"Trenutki, ko spoznaš, da nogomet ni najbolj pomemben"

foto: Uroš Kokol

Malokdo je pričakoval, da bo po izjemni lanski sezoni v letu 2026 še vedno član Olimpije. A nogomet, predvsem pa življenje, piše svoje zgodbe in za Matevžem Vidovškom je najtežje obdobje v karieri, po katerem pa se je na igrišča vrnil v izvedbi, kot ga poznamo. Eden glavnih akterjev marsičesa dobrega, kar je v zadnjih letih uspelo zmajem, je gost nedeljskega Sportklubovega intervjuja.

Če bi morali izbrati nogometaša, ki je bil nepogrešljiv del vseh uspehov ljubljanske Olimpije v zadnjih letih, bi izbor padel na dve imeni.

Prvo je Agustin Doffo, drugo pa Matevž Vidovšek. Omenjeni dvojec je bil del ljubljanske nogometne zgodbe vse od vzpona zmajev pod taktirko Alberta Riere, do prve evropske sezone v zgodovini kluba, pa ere Victorja Sancheza, ki je v prestolnico vrnila državni naslov in prinesla še zgodovinsko prvo nogometno pomlad.

A v zadnjem obdobju je bil za Matevža Vidovška nogomet postranska stvar v življenju. V obdobju, ko je bil zanj napovedan preboj na še višji nogometni nivo, so mu zdravstvene težave vzele pol leta nogometa. Kar je najbolj pomembno, je to, da je zdaj zdrav. In ne le to, vrnil se je, kot da se ne bi vmes nič zgodilo. Korošec je v formi, spet je najboljši posameznik Olimpije in vodja garderobe, kar je nenazadnje pokazal, ko je nase prevzel javno opravičilo po senzacionalnem pokalnem porazu v Grosupljem.

V času, ko se je vodstvo kluba osramočeno skrilo v luknjo, je bil znova tisti, ki je stopil v ospredje. Ob vsemu, kar se mu je zgodilo v zadnjih mesecih, pa je bržkone najboljši možen sogovornik pred današnjim večnim derbijem v Stožicah, ko se bo Vidovšek srečal s tradicionalnimi in najbolj gorečimi rivali iz Maribora.

Intervju: Matevž Vidovšek

Matevž Vidovšek je nazaj. Z začetkom pomladi ste se vrnili na igrišča, delujete v dobri formi, na koliko odstotkih ste trenutno? Je to že optimum?

Mislim, da ja. Sem tam, kjer sem bil. Počutim se zdrav in pripravljen. Sem na pravi poti, da bom čim prej na 100 odstotkih.

Kako težko je bilo jeseni vse skupaj spremljati s strani? Vemo, kako uspešna je bila lanska sezona in kakšna je bila potem jesen Olimpije. Najbrž bi bilo v času, ko niste mogli pomagati ekipi, vse skupaj lažje gledati, če bi bila ekipa na igrišču uspešna …

Na začetku jeseni nisem spremljal ravno veliko nogometa, ampak sem se ukvarjal s svojimi zadevami. Je pa težko, ko tvojemu klubu ne gre. Vesel sem, da smo se med zimsko pavzo povezali in stopili skupaj ter so šle stvari v pozitivno smer.

Ko minulo poletje niste začeli nove sezone, se je pojavilo veliko govoric, da ste že prodani in da zato ne igrate. Najbrž lahko ugotoviva, da to ni bil razlog …

Ja, to ni bil razlog. Tudi sam sem bral, da me v kadru ni zato, ker sem prodan oziroma ker sem že odšel, a žal to ni bil razlog. Šlo je za težave osebne narave.

Da razčistiva še eno stvar, ki kroži v govoricah … Ni šlo za težave z vašo glavo oziroma psiho.

Ne, ne, ne. Govorilo se je marsikaj, ampak z mojo glavo je dokaj ‘okej’. Kolikor je lahko, ker sem golman. (smeh) Te stvari niso bile povezane niti s klubom niti s psiho. Umaknil sem se iz drugih razlogov. Zdaj sem nazaj in pripravljen, da pomagam klubu.

Velja pa tisti rek, da ste vratarji malce posebni ljudje?

To zagotovo velja, kdo normalen bi stal na golu ter dovolil, da drugi nabijajo žoge v njega. Je pa po drugi strani to nek poseben čar, vsi ti želijo zabiti gol, ti pa jim želiš to preprečiti.

Ste pa skozi to izkušnjo verjetno že kar zgodaj v karieri ugotovili, da morda nogomet vendarle ni najpomembnejša stvar na svetu. Vemo, da ste nogometaši med vzponom karier pogosto zelo osredotočeni na nogomet, vi pa ste zdaj dobili dokaz, kako pomembne so tudi ostale stvari v življenju …

Res je, o določenih stvareh ne razmišljaš, dokler se ti ne zgodijo. Nogomet je na srečo moja služba in lahko živim od tega, a tu so še otroci, družina, ki dobijo nekoliko manj pozornosti, ko se vse vrti okoli nas nogometašev.

V teh trenutkih spoznaš, da so na svetu še druge stvari razen nogometa in začneš razmišljati drugače. Nogomet je služba in vselej želim biti profesionalen. Ampak tu je še moja družina, imam dve mali punčki, tako da to je na koncu najbolj pomembno.

Ko omenjate družino, kolikor ste v tem času objavljali na družbenih omrežjih, se zdi, da vas je to obdobje še bolj povezalo. Vemo, da vam Olimpija pomeni veliko, ampak družina pa še toliko več. Kako pomembna je bila podpora partnerke in bližnjih v teh trenutkih?

Olimpija je moja ljubezen, moj klub, dal bi vse za ta grb. Tu pa je tudi moja žena, moji dve punčki. Tako je, da ko gre vse po načrtih, ko so dobri rezultati, je vse super, ko pa ne gre, je dobro, da imaš doma nekoga, h komur se vračaš in malce odklopiš vse skupaj. Ko sem doma, skušam pozabiti ostale stvari. Zelo smo povezani in ne znam si predstavljati, kako bi bilo, če jih ne bi imel.

Olimpija se je v zadnjih letih pokazala in dokazala kot takšen in drugačen klub, ampak v vašem primer so odreagirali res zelo gosposko. Kljub odsotnosti in težavam ste jeseni podpisali novo pogodbo, to je poteza velikega kluba …

Drži. Ko sem se umaknil od nogometa, je bila Olimpija prva, ki mi je pomagala v moji situaciji. Vsakemu igralcu je to zelo pomembno v takšnih trenutkih, ampak res nisem mogel verjeti, kakšen je bil odziv. 24 ur na dan sem imel na voljo vse, kar sem potreboval. O Igorju Barišiću se v medijih marsikaj govori, a sam ne morem reči nič drugega kot to, da je ves čas stal za mano in me podpiral. Enako tudi predsednik Adam Delius in športni direktor Goran Boromisa.

Hvaležen bom vsem, klubu, Igorju, za vse, kar so v tem obdobju naredili zame in potrudil se bom, da jim na igrišču vsaj delček tega vrnem nazaj.

Ko sva že pri Olimpiji, dolgo časa ste v klubu in verjetno pravi naslov za to vprašanje. Kako to, da Olimpiji ne uspe niti dve sezoni zapored zadržati prigaranega uspeha? Po vsaki uspešni sezoni sledi strm padec in to se ponavlja ter ponavlja. Kako vi gledate na to?

Nimam odgovora, zakaj. Je pa dejstvo, da so slovenski klubi odvisni od prodaje, proračuni za okrepitve pa so omejeni. Nimamo nekoga, ki bi metal milijone za trenerje in okrepitve. To je zagotovo razlog. Slovenski klubi niso v položaju, da bi zadržali najboljše igralce. Vlagateljev, ki bi to omogočali, ni.

Je pa res težko najti odgovor, zakaj Olimpiji nikoli ne uspe še nadgraditi uspeha. Moje mnenje je, da je težko ravno zato, ker mora slovenski klub prodajati najboljše igralce, da lahko preživi.

Če bi morali izpostaviti odlike Alberta Riere, Victorja Sancheza in Federica Bessoneja. V čem je vsak posebej v vaših očeh izstopal?

Gre za trenerje, ki imajo podobne smernice glede stila nogometa in ta stil ustreza tudi meni, zato sem bil pri vseh treh dokaj uspešen. Z Riero dvojna krona, z Victorjem prvenstvo in Evropa, tudi pod Bessonejem pa napredujemo in smo na pravi poti. Od vsakega trenerja vzameš nekaj, tudi sam sem storil to, da mi bo lažje v nadaljevanju kariere.

Vidimo, kaj je vaša vrnitev prinesla rezultatom Olimpije. Vam je kdo od soigralcev po kakšni od tekem, ko ste ekipo reševali z obrambami, rekel – ‘Vida’, hvala bogu, da si nazaj? Čutite, da je ekipa na igrišču z vami v golu zdaj bolj mirna?

Ne bi rekel, da je bila ekipa pred tem nemirna. Bolj je bila to nekakšna frustracija, ker ni bilo rezultatov. Vsi so imeli glave dol, začne se s prstom kazati drug na drugega. Ampak težko je, ko toliko menjaš trenerje, to ne gre v nedogled.

V ekipi nisem samo jaz, da rešujem tekme, da rešujem Olimpijo. Poizkušam pa s svojo prezenco na igrišču in v garderobi poskrbeti za to, da se ve, kako se določene stvari delajo, kako mora garderoba držati skupaj in da kot ekipa pokažemo karakter. Posameznik ne more zmagovati tekem.

Je Olimpija v tej sezoni še lahko prvak?

Matematično ja.

Vidimo, da vodilni Celjani vse več ‘kiksajo’, ste se posledično v garderobi začeli kaj več pogovarjati o tem?

Ne, ne pogovarjamo se o tem. Iti moramo iz tekme v tekmo in zbirati točke, potem pa bomo videli, kam nas bo to pripeljalo. Nismo v najboljšem položaju, nismo v situaciji, da bi napadali prvo mesto, vemo le to, da moramo zbirati točke.

Ko je govora o vaši karieri, ste bili večkrat izpostavljeni kot nogometaš, ki je pripravljen na naslednji korak. Veliko se je omenjal odhod v Crveno zvezdo, celo kluba naj bi se že vse dogovorila, a ste vi zavrnili prestop, ker želite v eno od petih najmočnejših lig Evrope. Kako je s tem, ste bili že kdaj zelo blizu odhoda iz Olimpije?

To, da želim v eno od najmočnejših lig … Vsak nogometaš si želi igrati v teh ligah, tudi jaz. Nikoli pa nisem rekel, da ne bi šel v določeno ligo, ker ni v ‘TOP 5’. Vse je odvisno od klubskega projekta, trenerja in nogometnih dejavnikov. Res je, da sem že bil blizu odhoda iz Olimpije, a na koncu do tega ni prišlo.

Tu ne bi rad več razglabljal, sem član Olimpije, želim si uspešno končati sezono, želim ostati zdrav ter pomagati tudi reprezentanci. Poleti pa bomo videli, kako in kaj.

Kar se tiče reprezentance, ste bili pod Matjažem Kekom standardni član izbrane vrste. Zdaj ste znova zdravi, očitno je forma prava, Slovenija pa ima novega selektorja. Kako gledate na svojo reprezentančno prihodnost?

Upam in verjamem, da bom del repreznetance, tako kot sem bil pred tem. Želim si pomagati po svojih najboljših močeh. Vemo, da je Jan številka ena, želim pa pomagati, da na treningih držimo najvišji nivo. To je vendarle zbor najboljših slovenskih igralcev in to mesto si moraš zaslužiti. Treniram lahko z najboljšimi igralci v Sloveniji, učim se lahko od igralcev, kot je Jan, pa tudi od ostalih. Drugače je biti v Olimpiji kot pa v reprezentanci, kjer ti na treningih nasproti stoji recimo Benjamin Šeško.

Ni skrivnost, da si želim na višji nivo, kjer so treningi močnejših, hitrejši, boljši, podobno kot v reprezentanci.

Novi selektor je nekdanji trener Maribora, njegov štab je sestavljen praktično iz samih njegovih nekdanjih sodelavcev pri Mariboru. Bili ste nasprotniki na igrišču, bo padla kakšna šala na ta račun?

Verjetno bo, ampak vemo, da imamo zdaj isti cilj – narediti slovensko reprezentanco znova povezano in rezultatsko uspešno. Upam, da bomo dosegli zastavljene cilje.

Velika tema te zime je bil tudi odhod Alberta Riere v Frankfurt. Iz majhne slovenske lige se mu je uspelo prebiti do kluba, ki ne samo, da igra v bundesligi, ampak se tam bori in posledično igra tudi v Evropi. Trenirali ste pod Riero, tudi sam je večkrat javno priznal, kako vas ceni. Kako gledate na ta njegov prestop in kaj pomeni za celoten slovenski nogomet?

Albert je v Olimpijo prišel kot neizkušen trener, a je naredil pravo revolucijo. Spremenil je način igre in razmišljanja, dokazal je, kako nogometno inteligenten je. Nogomet živi 24 ur na dan in to se mu vrača.

Po dvojni kroni v Olimpiji je svoje dokazal tudi v Celju. Filozofija, ki jo zagovarja, pije vodo in ko v to prepriča igralce, sledijo rezultati. Njegov odhod v bundesligo je dokaz njegovega dobrega dela v Sloveniji. Pripravljen je bil na višji nivo. Se pa zaradi takšnih zgodb začne več govoriti o slovenski ligi, slovenski igralci se bolj spremljajo … Vesel sem zanj in želim mu vso srečo.

Kaj pa soigralci v Olimpiji? Če bi morali izpostaviti posameznike, ki so vas najbolj navdušili v teh letih?

Ne bi izpostavil samo enega. Kar se tiče branilcev, zagotovo Marcel Ratnik, pozitivno pa me je presenetil tudi Marko Ristić. Vidim, kako napreduje iz treninga v trening in verjamem, da bo v prihodnje številka ena obrambe Olimpije. Med vezisti je tu Agustin Doffo, ki je prišel kot neznanka, a je bil veliko pozitivno presenečenje. Pa Raul, spomnim se ga, ko je prišel iz druge hrvaške lige, vemo pa, kakšne stvari so mu nato uspele.

Tu sta še mlada Dino Kojić in Mateo Ačimović, ki sta na pravi poti, a morata vztrajati in pridno delati, pa jima bo uspela prava kariera.

Se s Timijem Maxom Elšnikom kaj slišite, kakšno je življenje v Beogradu?

Ne, v zadnjem času nisva bila v kontaktu.