Eden od slovenskih trenerjev, ki se trenutno dokazujejo na tujem, je Ante Šimundža. Strateg poljskega Slaska iz Wroclawa je tudi med kandidati za novega selektorja Slovenije, zato smo premor v klubskem nogometu izkoristili za pogovor in se z nekdanjim izjemnim napadalcem dotaknili številnih vročih tem.

Trener, ki je z Mariborom in Muro osvajal lovorike, z vijoličastimi zaigral tudi v izločilnih bojih evropske lige in v skupinskem delu lige prvakov, kot strateg črno-belih pa jeseni igral v premierni sezoni konferenčne lige, je povsem logično na ožjem seznamu predsednika Nogometne zveze Slovenije Radenka Mijatovića pri iskanju novega selektorja. 54-letnik se od decembra lani dokazuje na Poljskem, kjer je lani okusil najvišji nivo oziroma Ekstraklaso, letos pa skuša Slask tja vrniti. “Poljakov je 40 milijonov, imajo maso, stadioni so polni. Na naših domačih tekmah je letos povprečje 15 tisoč, v prejšnji sezoni v Ekstraklasi je bilo povprečje še višje, čeprav smo se borili za obstanek,” o poljskem nogometu med drugim razkriva Ante Šimundža.

Bo selektor vendarle tujec? V igri trofejni trener Olimpije

Nogomet

14:14 1

Nogomet

14:14 1

Najbolj vroče vprašanje v pogovoru je bilo jasno povezano s slovensko reprezentanco. Mariborčan je v obdobju, ko je iz Mure odšel v Ludogorec, prav v intervjuju za Sportklub razkril, da ga selektorska vloga zelo zanima in to se do danes ni spremenilo. “Biti selektor svoje države je vrh delovanja v trenerstvu. Na to si lahko samo ponosen. To razmišljanje se ni spremenilo.”

V pogovoru so se nekatere teme odprle tudi povsem nenačrtovano, Šimundža pa se je znova izkazal za sogovornika, ki na vsako vprašanje odgovori zelo premišljeno.

Ante Šimundža v intervjuju za Sportklub: “Če Zlatka Zahovića ni v slovenskem nogometu, slovenski nogomet izgublja. To je moje mnenje.”

Intervju: Ante Šimundža

Ante, trenutno delujete v poljskem klubskem nogometu, zato bova začela pri tej temi. Kam bi postavili poljski nogomet v primerjavi s preteklimi izkušnjami iz časov trenerske kariere?

Po pravici povedano je Poljska, kar se tiče organiziranosti, pomembnosti in medijske podpore ter šova, popularizacije nogomet, na najvišjem nivoju od vseh držav, kjer sem do danes deloval. V Sloveniji je nogomet, kjer je. Želimo si napredka, ampak denarja v naši ligi je vedno manj, zato vprašanje, kako lahko na tak način ligo dvignemo na višjo raven. Moramo pa se zavedati, da trenerji v slovenskih klubih delajo čudeže, sploh če upoštevamo pogoje. Težave z infrastrukturo so znane. V Bolgariji je Ludogorec razred zase, kjer so vse stvari urejene, navijačev sicer ni, liga sama po sebi pa ni organizirana kot na Poljskem. Ludogorec vedno dobro tekmuje v Evropi in drži bolgarski nogomet pomembno prisoten. V sami primerjavi pa je Poljska s prvo in drugo ligo na veliko višjem nivoju od omenjenih.

Poljaki so res načrtno razvili svoj klubski nogomet. Kako vam je delovati v takšnem okolju? Čutite kot tuji strokovnjak več pritiska?

Vsekakor je zelo zahtevno. Prva, druga in tretja liga so na Poljskem profesionalne. V vseh ligah je VAR. To daje vsakemu tekmovanju pomembnost, odgovorni pa želijo, da je v omenjenih ligah vse na najvišjem možnem nivoju. Po pravici povedano je Ekstraklasa na višjem nivoju od lige, v kateri sem s svojim klubom, a v sami pomembnosti, ki nam jo dajejo mediji, razlika ni tako velika. Vse tekme na najvišjih treh nivojih se prenašajo na televiziji, povsod so prisotni sponzorji. Na najvišjih dveh nivojih pa je nogomet na res visoki ravni. Na drugem nivoju bi izpostavil samo telesno moč udeležencev, pomembne so prekinitve, kjer je prisotne veliko taktične priprave. Velikokrat se prav s prekinitvami dobi tekmo, predvsem dolgi meti iz avtov so me najbolj presenetili. Poljakov je 40 milijonov, imajo maso, stadioni so polni. Na naših domačih tekmah je letos povprečje 15 tisoč, v prejšnji sezoni v Ekstraklasi je bilo povprečje še višje, čeprav smo se borili za obstanek. Čeprav nam ni uspelo obstati, je bilo na zadnji tekmi 20 tisoč navijačev, ki so nas podprli tudi za v prihodnost. Zaradi vsega tega se počutiš drugače v vlogi nogometaša in trenerja, vsekakor je vse skupaj velik izziv.

Na začetku ste omenili, da trenerji v Prvi ligi Telemach delajo čudeže. Trenutno je na tujem aktivnih kar nekaj slovenskih strategov. Ta teden je Dušan Kosić podaljšal pogodbo v Bolgariji, v Ekstraklasi deluje Luka Elsner, vi ste v drugi poljski ligi. Kakšen napredek omogoča to delovanje naši stroki?

Zame je to pomemben podatek. Hvala bogu, da nas je nekaj na tujem. V preteklosti je bilo v tujini zelo malo slovenskih strategov. Luka je najmlajši zapustil Slovenijo in je še danes na tujem. Z Dušanom sva v stiku, na začetku sem mu dal nekaj informacij glede Bolgarije in res sem vesel, da mu gre dobro in da je podaljšal pogodbo. Ob tej priložnosti bi mu tudi čestital. Dejstvo pa je, da nas na položajih držijo rezultati. Mi nismo tam, ker smo simpatični, v nas so nekaj prepoznali, klubi pa si želijo napredka. Za nas je pomembno, da širimo dober slovenski glas in upam, da bomo še komu odprli kakšna vrata, čeprav je najprej potrebno gledati nase in na svoje preživetje.

Vsi Slovenci, ki ste na tujem, ste tudi med kandidati za novega selektorja Slovenije. Pred vašim odhodom v Ludogorec ste mi v intervjuju zaupali, da nekoč želite postati selektor Slovenije. Kakšen je vaš pogled na vlogo selektorja danes?

Kako jaz gledam na situacijo, ni pomembno. Pomembno je, kako tisti, ki odločajo, gledajo na vse skupaj. To ni v moji domeni.

Pričakujete klic?

Ne. Pričakovanja posameznika so vselej relativna stvar. Po pravici povedano, o tem ne razmišljam. Da se vrnem še na prejšnje vprašanje. Še vedno stojim za svojo izjavo, da je vrh delovanja v trenerstvu opravljanje selektorske vloge v svoji državi. Na to si lahko samo ponosen. To razmišljanje se ni spremenilo. Če je čas primeren, ni odvisno od mene. Če čas ni primeren, prav tako ni odvisno od mene. Dejstvo pa je, da se ogromno o tem govori.

Kako ste pospremili kvalifikacijski ciklus Slovenije za svetovno prvenstvo in slovo Matjaža Keka? Glede na uspeh na zadnjem evropskem prvenstvu njegovega naslednika čaka velik izziv.

Zagotovo bo to velik izziv. Osmina finala na evropskem prvenstvu je uspeh, na katerega moramo biti ponosni vsi. Glede zadnjih kvalifikacij pa se moramo zavedati, da je šlo za neke vrste šprint. Vse se je zgodilo v zelo kratkem obdobju. Moramo se zavedati, da je bila skupina zelo zahtevna. Slovenija je igrala v skupini, v kateri je bilo najtežje karkoli napovedati. Ni se nam izšlo v želeni smeri, ampak tako se je zgodilo. Iskati krivca oziroma krivce je zelo težko. Na te fante smo bili na evropskem prvenstvu ponosni, povezali so nas, naenkrat pa niso več pravi? Tako ne gre. V nogometu so vedno prisotni vzponi in padci, mi pa se moramo zavedati zahtevnosti kvalifikacij in tudi pogojev, v kakršnih deluje naš nogomet in nogomet drugih reprezentanc. Vedno je potrebno gledati širše. Obrniti moramo nov list, želimo pa si napredovati.

Zdaj že nekdanji selektor Matjaž Kek je dal veliko veljavo Prvi ligi Telemach, kar je zagotovo zelo pomembno?

Brez domače lige ni reprezentance. Fantje, ki igrajo v reprezentanci in so na tujem, so začenjali v domačem nogometu. Če se spomnite mojega obdobja pri Muri, je bil v reprezentanco vpoklican Nino Kouter. Takrat sem dejal, da je zame najbolj pomembno, da je selektor v domači ligi prepoznal kvaliteto igralca in ga ni vpoklical, da bi zadovoljil kriterij domače lige, ampak ocenil, da lahko igralec reprezentanci pomaga. Takrat smo lahko v enem od časopisov prebrali naslov “Bodite vsi kot Nino”. Na to smo lahko bili zelo ponosni. To je vsem v ligi tudi poseben motiv za prihodnost. Vidimo pomembnost Žana Karničnika, ki je v reprezentanci standarden in ima pomembno vlogo. Razlika je, če je on na igrišču ali ni in tega se moramo zavedati. Bo pa naša liga dala še več, če tekmovanje dvignemo na višji nivo.

Tu se lahko dotaknemo tudi konferenčne lige, ki sicer je tretja evropska liga, a moramo biti na igranje in konkurenčnost v njej ponosni. To ni liga prvakov, ki jo je igral Maribor, ampak vseeno. Morda bom subjektiven, ker delujem na Poljskem. Poljska ima v konferenčni ligi štiri klube, trije so v igri za napredovanje in to skrbi za dobro ime poljskega nogometa. In to trenutno za Slovenijo počne Celje. Ohranjajo nas na evropskem zemljevidu. V Bolgariji to počne Ludogorec, v Sloveniji je nekoč Maribor. Zanj mi je res žal, da ni na tem nivoju. Spomnimo se lahko lanske sezone, ko smo imeli v tem tekmovanju dva kluba. Kako smo bili takrat na ta uspeh ponosni. Postavljeni morajo biti jasni cilji, pomembno pa je, da se te stvari ne dogajajo slučajno, ampak da do njih pridemo z načrtnim delom. Koliko je realno, da nivo dvignemo? Menim, da je to realno in da je prostora za napredek ogromno.

Maribor in Mura, kluba s katerima ste v Sloveniji najbolj povezana in sta oba igrala v Evropi, sta trenutno v krizi identitete. Kako spremljate situacijo? Matjaž Kek je v intervjuju dejal, da gre težko v Ljudski vrt in mimo njega, kakšen je vaš pogled?

Jaz sem doma na drugem bregu, moje poti ne gredo mimo Ljudskega vrta (smeh). Spremljam oba kluba. Podrobno zagotovo ne, zakaj bi lagal. Spremljam našo ligo, najbolj podrobno Maribor in Muro. Situacijo v Mariboru težko komentiram, ker sem navijač. Bil sem v obdobju, ko so se ljudje, ki zdaj to vodijo, priključili. Zgodba je bila, kakršna je bila. Moje stališče je bilo, kakršno je bilo. Vedel sem, kakšen Maribor je dosegal največje uspehe. V katero smer je šla zgodba? Povsem enostavno. Ena plus ena je dva. Ni potrebno biti ne vem kakšen matematik. Zgodba Maribora gre morda v neko drugo smer, ki je enostavno nismo vajeni. Dejstvo pa je, da se gledajo rezultati.

Kar se tiče Mure, pa je tista zgodba, ki se je razpletla v štirih letih in pol takšna, da ne more biti večna. Še posebej, če je pritok denarja manjši in se infrastruktura skoraj ne spremeni. Tudi pritok boljših oziroma kvalitetnejših igralcev je zaradi manjka denarja otežen. Zdi se mi, da je Mura zdaj bolj na neki svoji poti, ko bo lahko v prihodnosti dočakala svetel trenutek, ki bo zaznamoval slovenski nogomet. Še posebej zaradi neizmerno količino navijačev in simpatizerjev. Navkljub majhnosti okolja so z vsem mojim spoštovanjem do drugih klubov zame tretji slovenski klub. Morda se kdo z mojim mnenjem ne strinja, ampak tako je.

Ste pa kot navijač Maribora trenutno razočarani?

Razočaran? Da, razlika za Celjem je prevelika. Celje je naredilo z investitorji in z načinom, ki mu sledijo, zelo velik korak naprej. Če se spomnite prvega leta Celja z investitorji? Takrat so kupovali samo mlade, bili so grozni. Takrat sem podal izjavo, da v tistem delovanju ni bilo logike. Slovenska liga je zahtevna, slovenska stroka ni lahka. Navkljub vsemu pa je Maribor na drugem mestu. To pomeni, da ni na želenem nivoju, a je vseeno drugi, še vedno ima publiko. Ljudje v Mariboru so za nogomet, mesto je nogometno in bo to tudi ostalo. Ne glede na to, kdo bo v klubu. Gre za okolje, kjer se hitro zaneti iskra in pride tudi v zahtevno obdobje. Maribor zna tekmovati. Ti ljudje, ki so zdaj tam, vsi tega ne znajo. Ampak v Evropi Maribor zna tekmovati. Da bi pa bil razočaran? Raje bi videl Maribor na prvem mestu, navijam, da se to zgodi in verjamem, da spet bo.

Se pa investitorji v Sloveniji učijo?

Celjani so spremenili začrtano pot in to hitro. V Mariboru temu zaenkrat ni tako. Potrebno je upoštevati zgodovino in način, ki je v preteklosti vodil do uspehov. Če imaš dotok denarja in zgodovino, je to zmagovalna kombinacija.

Kako gledate na učenje slovenske stroke od tuje? V zadnjih letih je na slovensko ligo močno vplival španski nogometni slog.

Inteligentni ljudje se učijo iz napak drugih in tudi iz dobrih stvari drugih. Moraš pa dobro stvar znati preslikat v svojo okolje. Če pogledamo slovensko stroko. Marsikdo ni zadovoljen oziroma pragmatičnost dojema po svoje. Koliko so se trenerji skozi svoje kariere spreminjali in prilagodili za dober rezultat? Poglejmo Diega Simeoneja, ki je bil zelo obrambno naravnan, zdaj pa je povsem drugačen. Pep Guardiola se je tudi prilagodil. Liverpool je bil s Kloppom drugačen kot je danes. V slovenski ligi pa bi vsi radi bili všečni in uspešni, a tu ni logike. Slovenija ni bila všečna, a je bila na evropskem prvenstvu uspešna. Moraš pa znati funkcionirati z materijo, ki jo imaš in boš lahko tekmoval z najboljšimi klubi oziroma reprezentancami. Zame je slabo biti simpatična ekipa, vedno pragmatična. Če pa imaš kvaliteto, da si vse in se lahko prilagodiš kvaliteti, to pa dela trenerja velikega in izpostavlja tudi veličino kluba.

Pri pragmatičnosti ne moreva mimo Zlatka Zahovića, ki se zdi lačen nogometa. Se vam zdi, da bi Zlatko moral prejeti klic ali z Mladinske ulic v Mariboru ali pa z Brda pri Kranju?

Sva v kontaktu. Delala sva skupaj, imava nogometne debate. Če Zlatka Zahovića ni v slovenskem nogometu, slovenski nogomet izgublja. To je moje mnenje.

Ne spreglejte: pogovor z nekdanjim selektorjem Kekom

Ostra kritika Zahovića na račun trenerja Maribora

Nogomet

13. Dec 2025 8

Nogomet

13. Dec 2025 8