Prejšnji teden je minilo deset let od smrti italijanskega nogometaša Piermaria Morosinija, ki je aprila 2012 pretresla nogometni svet. Ob tej priložnosti smo se spomnili na ta tragičen dogodek in žalostno nogometaševo življenje, ki je ugasnilo, ko je bil star vsega 25 let. Pred tem je pogumnemu fantu iz Bergama usoda namenila številne hude udarce, a se do zadnjega ni predal.

Leto 2012 je minilo v znamenju španske reprezentance, ki je v finalu evropskega prvenstva zaokrožila neponovljiv “hat-trick” lovorik na največjih tekmovanjih, in Chelseaja, ki je prvič v zgodovini postal evropski prvak.

V velikem finalu lige prvakov je londonski nogometni (u)stroj ruskega milijarderja Romana Abramoviča Bayernu prizadejal enega najbolj bolečih porazov v njegovi zgodovini in ga v Münchnu premagal po enajstmetrovkah.

Toda na žalost se je tistega leta v nogometnem svetu veliko govorilo tudi o zdravju nogometašev.

Najprej je marca na tekmi četrtfinala angleškega pokala FA na tekmi med Tottenhamom in Boltonom v prvem polčasu zastoj srca doživel Fabrice Muamba.

Mladega angleškega reprezentanta so ob hitrem in ustreznem odzivu zdravstvenih služb k sreči rešili. Nogometa na profesionalni ravni ni več igral, je pa preživel.

Tragičen dan v Pescari

Manj kot mesec po dramatičnem dogajanju v Londonu, 14. aprila 2012, so precej manj številni gledalci v Pescari spremljali tekmo četrouvrščenega domačega moštva in Livorna, ki je bil po 34 krogih na 16. mestu prvenstvene lestvice druge italijanske lige.

Le nekaj ur pozneje se je dogajanje s stadiona Adriatico znašlo v središču pozornosti nogometnega sveta.

V 31. minuti tekme se je, daleč od akcije, sam od sebe na tla zgrudil Piermario Morosini.

Nogometaš Vincenze s številko 25 na hrbtu se je potem še skušal povzpeti na kolena in vstati, a še enkrat padel in negibno obležal.

Takoj je bilo jasno, da gre za nekaj hudega. Takrat zelo mladi Marco Verratti, ki je pri Pescari ravno začel svoj nogometni vzpon, se je hitro odzval in takoj stekel do zdravnikov ob igrišču.

Dogajanje je v hipu postalo dramatično. Med nogometaši, ki so s solznimi očmi spremljali, kaj se dogaja, sta bila tudi Ciro Immobile in Lorenzo Insigne. Še dva takratna Pescarina člana, danes pa velika zvezdnika italijanskega nogometa.

Morosinija so na igrišču oživljali, s tribun je na pomoč priskočil tudi eden od zdravnikov iz občinstva.

Reševalno vozilo je iz stadiona odšlo z zamudo. Napačno parkiran avtomobil mu je namreč zaprl pot.

Morosiniju ni bilo več pomoči. Uro in pol za tem, ko je negibno obležal na igrišču, so v bolnišnici potrdili njegovo smrt. Soigralci in navijači, ki so nestrpno čakali pred njo, so planili v jok.

Kmalu za tem, ko je vest o tragediji zaokrožila po Apeninskem polotoku, je jokala vsa Italija. Tamkajšnja nogometna zveza je nemudoma odpovedala vse tekme tistega konca tedna. Tudi večerne tekme, ki bi morale biti odigrane isti dan.

Nogometaši Milana in Genoe so to, da so ostali brez tekme, na San Siru izvedeli med ogrevanjem.

Življenje, polno tragedij

Ob tragediji v Pescari, o kateri je v naslednjih dneh govoril, je nogometni svet spoznal tudi tragično življenje Morosinija, za katero so pred tem vedeli le redki.

Ta 25-letni vedno nasmejani fant ni bil nogometaš, ki bi ga pomnili po spektakularnih in pomembnih golih, toda njegova zgodba se človeka dotakne bolj kot številni nogometni podvigi njegovih rojakov.

Nenazadnje to potrjujejo tudi številna dejstva. Številko 25, ki jo je nosil, so nemudoma upokojili pri Livornu in pozneje še pri Vicenzi. Ta je po njemu poimenovala svojo nogometno šolo in mu postavila spomenik. Del tribun stadionov Livorna, Atalante in tudi Pescare danes nosi njegovo ime.

Piermario je odraščal v predelu Bergama, ki leži le nekaj sto metrov stran od stadiona Atalante, na katerem je v zadnjih letih navduševal Josip Iličić.

Rodil se je v delavsko, revno družino s tremi otroki. Tretji se je zaljubil v nogomet in sanjal, da bo z žogo staršema pomagal do boljšega življenja. Prva dva otroka zakoncev Morosini sta bila namreč invalida.

Bil je zelo nadarjen nogometaš in s 15 leti kot član podmladka Atalante že postal italijanski kadetski reprezentant. Svojo državo je na mednarodnem prizorišču predstavljal s povečini dve leti starejšimi soigralci.

Ravno v obdobju, ko je dobil prvo resnejšo potrditev, da bo življenjske sanje morda res uresničil, ga je doletela prva tragedija.

Malo za tem, ko je prvič oblekel majico Azzurrov, je nepričakovano umrla njegova mama. Dve leti pozneje je ostal še brez očeta, ki je umrl zaradi zastoja srca.

To je bil prehud udarec za njegovega brata, ki je naredil samomor. Piermario je ostal sam s starejšo invalidno sestro Mario Carlo, ki je bila odvisna le od bratove pomoči. Star je bil 17 let.

“Pogosto sem se spraševal, zakaj se mi to vse dogaja, ampak življenje gre dalje, naprej moram tudi jaz. Postal sem še bolj motiviran, da uspem in tako pomagam sestri. Sijajen nogometaš želim postati tudi zaradi tega, ker vem, koliko bi to moji družini pomenilo. Kako ponosni in srečni bi bili,” je o svoji žalostni usodi povedal Morosini, ki je bil na treningih vedno med najbolj marljivimi in, tako med soigralci kot pri trenerjih, priljubljenimi igralci.

Skrb nad sestro je prevzel Antonio Di Natale

Po Morosinijevi smrti in njegovi tragični življenjski zgodbi, ki je takrat prišla na dan, se je hitro porodilo vprašanje, kaj bo z njegovo invalidno sestro Carlo Mario, ki je bila odvisna zgolj od bratove pomoči.

Italijanski prvo in drugoligaši so takoj začeli z zbiranjem sredstev za njo, malo za tem pa sta pomoč obljubila predsednik Atalante Antonio Percassi in legendarni kapetan Udineseja Antonio Di Natale.

“Poznamo situacijo z njegovo sestro. Udinese kot klub in navijači ji bomo pomagali. Potrebuje nas, tukaj bomo za njo. Osebno bom poskrbel, da bo imela finančno in drugo pomoč do konca življenja. Piermario je bil neverjeten fant, ki je bil ne glede na vse, kar ga je doletelo, vedno nasmejan in pripravljen pomagati. Zdaj bomo mi pomagali njegovi sestri,” je takrat obljubil s 445 nastopi in 227 goli rekorder Udineseja, ki finančno pomoč Morosinijevi sestri nudi še danes.

Skromna kariera, ki pa je pustila velik pečat

Morosini, nogometni otrok majhnega lokalnega kluba Polisportivo in pozneje član mladinskih selekcij Atalante, je bil od podpisa prve profesionalne pogodbe do smrti član Udineseja, čeprav je zanj odigral vsega 11 tekem.

Marca 2006 je v dresu Videmčanov z 19 leti debitiral v pokalu Uefa, ko je pri porazu s sofijskim Levskim odigral 90 minut.

V tisti sezoni, 2005/06, je dvakrat nastopil še v italijanskem pokalu in petkrat v prvi italijanski ligi. To je tudi edinih pet tekem, ki jih je v Serie A odigral.

V naslednjih letih je vseskozi nastopal v drugi italijanski ligi, v katero ga je k raznim klubom posojal Udinese. Največ, 85 nastopov, je dočakal pri Vincenzi.

Vmes je branil barve Reggine, Bologne, Padove in nazadnje v sezoni 2011/12 Livorna.

K temu je prišel po polovici sezone pri Udineseju, h kateremu se je potem še dvakrat vračal in si nekaj časa garderobo delil tudi z našim Samirjem Handanovićem. Ta je bil takrat na vrhuncu videmskega vzpona in tistega poletja odšel v milanski Inter.

Morosini, ki je v petih nastopih v prvi, 136 v drugi italijanski ligi in 18 tekmah v dresu mlade reprezentance zabil samo en gol, se v zgodovino italijanskega nogometa ni vpisal z dosežki na igrišču, a je zanj morda naredil več kot Gianluigi Buffon, Fabio Cannavaro, Paolo Maldini, Dino Zoff, Gigi Riva, Giuseppe Meazza, Roberto Baggio, Alessandro Del Piero, Francesco Totti in preostali tamkajšnji velikani.

Njegova zgodba ni samo opomnik na to, da greš lahko skozi življenje z nasmehom, pa čeprav se ti dogajajo še tako hude stvari.

Prinesla je tudi precej bolj oprijemljivo pomoč. Morosinijeva smrt je v italijanskem nogometu poskrbela za številne zaostritve in spremembe, ki so komu rešile življenje ali pa mu ga morda še bodo.

Nujni so od takrat na vseh nogometnih tekmah v Italiji tudi defibrilatorji.

Italija med najbolj strogimi na svetu

Že pred Morosinijevo smrtjo so bila pravila glede zdravstvene preventive v italijanskem nogometu med najbolj strogimi na svetu.

Verjetno tudi zaradi tega se od leta 1977, ko je na igrišču zaradi zastoja srca umrl nogometaš Perugie Renato Curi, do leta 2012 kaj takega ni zgodilo.

V Italiji mora vsak nogometaš dvakrat na leto opraviti podrobne teste srca. Če jih ne prestane, nogometa ne sme igrati.

Prvi odmevnejši je bil ob koncu devetdesetih let primer nigerijskega zvezdnika Interja Nwankwoja Kanuja, ki zaradi odkrite napake na srcu ni smel igrati za Milančane. Potem je kariero nadaljeval v Angliji.

V zadnjem času je strogost italijanskih pravil na svoji koži občutil Danec Christian Eriksen, prav tako član Interja, ki mu je srce zastalo na lanskoletnem evropskem prvenstvu, a danes s srčnim spodbujevalnikom igra v Angliji, medtem ko v Italiji to ni dovoljeno.

Zaključek štiriletne preiskave je prinesel tri obsodbe

Ko smo že pri napravah za oživljanje, na voljo so bile tudi tistega usodnega aprilskega dne leta 2012 na stadionu Adriatico, a jih zdravniki iz nikoli povsem pojasnjenih razlogov niso uporabili.

Septembra 2016, po več kot štirih letih preiskav, so bili zaradi malomarnosti in nenaklepnega uboja na pogojno kazen enega leta zapora na italijanskem sodišču obsojeni vodja zdravniške službe nujne pomoči na stadionu, zdravnik Pescare in zdravnik Livorna.

Naključje je hotelo, da je nekaj mesecev pred sodbo Anglež Muamba prvič po zastoju srca zaigral na nogometni tekmi.

Oblekel je dres Boltona, nastopil na revialni tekmi in pred več tisoč navdušenimi navijači simbolično obeležil svojo zmago v boju za življenje in smrt.

Muamba je danes nogometni trener v mlajših selekcijah in diplomant novinarstva. Morosinija med nami ni že celo desetletje.

Dve zgodbi z različnim koncem, a z zelo podobnim sporočilom.

Pazite na svoje zdravje in cenite življenje.