Dan po novem porazu v Evropski ligi so nogometaši Interja potolčeni in osramočeni, saj jim italijanski mediji ne prizanašajo; tretji poraz na štirih tekmah v Evropski ligi pomeni, da so Nerazzuri prikovani na dno razpredelnice v skupini L.

Samo dobrih šest let je minilo, odkar je bil Inter evropski prvak in je z Josejem Mourinhem osvojil vsa tekmovanja v katerih je nastopal. Zanimivo je, da je bila “tripleta” za oba vrhunec v tem desetletju; Portugalcu pri Realu, Chelseaju in Manchester Unitedu nikakor ni šlo tako dobro, kot v Milanu, še bolj kot pribito pa to drži za Beneamato. Mourinha je na klopi Interja poleti 2010 sicer nasledil Rafa Benitez, a je zdržal le do božiča. Menjal ga je Brazilec Leonardo in osvojil še en italijanski pokal, do danes še vedno zadnjo Interjevo trofejo sploh.

OD ŠAMPIONSKE EKIPE IZ LETA 2010 OSTALI SAMO ŠE SPOMINI IN SANTON
Zanimivo je, da od šampionske ekipe ni ostalo praktično nič; v kadru je le še Davide Santon, ki se je pod Mourinhem šele prebijal v začetno enajsterico, medtem ko je mesto podpredsednika kluba zasedel legendarni kapetan Javier Zanetti.

Inter je po Mourinhu zamenjal kar devet trenerjev, tri športne direktorje in dva lastnika. Zadnji med trenerji, ki je dobil nogo, je bil Frank de Boer, Nizozemec, ki je na klop Nerazzurrov sedel šele deset dni pred začetkom letošnje sezone. Menjal je Roberta Mancinija, ki v drugem obdobju na klopi črnomodrih ni osvojil trofeje, niti mu ni uspelo kluba popeljati nazaj v ligo prvakov, je pa z njim lani vendarle zasedel solidno četrto mesto, potem ko je novo leto dočakal na vrhu razpredelnice. Mancini se je moral posloviti zaradi nestrinjanj z novimi lastniki kluba, Kitajci iz Suninga, ki so bili razočarani nad slabimi rezultati v pripravljalnem(!) obdobju.

Kdo je kriv za kaos pri Interju? Navijači Juventusa in Milana bodo trdili, da je to tako ali tako realno stanje kluba, ki se je že v eri Massima Morattija krepil z dragimi nogometaši, a v ključnih trenutkih vedno odpovedoval. Navijači Interja bodo dejali, da je norost že sinonim za ta klub (Pazza Inter je slogan in himna kluba, pomeni pa Nori Inter), medtem ko si je stroka enotna (in ima seveda najbolj prav), da klub nima pravega vodstva, sistema, ustroja, če že želite. Ne ve se, kdo pije in kdo plača, ni vizije in potrpežljivosti, in ker ni niti rezultatov, se trenerji ves čas menjavajo. Odkar je Mourinho po finalu na Santiago Bernabeu in zmagi nad Bayernom (2:0) zapustil Inter in kar ostal v Madridu, tedanji predsednik Moratti ni imel rezervnega načrta, kako zgodbo uspešno peljati naprej.

Moratti je sin spoštovanega Angela Morattija, ki je bil predsednik Interja v času Velika Interja iz 60. let; ta je bil pod Argentincem Heleniom Herrero dvakrat evropski prvak. Ko je Massimo leta 1995 kupil klub, je bil Inter že nekaj let v rezultatskem zatonu, zato ga je želel preporoditi z dragimi nakupi in vrniti tja, kamor je vedno spadal, v sam vrh. Resnica pa je, da nikoli ni imel vizije, ne znanja, kaj šele potrpežljivosti, da bi ti dosegel. V 90. letih je dvakrat podrl svetovni rekord v odškodnini in za rekordne vsote pripeljal Ronalda, pozneje Christiana Vierija, pa tudi Hernana Crespa. Prve uspehe na klopi je doživel šele z zatonom Juventusa, ki so ga zaradi afere Calciopoli zasluženo vrgli v drugo ligo. Ključno vlogo pri preporodu kluba je poleg takrat mladega in idej polnega Mancinija odigral še prihod dveh Juventinov, ki sta zapustila potapljajočo se torinsko barko in preskočila v Interjevo; Zlatana Ibrahimovića in Patricka Vieire.

Leta 2006 se je v Italiji začela vladavina Interja, ki je trajala tudi naslednje štiri sezone. Direktor Gabrielle Oriali (zaradi spora je moral oditi kmalu po Mourinhu) je v klub pripeljal izjemne igralce, kot so bili Douglas Maicon, Julio Cesar, Estaban Cambiasso, Walter Samuel, in drugi, ekipa je rezultatsko rasla in na Apeninih ni imela prave konkurence. Juventus je bil finančno in igralsko oslabljen tudi po vrnitvi v Serie A, čeprav so zapravljali za okrepitve, Interju Stara dama vse do prihoda Antonia Conteja ni segla do kolen. Milan je bil s Silviom Berlusconijem in prav tako ostarelim Gallianijem (oba je povozil čas) v zatonu, Roma pa je bila pač … Roma, klub, ki ga nihče nikoli ni jemal resno v bitki za Scudetto.

Toda Moratti na obdobje po Mourinho ni bil pripravljen; pod Portugalcem je ekipa Interja dosegla svoj vrhunec, saj je bila večina igralcev starih 30 ali čez, na trgu so bili še vedno vredni veliko, a se jih je odločil italijanski mogul zadržati v ekipi, čeprav bi lahko z njihovim denarjem zgradil ekipo za prihodnost. Še več; Inter je prodal še tisto malo mladih upov, kar jih je imel … Mario Balotelli je odšel v Manchester City, Davide Santon pa v Newcastle United. Upehani Interjev vlak je iztiril že naslednje poletje. 

ČAKA SE DIEGA SIMEONEJA … PA BO RES PRIŠEL?
Leonardo je sledil Gianpero Gasperini, njemu Claudio Ranieri in nato mladi diplomant Andrea Stramaccioni, pa Walter Mazzari, še enkrat Mancini in nazadnje Frank de Boer. Nizozemec je bil v klub pripeljal z idejo aktualnega predsednika (in nič več večinskega lastnika) Erica Thohirja, da bi klub igral po Ajaxovem modelu z všečnejšo igro, a se je nekdanji odlični branilec v taktično izjemno zahtevni Serie A izgubil. Tega so se ostali člani uprave bali že prej, zato so bili do De Boerja že od samega začetka zadržani. Čeprav je premagal Juventus na Derbiju d’Italia in igral najlepši nogomet v zadnjih petih letih, pa je De Boer izgubil kar sedem od skupno 14 tekem, šolali so ga tudi na papirju precej slabši nasprotniki, kot so Chievo, Cagliari in Atalanta. De Boer je v Milanu zdržal samo 86 dni in je nov Interjev rekorder, saj je bil trener manj časa celo v primerjavi s ponesrečenim projektom, imenovanim Gasperini.

De Boerja je zdaj zamenjal trener mladinske ekipe (primavere) Stefano Vecchi, ki bo verjetno na klopi sedel tudi na prvenstveni tekmi proti Crotoneju, šele po reprezentančnem premoru, ko sledi veliki mestni derbi z AC Milanom, pa se v Pinetini pričakuje novega stratega. Težava je tudi v tem, da klub na klopi ne želi trenerja z dolgoletno pogodbo, saj mu želi ponuditi največ 18-mesečno, v upanju, da poleti 2018 pride “mesija” Diego Simeone. Argentinec je v preteklosti resda večkrat javno priznal, da si želi v svoji karieri voditi Inter, klub, za katerega je uspešno igral v 90. letih, a garancije za to bržkone ni. Preden pride v Milanu, bo želel bolj urejeno delovno okolje. Inter je trenutno vse prej kot to.

Težava je v tem, ker je klub zdaj v rokah kitajskega konglomerata Suning, ki je resda nesramno bogat, a se na italijanski nogomet ne spozna. Drage okrepitve še ne bodo dovolj za uspehe, kar nazorno kaže že Morattijeva era pred Calciopolijem. Inter niti približno ni tako dobro organiziran klub kot Juventus in ravno to je njegova težava, rak rana. Pri Interju se lastniki iz Kitajske in strokovno vodstvo iz Italije ne moreta dogovoriti niti okoli osnovnih stvari; denimo ali se res splača v pripravljalnem obdobju potopovati širom sveta in igrati proti velikanom (in se blamirati z visokimi porazi), namesto pripravljati se v bolj umirjenem okolju proti ustreznejšim tekmecem.

Ali klub res potrebuje Gabriela Barboso Gabigola, čeprav ga trener ne namerava uporabiti? Kje uporabiti Joaa Maria? Je res bolje poslušati nasvete superagenta Kie Joorbachiana, ki ga bolj zanima odstotek od plače svojih klientov, kot pa Interjeva prihodnost?Nenazadnje tudi to, kdo bo nasledil Franka de Boerja. Italijani si želijo strokovnjaka za Serie A in primeren kandidat se jim zdi nekdanji trener Lazia Stefana Piolija, medtem ko bi Kitajci zaradi vpliva svojega prijatelja Joorbochiana želijo bolj uveljavljeno ime, najraje Guusa Hiddinka ali Marcelina.

LAŽJE JE ZAMENJATI TRENERJA, KOT 25 IGRALCEV …
Dodajmo še neprimeren izbor kapetana, ki je 23-letni Mauro Icardi, sprt z ultrasi, ker je v svoji nedolgo nazaj objavljeni biografiji pisal laži in lastnim navijačem celo grozil s smrtjo, če bi se mu drznili izraziti slabo voljo nad njegovim odnosom. Kako je lahko kapetan nekdo, ki je pri 23-letih napisal biografijo? Kaj ima povedati pri tej starosti, razen tega, da se je v Argentini zapletel v medijski škandal, ker je prijatelju nogometašu speljal ženo in tri otroke? Kako doseči vrhunski uspeh z igralci, katerih so se drugje raje znebili (Felipe Melo) ? Kako dolgo bo še tako? Koliko trenerjev si bo še uničilo svoje dobro ime, koliko igralcev pogorelo, preden bodo pod ceno prodani v drug klub, kjer bodo postali svetovni asi? Andrea Pirlo, Fabio Cannavaro, Leonardo Bonucci, Phillipe Coutinho … Vsi vrhunski igralci, vsi so bili v Interju, vsi so uspeli šele drugje.

Nogometna stroka se strinja, da je to ekipa z izjemno kvalitetnimi igralci, ki pa že (pre)dolgo kaže podpovprečne, če ne že kar sramotne predstave in rezultate. Vsi se strinjajo, da je težava očitno psihološke narave, a v resnici je glavna težava ustroj kluba, nesposobno vodstvo, so si vse bolj na jasnem v Italiji. Mediji so danes po porazu proti Southamptonu (2:1) Nerazzure znova raztrgali. Tokrat so se, za razliko od prej, s pepelom posuli tudi igralci sami. Kapetan Icardi je po tekmi skrušeno priznal, “da je občutek nemoči prevelik, ker je Inter izgubil še eno tekmo. V prvem polčasu smo večino stvari napravili prav, igrali solidno, potem pa se je vse porušilo v drugem polčasu. Yuto Nagatomo je za nameče zabi še avtogol”. To je pravzaprav povzetek zadnjih let v eni sami besedi; Inter si že nekaj časa sam zabija avtogole.

Kako obrniti zgodbo? “Ne vem kaj reči. Če bi to v slačilnici vedeli, bi to storili takoj, saj potrebujemo radikalne spremembe. Vsi smo krivi, da je odšel zadnji trener. Lažje je zamenjati trenerja, kot pa 25 igralcev. Zdaj čakamo novega trenerja, potem pa bomo videli, kaj se bo zgodilo,” je skrušeno še povedal Icardi. Kako torej naprej? Direktor Pierro Ausilio dodaja, da bo ekipa najprej izbrala novega trenerja, tokrat za razliko od preteklih let previdneje, da se ne bi prenaglila. Potrebno je najti prevega človeka, ki ima res vse potrebne kvalitete, da uspe v ta hip morda najbolj zahtevnem in nehvaležnem delovnem okolju v svetu nogometa. Človeka, ki bo stabiliziral ekipo do prihoda Diega Simeoneja. In če si Argentinec premisli in raje odide na Otok? Tega rezervnega scenarija pri Interju po izkušnjah verjetno sploh ni, pa ga bobržkone potrebno čimprej najti. Bolje Plan B, kot Serie B.