V zadnjih mesecih se je redko pojavljal v javnosti. Razlog tiči v največji tegobi sodobnega časa, ki je v tem obdobju močno zaznamovala tudi življenje in delo Slaviše Stojanovića. A priljubljeni "Slave" je k sreči znova pri močeh in počasi pripravljen tudi za nove trenerske podvige. Nekatere, tudi v zmajevem gnezdu, je zaradi zdravja izpustil iz rok, a ne skriva iskrene želje, da v svoji karieri še kdaj postane državni prvak. V zanimivem pogovoru nam je med drugim zaupal, zakaj je bil še posebej vesel preboja reprezentance Srbije na svetovno prvenstvo v nogometu.

Letošnja pomlad za Slavišo Stojanovića še zdaleč ni bila prijetna. Namesto da bi ob robu igrišča vodil nogometaše Levskega iz Sofije, je čas preživljal v bolnišnici, kjer se je boril s koronavirusom.

“18 dni bolnišnice, od tega 16 dni kisika. Situacija je bila res zoprna. Ni bilo enostavno, ni pa bilo niti tako kritično, kot so to predstavljali nekateri mediji, ki so s tem meni in moji družini povzročili kar precej težav. Ko so prvi mediji začeli pisati o moji bolezni, so jih povzemali drugi in ker sem imel srečo, da sem deloval v številnih različnih državah, so se začeli oglašati ljudje iz vsega sveta, nekdanji sodelavci, nogometni varovanci, prijatelji. Takrat nisem bil v stanju, da bi vsem razlagal o svojem počutju in jezen sem bil na medije, ki so zgodbo tako napihovali. Celo do te mere, da sem razmišljal o tem, da se z mediji ne bi več pogovarjal. Ampak kot vse stvari v življenju tudi jeza po določenem obdobju mine,” o nedavni bližnji izkušnji z največjo tegobo tega časa razmišlja 51-letni nogometni strokovnjak.

Trenerski premor bo ob pravi ponudbi zaključil z decembrom

Nekdanji slovenski selektor se v zadnjih mesecih vrača v psihofizično kondicijo, v kateri je bil v obdobju pred okužbo s koronavirusom. Je pa tudi bolezen vplivala na to, da se je končala njegova (druga) epizoda v bolgarski prestolnici.

“Sem eden redkih trenerjev, ki je dvakrat sedel na klopi Levskega. Klub sem prevzel v težki situaciji, ne le zaradi položaja na lestvici, ampak tudi zato, ker je bil to čas novega vala svetovne pandemije in sem se na nek način podajal povsem v neznano. Razlog za vrnitev je bil ta, da me navijači Levskega zelo spoštujejo. S sodelavci smo izpolnili vse cilje, klub smo dvignili proti sredini lestvice. Po odhodu iz bolnice me je znova pričakal stres, ki mi v danem stanju seveda ni odgovarjal. Iskreno, tudi odgovorni v klubu niso bili najbolj korektni, zato sem se odločil, da zaključim to zgodbo.”

Je Slaviša Stojanović po bolezni že dovolj okreval, da začne novo trenersko zgodbo? “Takoj po vrnitvi iz bolnišnice sem si dejal, da do decembra zagotovo ne bom delal. V tem obdobju je bilo nekaj ponudb, tudi iz slovenske lige, a držal sem se svojega stališča in to vsem zainteresiranim stranem tudi pojasnil. Na začetku sem torej ponudbe zavračal iz zdravstvenih razlogov, kasneje iz korektnosti do tega, kar sem rekel tistim, ki so se zame zanimali,” pojasnjuje dvakratni slovenski državni prvak z Domžalami.

A december bo kmalu tu in Stojanović se že ozira v prihodnost. “December je v nogometu specifičen mesec, vprašanje je, če sem še vedno aktualen (smeh, op. prev.). Je pa dejstvo, da si po tej izkušnji želim biti bližje domu, tudi zato, ker se pandemija še ne umira. Dvanajst let sem bil v tujini – Belgija, Kitajska, arabski svet, Balkan, Bolgarija, veliko sem menjal kulture, način življenja in seveda tudi stil nogometa. Ko se ti zgodi takšna izkušnja, kot se je zgodila meni, začneš na svet in na svoj posel gledati z drugačnimi očmi. Pri trenerjih je tako, da pogosto delujemo na robu svojih zmogljivosti, saj so pričakovanja navijačev, predsednikov, novinarjev in drugih akterjev v naših zgodbah vedno visoka in resnično moraš paziti, da ne pretiravaš, da se ne “prekuriš”, sicer se ti lahko zgodijo res hude stvari.”

Trenerska kariera Slaviše Stojanovića: Livar 2001-2002, Domžale 2002-2008, Celje 2008-2009, Slovenija 2011-2012, Crvena Zvezda 2013-2014, Lierse 2014-2015, Changchun Yatai 2016, Riga FC 2017, Levski Sofija 2018-2019, Latvija 2019-2020, Levski Sofija 2020-2021.

Na mizi je imel ponudbo Milana Mandarića

Slavišo Stojanovića se je pogosto povezovalo s klopjo ljubljanske Olimpije, znova zelo intenzivno, preden je njen trener poleti postal Savo Milošević. Je bila Olimpija med klubi, ki jih je zavrnil zaradi osebne odločitve o premoru do decembra?

“Iskreno, ja. Takrat se fizično nisem bil sposoben soočiti s takšnim stresom. Olimpija, Maribor oziroma klubi, ki se borijo za državni naslov, zahtevajo polnega človeka in na to takrat še nisem bil pripravljen,” pojasnjuje nekdanji slovenski selektor.

Čeprav dvakratni slovenski državni prvak že več kot desetletje ni deloval v Sloveniji, nazadnje je bil leta 2009 trener Celja, spremlja slovensko ligo in priznava, da je letos znova zelo zanimiva in izenačena.

“Vse ekipe so trenutno na tistih mestih, ki si jih zaslužijo. Kolikor so pokazale, tam so na lestvici. Ekipe, ki so se hitro prilagodile dani situaciji, ekipe, ki imajo elan in ki so organizirane, so na vrhu. Morda je v specifičnem položaju samo Mura, ker igra na dveh frontah in za to trenutno nima dovolj širokega kadra. Zagotovo lahko pričakujemo boljšo Muro, ko se njihova evropska pot zaključi.”

Trener, ki je vrata v članski svet odpiral številnim, ki bodo čez dobro leto dni odpotovali v Katar

Eden izmed vrhuncev kariere Slaviše Stojanovića je zagotovo obdobje na klopi Crvene Zvezde. V tistem času je v Beogradu v prvo ekipo dodal nekatere mladeniče, ki so danes pomembna imena srbske reprezentance in so se pred dnevi uvrstili na svetovno prvenstvo v Katar. Je že takrat vedel, kakšnim talentom daje priložnost v članskem nogometu?

“Če bi bil zelo egocentričen, bi dejal, da sem vedel, kakšni zvezdniki bodo postali. Če bi bil skromen, bi dejal, da sem jim dal samo inštrumente za njihov uspeh. V resnici pa zelo težko rečeš, da si popolnoma prepričan v uspeh določenega nogometnega talenta in njegov razvoj v velikega zvezdnika. Na poti je enostavno preveč ovir, ki mu lahko ta razvoj preprečijo. Zagotovo so ti fantje že takrat kazali določen talent, zato sem se tudi odločil, da jih pridružim prvi ekipi.”

Kdo so fantje, ki jih je prvi ekipi Crvene Zvezde v obdobju na klopi beograjskega velikana dodal Slaviša Stojanović in kje so danes? Luka Jović (Real Madrid), Marko Grujić (Porto, pred tem Liverpool), Predrag Rajković (Stade Reims), Mihailo Ristić (Montpellier), Vukasin Jovanović (Apolon Limassol, pred tem Zenit in Bordeaux).

“Pričakoval sem, da lahko ti fantje pridejo daleč,” nadaljuje danes 51-letni nogometni strokovnjak. “Ampak tega, da bo Luka Jović tako mlad podpisal za madridski Real, tega pa nisem pričakoval. Vesel sem za Marka Grujića, ker vem, da ga je Jurgen Klopp osebno klical že po prvi članski sezoni v Zvezdi. Tudi ostali so si znali utirati svojo pot in zadovoljen sem, da so prišli tako daleč.”

Če hočem biti trener, sedem v avto in se odpeljem v Beograd ali Sofijo

Zaradi povezanosti s srbskim nogometom Stojanović seveda še danes spremlja dogajanje v tamkajšnjem državnem prvenstvu. “Trenutno je Partizan zelo konkurenčen Crveni Zvezdi in zagotovo bo zelo zanimivo do konca. Kdor bo storil manj napak, bo prvak, kot vedno pa bodo zelo pomembni tudi derbiji. Še posebej letos bosta Partizan in Zvezda redko izgubljala točke in tisti, ki bo spretnejših v derbijih, bo v veliki prednosti,” je prepričan strateg, ki je s Crveno Zvezdo v sezoni 2013/2014 osvojil srbski državni naslov.

Celoten nogometni Balkan dobro ve, da so beograjski derbiji nekaj posebnega, Slaviša Stojanović pa nam svoje izkušnje zaupa s prve roke: “Derbi je zares edinstvena tekma. Že teden dni pred njim je v mestu “vojno stanje”. Provokacije, medijski zapisi, ulični pretepi, pritisk je res velik. Tudi če osvojiš prvenstvo, a nisi zmagal derbija, te navijači kluba zares v popolnosti ne sprejmejo.”

Srbsko prestolnico je nekdanji slovenski selektor obiskal tudi v zadnjem obdobju. “Pred mesecem dni sem bil v Beogradu, Dejan Stanković je moj velik prijatelj in pomagal sem Crveni Zvezdi pri analizi Ludogoretsa. V Stankovičevem strokovnem štabu so moji bivši sodelavci – Nebojša Miloševič, Nenad Milijaš, ki je bil v mojih časih kapetan Zvezde, vse to so ljudje, ki so zelo tesno povezani z mano. Ti odnosi so še vedno živi in spoštljivi, kar na žalost ne morem reči za slovensko okolje, kjer imamo čuden odnos do uspeha, do trenerjev, selektorjev, igralcev. Včasih si sam pri sebi rečem, da kadar se želim počutiti kot trener, sedem v avto in se odpeljem v Beograd ali Sofijo.”

Ima po dolgi in uspešni karieri Slaviša Stojanović še kak velik trenerski cilj? “Ja, imam. Rad bi bil še nekje prvak. Če se bo ponudila možnost, bi to rad postal v državi, v kateri prvak še nisem bil. Da zaključim nek cikel in lahko rečem, bil sem prvak v treh državah, s tremi različnimi klubi. To je cilj, ki si ga želim doseči. Bo pa težko, trenerji iz našega nogometnega okolja v tujini redko dobijo klube, ki se borijo za naslov prvaka. Navadno pridemo reševati neugodno situacijo. Redkokateri Slovenec dobi takšno priložnost, da v tujini prevzame klub z zgrajeno ekipo, katere edini cilj je naslov prvaka.”

Slaviša Stojanović je bil ob Miranu Pavlinu tudi prvi gost oddaje Pod prečko. Novost v Sportklubovi televizijski ponudbi (SK1) si boste lahko ogledali vsak ponedeljek ob 20. uri.  Če ste zamudili ponedeljkovo oddajo, si jo lahko ogledate tukaj.