Dolgolasi nogometni romantik, ki lahko reši Maribor

Tomislav Mrkonjić je trenutno morda najbolj zanimiv lik v slovenski nogometni ligi, ki jo je z zimskim prihodom v Radomlje močno popestril. Ne samo s številnimi zadetki in vzdevkom Messi iz Zmijavcev, ki ga je s Hrvaške prinesel s seboj, ampak tudi z načinom igre in, kot lahko ugotovite v tokratnem Sportklubovem intervjuju, romantičnim razmišljanjem o njej.

“Nogomet je umetnost in znanost. Druga najpomembnejša stvar na svetu, takoj za življenjem. Nikoli ga nisem dojemal kot nekaj, zaradi česar bom imel na bančnem računu milijone. Raje vidim, da v njem uživam in ob tem uživajo tudi gledalci na tribunah,” pravi Tomislav Mrkonjić in dodaja, da je v Radomljah našel, kar je iskal. Prav gotovo je podobno tudi v obratni smeri. Z osmimi goli je za Ognjenom Mudrinskim iz Maribora namreč drugi najboljši strelec drugega dela prvenstva in najbolj zaslužen, da so Radomlje hit drugega dela prvenstva.

Glede na talent, ki se skriva v njegovih nogah, druga hrvaška liga in majhen slovenski prvoligaš zagotovo nista limit njegovih zmožnosti , a se s preteklostjo 28-letnik ne obremenjuje. “Najbolj sem kriv sam, tudi zaradi tega, ker v preteklosti nisem sklepal nekaterih kompromisov in sem obdržal svoj obraz. Toda če bi mi danes kdo ponudil, da se vrnem v preteklost in ravnam drugače, pa bom danes v eni od petih najboljših evropskih lig, bi ravnal enako. Nogomet imam rad, zato ga nikoli ne bi izdal,” sporoča nogometaš, ki je v preteklosti potegnil precej nenavadnih potez. Med drugim je pred časom za en mesec prekinil kariero in v dobrodelne namene kolesaril do Frankfurta.

Messi iz Zmijavcev, kot se ga prijel vzdevek že na Hrvaškem, Lionela Messija seveda obožuje. “On je začetek in konec nogometa,” pravi o argentinskem superzvezdniku in dodaja, da obožuje tudi njegovega “stvaritelja” Josepa Guardiolo. “Predvsem zaradi tega, ker je povsem spremenil nogomet. Prinesel je revolucijo,” pravi o Kataloncu in dodaja, da bo nekoč tudi sam trener. Kakšen?

“V vsem, kar počnem, želim biti kreativen, tak bom skušal biti tudi v trenerskem poslu,” obljublja. Kreativnost je v preteklosti že dokazal. Najbolj z enajstmetrovko, ki jo je na nevsakdanji način pred letom in pol izvedel v hrvaški drugi ligi in postal spletni hit.

Za strele z najstrožjih kazni, dva je uspešno realiziral tudi v Sloveniji, je sicer specialist. “Streljal sem jih 23, zgrešil nisem še nobene,” je razkril v intervjuju, ki smo ga z njim opravili ta teden po enem izmed treningov v Radomljah. Tam je vzdušje po obstanku med prvoligaši zelo sproščeno, zato bodo za do tega kroga vodilni Koper zagotovo velik zalogaj. “Gremo po zmago,” pomoč vodilnemu Mariboru obljublja Dalmatinec.

Kako to, da ste letos pozimi pristali v Radomljah?

Nisem pričakoval, da se bo to zgodilo. Idejo mi je predstavil športni direktor Andro Fistonić, ki je v klub prišel malo pred mano. Bil sem njegova velika želja, čeprav ga nisem poznal. Sprva sem bil v dilemi, toda ko mi je predstavil zgodbo, sem v njej začutil nekaj romantičnega, kar imam rad. Vzel sem si deset dni za razmislek in ponudbo sprejel.

Kakšne so Radomlje kot klub, kako ste se prilagodili na tukajšnje življenje?
S pogoji in organizacijo kluba sem zadovoljen, presenečen. Malokateri klub na Hrvaškem se lahko primerja s tem, kar imamo tukaj. Radomlje so klub, ki ga lahko primerjam z zagrebškim Dinamom, kar se tiče pogojev za delo. Trening center, fitnes, restavracija … Vse je na evropski ravni. Radomlje imajo odlično perspektivo.

Življenje je tukaj lepo, prilagodil sem se, a precej drugačno, kot je v Dalmaciji. Bolj umirjeno. Tukaj ljudje med tednom delajo in komaj čakajo na konec tedna, da bodo z družino odšli na kak izlet, medtem ko je pri nas v Dalmaciji vikend vsak dan. Ob morju je pač vedno tako. So pa moji Zmijavci Radomljam v nečem zelo podobni. Tako tukaj kot tam namreč ni niti enega semaforja. (smeh, op.p.)

Radomlje so peta najuspešnejša ekipa drugega dela sezone.

Greva na nogomet. V 14 nastopih ste dosegli osem golov. Ste pričakovali, da boste tako učinkoviti?
Vedel sem, da lahko ekipi pomagam tudi z zadetki, a nisem mogel vedeti, kaj od mene pričakuje trener. Lahko igram na krilu, lahko sem organizator igre, v sredini. Igral sem tako, kot je od mene zahteval trener. Odvisno od nasprotnika. Na koncu se je izkazalo, da sem ekipi največ pomagal z goli, ki sem jih dosegel. Zadovoljen sem, a nisem presenečen, ker vem, česa sem zmožen.

Ste presenečeni, kako dobro vam gre s soigralci? V drug del sezone ste krenili z zadnjega mesta, zdaj ste na sedmem. Obstanek je že nekaj časa zagotovljen.

V klubu so morda res presenečeni, saj tako dobrih rezultatov niso vajeni, jaz pa nisem. Po naravi sem optimist. Vedel sem, da ta ekipa lahko naredi veliko. Dobro, če sem iskren, tako dobrih rezultatov nisem pričakoval niti sam, ampak ekipa se je res ujela.

V ponedeljek igrate s Koprom in lahko vplivate na odločitev o prvaku. Kaj lahko pred gostovanjem obljubite Mariboru, ki polaga upe na vas?
Radomlje smo trenutno najslabša možna izbira za Koper. Mislim, da smo v najboljši formi v ligi. Za nameček nismo pod pritiskom. Gremo po zmago. Želimo pokazati vse, kar znamo. Zanimiva tekma bo. Kopru ne bo lahko.

Kaj bo z vami po koncu sezone? Pogodbo imate še za eno leto, vas bomo tudi v sezoni 2022/23 gledali v dresu Radomelj?
To je zagotovo ena od možnosti. Čakamo, da bo prvenstvo končano, potem pa bomo videli, kaj in kako. Odvisno je tudi, kako se bodo stvari zložile glede Hajduka. Kdo bo ostal in kdo prišel. Morda podpišem novo pogodbo. Bomo videli. Obstaja nekaj zanimanja, a počakajmo še ta dva kroga. Vse je odprto. Opravili bomo z nalogo, ki je pred nami, potem pa v času poletnega premora naredili, kar bo najbolje zame in za klub.

Je torej možen tudi scenarij, ob katerem bi lahko pristali v Hajduku?
Ne, mislim da ne. To zagotovo ni ena od možnosti, čeprav je res, da se v nogometu nikoli ne ve.

Split, Rudeš, Imotski, Rudeš, druga ekipa Hajduka iz Splita, tudi mladinci Dinama iz Zagreba in seveda vaš matični klub, v katerega ste se večkrat vračali, Croatia iz Zmijavcev. Zamenjali ste že kar nekaj klubov.
Res je, veliko sem se selil. Ko si mlad, poslušaš druge. Sem pa doživel marsikaj in spoznal nekaj čudovitih ljudi. Bilo je tudi marsikaj slabega. Imel sem težave, ki niso bile nogometne. Težave s plačami, s Splitom sem končal tudi na sodišču. Pa s trenerji, ki so zahtevali denar, da bi igral. To je nekaj, kar se v hrvaškem nogometu pogosto dogaja. Upam, da se bo s tem, ko se bližamo Evropi spremenilo. Na koncu se je razpletlo tako, da sem najdlje časa igral doma, v Zmijavcih.

V dresu Croatie iz Zmijavcev, za katero je igral največ let. FOTO: osebni arhiv.

Glede na talent, ki ga skrivate v nogah, bi bil seznam vaših nekdanjih klubov verjetno precej bolj zveneč. Mislite, da bi lahko v nogometu dosegli veliko več?

Z nogometne strani mogoče res, ampak jaz nogometa nikoli nisem dojemal kot nekaj, zaradi česar bom imel na bančnem računu milijone. Zadovoljen sem predvsem, ko občinstvo uživa v mojih igrah. Ničesar ne obžalujem. Ko sem bil mlajši, se je dogajalo marsikaj, o čemer sem že govoril. Moral bi plačevati ljudem, da bi igral ali pa prestopil drugam, a nisem želel vstopiti v ta svet.

Potem zaradi tega nisem igral ali pa sem moral drugam, ampak mi ni žal. Branil sem to, kar zame pomeni nogomet. Ne denar in materialne dobrine, ampak umetnost, ljubezen. Če bi mi danes kdo ponudil, da se vrnem v preteklost in ravnam drugače, pa bom danes v eni od petih najboljših evropskih lig, bi ravnal enako.

Nogomet imate očitno res radi.
Materialne stvari mi nikoli niso pomenile veliko. Morda sem tudi zaradi tega zdaj pozimi prišel v Radomlje, čeprav sem imel še nekaj drugih ponudb, ki so bile boljše, a mi je bil zanimiv tukajšnji projekt. Dobil sem občutek, da je tukaj glede stvari, ki me zanimajo, bolje kot drugje. Da bom v Radomljah dobil nogomet, ki ga želim in ga imam rad.

Z nogometom sem obseden, živim ga 24 ur na dan. Med tednom spremljam tekme, berem, analiziram. Vse življenje sem posvetil nogometu. To je moja ljubezen. Nogomet je umetnost in znanost. Druga najpomembnejša stvar na svetu. Na prvem mestu je življenje, potem pa nogomet.

Ko sem se pripravljal na intervju z vami in govoril z nekaj ljudmi iz kluba, so vas nahvalili, a vsi dodali tudi to, da ste poseben fant. Kaj so s tem mislili?
(smeh, op.p.) Ne vem, to morate vprašati njih. Upam, da ne zaradi frizure. Morda imam svoj pogled na svet in nogomet. Tudi zaradi tega pogosto koga kritiziram. Ne mislim, da sem drugačen. Sem pač takšen, kot sem.

Prebral sem, da ste se spogledovali s študijem psihologije?

Res je. Ko sem končal s srednjo šolo, je bila to ena od želja, a je na koncu zmagal nogomet. Morda se psihologiji, ki me zelo zanima, posvetim kdaj pozneje. V času korone sem bil blizu temu, da bi se vpisal na spletni tečaj v Ljubljani.

Mentalno zdravje je v svetu športa še vedno velik tabu.
Da, na žalost je tako. Nihče ne bo priznal, da ima psihične težave, čeprav jih je danes s pojavom družbenih omrežij in vsem, kar se v svetu dogaja, več kot kadarkoli.

V nogometu pa sploh. Pritiski so vse večji. Vse je dostopno vsem. Igralci so pod vse večjim pritiskom. Na igrišču in še bolj ob njem. V prihodnosti bo treba razbiti ta tabu. Stvari že malo napredujejo. Verjamem, da bo iz leta v leto bolje. Vsi imamo svoje težave. Mušice.

Kakšne so vaše?
Ogromno jih je, poskušam jih popravljati iz dneva v dan, ob tem pa se vedno držim svojega poslanstva. Skušam biti dober človek in delati na tem, da nikomur ne storim nič slabega, čeprav se je v preteklosti zgodilo tudi to. Ko si mlajši, se učiš. Danes se trudim, da počnem dobre stvari. Pomagam.

Pomagali ste jeseni 2020, ko ste za dva meseca prekinili kariero in s prijateljem kolesarili od Imotskega do Frankfurta in zbirali denar za otroke, zbolele za rakom.
To sva naredila z mojim prijateljem, ki je v preteklosti prebolel raka. Zgodila se je korona, malo smo igrali, malo nismo in sem se odločil, da grem. Ko sem videl, da se zaradi pandemije ne ve, kaj se bo zgodilo, sem spakiral kovčke in odšel.

Ljudje mi na začetku niso verjeli, zdelo se jim je čudno, potem pa so bili navdušeni. Zbrali smo 20 tisoč evrov in jih podarili otrokom. Nekatere, ki smo jih lahko, te otroci so povečini na žalost hudo bolni, smo tudi spoznali. Ko vidiš te žalostne zgodbe in spoznaš njihove starše, ugotoviš, kaj je v življenju prava borba. Spremeniš pogled na svet in se marsičesa naučiš.

Kot sem se naučil tudi iz tega, kar sem doživel na cesti. Do takrat več kot 50 kilometrov na kolesu nisem naredil, a sem iz te izkušnje potegnil marsikaj. Ne samo zaradi kolesarjenja, ampak tudi zaradi tega, ker sem preskušal svoje meje. Mislim, da bi kaj takega potreboval vsak. Ko greš čez kaj takega, potem se nekatere ovire, ki jih pred tabo postavi življenje, zdijo nižje.

Ob dobrodelni akciji leta 2020. FOTO: osebni arhiv.

Imate v prihodnosti še kakšne adrenalinske cilje?
Da, dva, s katerima sem se že resno spogledoval. Želim iti na Kilimadžaro, goro v Tanzaniji. Pa tudi na romarsko pot mesta Saint-Jean-Pied-de-Port na meji med Španijo in Francijo do katedrale Svetega Jakoba v Santiagu de Composteli. Dolga je približno 800 kilometrov in traja približno mesec dni. To sta naslednji avanturi, ki si ju bom privoščil, ko se bodo stvari poklopile.

Koliko časa še nameravate igrati? Čeprav ste stari šele 28 let, ste že večkrat namignili, da ne dolgo.
Odvisno, kako se bodo stvari obrnile. Že nekaj časa se spogledujem s trenerskim poslom. Želim se izobraževati, potovati po svetu, se naučiti novih jezikov. Bomo videli. Morda še leto, dve, tri. Mogoče tudi pet. Trenutno v nogometu uživam. V Radomljah mi je super. Iskreno, morda mi še nikoli ni bilo bolje.

Messi iz Zmijavcev. Vzdevek, ki ste ga dobili, vam verjetno laska?
Nekdo je nekoč tako zapisal, ker sem se obarval na rumeno, in sicer še pred njim, in se je prijelo. Malo verjetno tudi zaradi tega, ker ljudje vedo, da ga obožujem. Odkar se je Messi pred 12, 13 leti pojavil na sceni, nisem izpustil niti ene minute kakšne izmed njegovih tekem. Spremljam tudi Argentino, pa četudi igra ob treh ponoči.

Prebedel sem že kar nekaj noči. Zelo ga cenim, veliko sem tudi analiziral njegovo igro. Pozoren sem na njegove gole, podaje, vse. Nekajkrat sem ga spremljal tudi v živo, bil sem na nekaj el clasicih.

Zakaj je Argentinec tako poseben?
Enostavno je talent, ki je padel z neba. Težko ga je pojasniti. Tudi konstitucija njegova telesa je takšna, da mu dopušča stvari, ki jih večina igralcev ne more početi. Potem pa se je znašel še v sistemu, ki mu je pisan na kožo. Stvari so se sestavile in dobili smo najboljšega nogometaša vseh časov.

Kako se odzovete, ko vas kdo izzova z dilemo, ki je v zadnjem desetletju razdelila nogometni svet, in trdi, da je Cristiano Ronaldo boljši?
To je jasen znak, da se z njim o nogometu ne morem pogovarjati. (smeh, op.p.) Vsak ima svoj pogled na nogomet in vsak ima prav, a zame tisti, ki trdi, da Messi ni najboljši na svetu, o nogometu nima pojma. Še najmanj zaradi golov, ampak zaradi vsega, kar z žogo lahko počne. Kaj naj povem o njem? Messi je začetek in konec nogometa.

Lionel Messi je zanj najboljši nogometaš vseh časov. FOTO: Guliverimages.

Ste seveda tudi navijač Barcelone in oboževalec dela Josepa Guardiole.
On je zame najboljši trener na svetu, ki je spremenil nogomet. Prinesel je revolucijo. Pred njim je bil nogomet drugačen. Vpeljal je številne nove stvari. Spremenil je vlogo vezistov, krilnih napadalcev, tudi vratarjev. Njegova obsedenost z nogometom in tem, da nadzoruje tekmo, je neverjetna. Žoga je vedno v njegovi posesti, kar je bistvo nogometa.

Seveda, včasih zmagaš, drugič izgubiš, ampak bistvo nogometa je posest. Ko greš na igrišče, ali v finalu lige prvakov ali pa za blokom, in nasprotniku prepustiš žogo, mu priznaš, da je boljši. Ne pomeni pa, da bo tisti, ki ima večjo posest, vedno zmagal. Tudi zaradi tega je nogomet nekaj posebnega.

Finalista lige prvakov Jürgen Klopp in Carlo Ancelotti. Komu daste glas?
Vedno Kloppu. Kar se tiče taktike in novosti, ki jih je vnesel v nogomet, je zagotovo nad Ancelottijem. Ta je trener starega kova, gradi na odnosih z igralci, ampak Klopp je zagotovo boljši trener. Ampak … Ancelotti je Anceloti in Real je Real. V finalu se lahko zgodi vse. Bom pa navijal za Liverpool.

S trenersko potjo se vse bolj spogledujete in pravite, da delate na tem. Kaj počnete?
Spremljam vse živo, kar se tiče nogometa. Učim se o taktiki, psihologiji, filozofiji. Veliko berem in tudi gledam. Spremljam več ali manj vse. Tudi nižjeligaški in nogomet v mlajših kategorijah. V Dalmaciji si ogledam marsikatero tekmo mlajših selekcij, nekaj sem si jih ogledal tudi tukaj. Nogomet želim spoznati do potankosti. Zanimajo me novosti. Spremljam, kaj je v nogometu novega. Ko se pojavi kak nov trener s svežimi idejami, mi hitro postane zanimiv.

V kakšno smer gre nogomet, kar se tiče igre? Kje bomo čez deset let?
Včasih smo imeli enega, dva trenerja. Zdaj jih je že pet. Čez deset let jih bo 15. Vsak bo specializiran za svoje področje. Pojavilo se bo še veliko novih faktorjev. Nogomet bo šel v digitalizacijo, še več bo analiz, vse bo preštudirano do potankosti, postal bo znanost, ampak na koncu bodo na igrišču še vedno igralci. Ti so tisti, ki sprejemajo dobre in slabe odločitve. Nekomu prinesejo zmago, drugim pa poraz.

Boste v trenerskem poslu bolj ambiciozni kot v vlogi igralca?
Zagotovo bom dal vse od sebe. Iz sebe že zdaj poskušam iztisniti maksimum. Analiziram vse. Od specifike različnih lig do podnebja. Sem zelo ambiciozen, ampak bomo videli. Morda pa jutri dobim družino in se bodo stvari obrnile drugače. Nič ni zagotovo, ampak za zdaj kaže, da bom trener.

Pravite, da v vsem, kar počnete, želite biti kreativni. Kaj boste skušali vnesti v trenerski posel?
V glavi že imam nekaj idej, o katerih govorim vsak dan. Prijatelji me gledajo in mi govorijo, da sem nor. Kaj? Določene rotacije. Morda bi najbolj kreativne igralce premaknil v zadnjo linijo, morda bi vratar postal igralec. Več možnosti je.

Seveda pa se bo treba tudi prilagajati in spremljati, kako se bo razvijal nogomet. Spreminjala se bodo verjetno tudi pravila. Zagotovo bo želja, da bi bilo čim več golov. Verjetno se bo spremenilo tudi pravilo nedovoljenega položaja. Pustimo se presenetiti.

Zelo kreativni ste bili, ko ste novembra 2020 v hrvaški drugi ligi na tekmi proti Cibalii enajstmetrovko izvedli na prav poseben način in postali spletni hit.
Na tak način sem streljal že večkrat, ampak takrat je bilo odmevno in posnetek je zaokrožil po svetu. Verjetno je to gol, ki me je za zdaj najbolj zaznamoval. Tudi zaradi tega, ker ga nisem dosegel ob tem, ko bi vodili s 3:0, 4:0 in bi bila tekma že odločena. Tega nikoli ne bi naredil, izpadlo bi lahko, da podcenjujem nasprotnike in se norčujem iz njih. Veliko slajše je, če tak gol dosežeš na tekmi, ki se lomi.

Pripravljate v prihodnosti kaj novega?
S soigralci v Radomljah se že dogovarjamo, morda kaj ušpičimo že v tej sezoni. Če bom ostal, pa zagotovo prihodnje leto. Trener in soigralci mi vedno govorijo, da je najpomembneje zabiti gol, ampak sam razmišljam drugače. Želim ponuditi nekaj novega, čeprav ni lahko. Težko si je zmisliti nekaj, česar nekdo že ni ponudil. Nogomet se igra že 200 let.

Je res, da še nikoli niste zgrešili strela z enajstih metrov?
Res je, v profesionalni karieri sem v prvi in drugi hrvaški oziroma zdaj slovenski ligi izvajal 23 enajstmetrovk, vedno sem zadel. Če upoštevam tretjo, četrto ligo in prijateljske tekme, je bilo strelov z bele točke skoraj sto. Tri, štiri sem zgrešil, a vedno na prijateljskih tekmah, ko sem poskušal neke nove stvari.

No, vsaj pri enajstmetrovkah je Messi iz Zmijavcev boljši od Messija iz Rosaria, mar ne?
Zagotovo. Messi je glede tega zelo slab, ampak ga razumem. Verjetno je to zanj preveč enostavno. Ko je v življenju tako, se pogosto zgodi napaka. V moji ekipi on nikoli ne bi izvajal enajstmetrovk, ampak Messi je Messi. To si lahko privošči.