njegov slog in slog Victorja Sancheza kot noč in dan. Kako že? En nogomet golta, drugi uživa v njegovem okusu. V to se ne bomo spuščali preveč, dejstvo pa je, da epizoda Sancheza na klopi Olimpije vse bolj spominja na tisto, ki jo je pred dvema letoma v Ljubljani pisal ravno Riera.

Trenerja Olimpije Victorja Sancheza zadnje čase spoznavamo v drugačni luči. In zdaj vemo, zakaj je Španec, ki ima v sebi šampionsko DNK madridskega Reala, tako obseden z zmagovanjem. Zato, ker je slab poraženec.

Če je slovenska nogometna javnost še nedavno kot glavnega ‘iskalca izgovorov’ označila trenerja Celja Alberta Riero, gre Sanchez zdaj hitro po njegovi poti. Pri čemer pa moramo biti pošteni – tako Riera kot Sanchez imata prav v marsičem, kar izpostavita kot razlog za poraz. A dejstvo je, da od svoje odgovornosti zelo rada bežita.

“Čestitam Celju, ki si je zaslužilo zmago. Hvala tudi mojim igralcem, borili so se, dali so vse od sebe. Vedeli smo, da bo tekma težka. Moj občutek pa je, da sodnik ni bil na ravni tekme. Do dvajsete minute v našo korist ni bil dosojen niti en prekršek, to je čudno. Na takšni tekmi mora biti sodnik na nivoju, danes pa, takšno je moje mnenje, ni imel svojega dne. Vsak naš dotik je bil prekršek, njihov pa ne. Prav tako mislim, da se po pravilu igra prekine, ko žoga zapusti kazenski prostor, medtem ko vratar leži na tleh. Tako smo prejeli drugi gol. A tudi za sodnike so nekatere tekme težje od drugih in tega ne želim uporabiti za izgovor,” je po tekmi komentiral Sanchez, ki je sicer še nedavno obljubil in zatrjeval, da se sam nad sodniki nikoli ne bo pritoževal.

Kritika ga je hitro zabolela

Španec je zelo obrambno držo zavzel tudi ob vprašanju Sportkluba, kaj se mora njegova ekipa, ki je sicer v prvenstvu zelo dominantna in je spisala tudi izjemno evropsko zgodbo, naučiti iz porazov na tekmah, na katerih popravnih izpitov ni. Dejstvo je namreč, da je nepričakovanemu porazu proti Borcu v konferenčni ligi zdaj sledil še pokalni izpad proti Celju.

“Mislim, da s tem vprašanjem niste spoštljivi. Olimpija je edina ekipa v zgodovini, ki se je kot neprvak uvrstila v evropska tekmovanja. V Evropi smo imeli zelo slab koeficient, mislim, da ste pozabili na te tekme. Ti igralci si zaslužijo več spoštovanja. Ja, danes smo izgubili, ampak izgubili smo proti ekipi, ki ima boljše plače, boljši proračun, vseeno pa imamo v prvenstvu lepo prednost pred ostalimi. In preštejte naše evropske zmage. Osem jih imamo na štirinajstih tekmah. To je najboljši odstotek zmag slovenske ekipe v Evropi v zgodovini,” je, podobno kot to počne Riera, na številke opozarjal Sanchez, ki je očitno preslišal vse pohvale, ki smo jih na račun njegove Olimpije to sezono podelili novinarji, kritika pa ga je hitro zabolela.

Victor Sanchez del Amo — Foto: Aleš Fevžer

Pravočasno je opozarjal

A bolj kot prve kritike njegove Olimpije Sancheza več kot očitno moti to, kako klub upravlja vodstvo zeleno-belih. Kdo je že bil tisti, ki je v zelo podobnem obdobju sezone začel opozarjati na podobne stvari kot Sanchez, nato pa je s povsem porušenimi odnosi kot dvojno okronani šampion zapustil zmajevo gnezdo? Ja, uganili ste – Albert Riera.

“Smo pred koncem sezone, veliko je poškodb. Januarja, ko je bil še čas za to, sem opozarjal upravo, da se borimo z ekipami, ki imajo precej večje proračune. Poglejte našo ekipo, če seštejemo poletje in zimo, smo dobili sedem novih okrepitev. Celje pa več kot dvajset. Pa je Olimpija lani končala kot tretja, petnajst točk za prvim mestom. Imamo igralce, ki so to sezono odigrali več kot 3000 minut, in s tem se moramo boriti. Kljub vsem težavam pa imamo lepo prednost pred lanskimi prvaki, pred Mariborom in pred Koprom. Zdaj ne moremo narediti nič več. Pravočasno sem opozarjal na te stvari in normalno je, da sem razočaran, ker se niso uresničile. Ampak zdaj se moramo boriti naprej, pogovarjali se bomo po sezoni,” na napake, ki so se dogajale skozi sezono, opozarja Sanchez.

Pod potegnjeno črto ima Sanchez sicer prav. Manjkalo je sicer njegovo iskreno priznanje, da so Celjani tokrat popolnoma nadigrali Olimpijo, ampak s Špancem se moramo strinjati glede tega, da so se v zmajevem gnezdu znova prepočasi vlekle poteze, ki so na koncu odnesle načrtovano dvojno krono. In res je Španec tudi javno opozarjal na to, kar je zdaj zgodilo.

Ljubljančani imajo trenutno namreč res hudo kadrovsko stisko, poškodovani so Marcel Ratnik, Marko Ristić, Alex Tamm, Pedro Lucas, pa tudi Marko Brest, za nameček je sinoči poškodbo staknil še Ahmet Muhamedbegović. Marsikaj bi bilo verjetno lažje, če bi se v zmajevem gnezdu končno lotili izgradnje trening centra, kajti ekipe, ki tako dobro igrajo v Evropi (tu moramo v enačbo dodati tudi Celjane), si zaslužijo bistveno boljše pogoje od teh, v katerih trenirata trenutno najmočnejši ekipi v Sloveniji.

NK Olimpija Ljubljana — Foto: Aleš Fevžer

Hkrati pa je vse manj dvomov o tem, da Sanchez z naštevanjem vseh težav, ki jih ima Olimpija, počasi išče tudi ‘izhodna vrata’ kluba. Kdo bi mu zameril, ob naraščajočih ambicijah in vložkih Celjanov je težko konkurirati že domači, kaj šele evropski konkurenci. Če se bodo v nogometni Ljubljani še naprej zanašali na to, da bo športni direktor Goran Boromisa iz rokava vlekel malodane brezplačne okrepitve in delal presežke tudi z izbiro pravih trenerjev, potem je to načrt, ki na dolgi rok ni vzdržen. Čas je, da nemški lastniki Olimpije, na čelu z Adamom Deliusom in Igorjem Barišićem odprejo žepe in dejansko postanejo to, kar bi morali biti – investitorji.

Marsikateri vlak so tako ali tako že zamudili, ne nazadnje bo, kot kaže, zmajevo gnezdo zapustil (še en) zares izvrsten, kaj izvrsten – odličen trener.