Uprava Olimpije, kam je izginilo 24 milijonov evrov?

Foto: Aleš Fevžer

Ker niso pravočasno vložili, je šlo vse ... No, saj veste kam. Ljubljanska Olimpija je v minulih sezonah zaslužila res ogromno denarja, a investicij v trenerski štab, igralski kader ali pogoje za delo nogometašev ni in ni. Uprava kluba si za opravljeno delo to poletja zasluži velik minus.

Išče se junak, ki bi znal odgovoriti na vprašanje, zakaj se vsaka uspešna sezona ljubljanske Olimpije v naslednjem obdobju spremeni v kaotično obdobje številnih padcev, ko navijači zmajev iz evforije padajo v depresijo, klub pa se iz statusa gonilne sile slovenskega nogometa vselej spremeni v to, kar na koncu vsi skupaj žal poimenujemo ‘cirkus’.

Pravzaprav je bilo odgovor na to vprašanje lažje iskati v preteklosti, ko je bilo jasno, da Olimpija koraka naprej ne naredi enostavno zaradi dejstva, da v klubu ni denarja. Nemški lastniki, na čelu s predsednikom Adamom Deliusom, so se kljub nekaterim izjemnim rezultatskim prebliskom (sploh era Alberta Riere) ubadali z nenehnimi finančnimi preglavicami. Tako je bilo nekako še razumljivo, vprašanje pa, če za takšen klub sprejemljivo, da ni bilo večjih vložkov v vse pore delovanja Olimpije.

Finančna slika Olimpije je zdaj na papirju precej drugačna. Če ‘na oko’ seštejemo samo finančne nagrade z naslova Uefe v zadnjih dveh sezonah, ko so zmaji igrali v konferenčni ligi, se klubski zaslužki povzpnejo na približno 12 milijonov evrov. Sezona 2024/2025 je Ljubljančanom prinesla 7,5 milijona evrov, sezona 2023/2024 pa zaradi drugačnega sistema tekmovanja, razdelitve denarja in manjšega tekmovalnega uspeha okrog 5 milijonov.

Ko temu dodamo še prestope nogometašev v zadnjih treh poletjih, lahko zaslužku dodamo še enkrat tolikšen znesek. Svit Sešlar je za 2,5 milijona odšel v Turčijo (Olimpija je od Eyupsporja dokončno plačilo dobila to poletje), Timi Max Elšnik za 1,5 milijona v Crveno zvezdo, pri čemer so že izpolnjeni nekateri bonusi, s katerimi se ta znesek približuje dvema milijonoma. Še posebej donosno pa je bilo letošnje poletja, Marcel Ratnik je za 2 milijona evrov odšel v Al Ain (pri čemer so Arabci odkupnino poravnali takoj, kar je velika redkost v sodobnem nogometu), Raul Florucz pa je v rekordnem prestopu Prve lige Telemach za več kot 5 milijonov odšel v belgijski Saint Gilloise.

Stroški so ves čas kar se da minimalizirani

Ocenjen proračun Olimpije je bil doslej približno 6-7 milijonov evrov, kar je seveda za tekmovanje na evropskem nivoju malodane smešna številka. Klub je za letošnjo napovedal dvig na 10 milijonov evrov, a naučili smo se, da obljubam vodstva Olimpije, še posebej direktorja Igorja Barišića, žal ne gre verjeti na besedo.

Igor Barišić je v Ljubljani znova ‘persona non grata’. Foto: Aleš Fevžer

Olimpija je torej v zadnjih dveh sezonah za svoje delovanje porabila ‘čez palec’ okrog 13 milijonov evrov. Dejstvo je torej, da samo z naslova evropskih nagrad in večjih prodaj (potem so tu še sponzorske pogodbe, iztržek od vstopnic in televizijskih pravic, pa nekatere manjše prodaje, kot je bila denimo tista Ruija Pedra v Turčijo) nekje manjka ‘debelih’ 10 ali celo 11 milijonov evrov.

Kje so? To je dobro vprašanje. Zagotovo se ti milijoni niso vložili v igralski kader za prihajajočo sezono. Olimpija je resda to poletje rekordno kupovala igralce (Dimitar Mitrovski, Jošt Urbančič), a za to porabila le približno milijon evrov. Obljuba vodstva o tem, da bo klub investiral še en dodaten milijon v nove okrepitve, je ostala zgolj in samo obljuba. Isto velja za izgradnjo novega trening centra.

Ni vložkov, ni kontinuitete, ni napredka

Obenem se v Olimpiji nadaljuje trend, da trener, ki osvoji naslov, klub nemudoma zapusti. Po Igorju Bišćanu v eri Milana Mandarića, sta to na svoji koži občutila Albert Riera in Victor Sanchez. Oba sta klub zapustila s porušenimi odnosi z vodstvom kluba, ki je hitro pozabilo, da sta bila prav oba Španca najbolj zaslužna za to, da je ljubljanska zasedba sploh dosegla kakršen koli uspeh.

Victor Sanchez in Albert Riera. Foto: Jure Banfi

Pod potegnjeno črto je tako perspektiva Olimpije sila skromna. Zmaje bi rešil samo čudež v Armeniji in senzacionalni preboj v konferenčno ligo, v nasprotnem primeru pa bodo s premalo kakovostno ekipo, ki je za nameček še v psihološkem ‘knock-downu’ in na igrišču deluje kot razbita vojska, pač skušali na domačih zelenicah postoriti, kar se postoriti da.

Glede na to, da imajo Ljubljančani že zdaj šest točk zaostanka za vodilnim Celjem in da jih čakata zahtevno gostovanje v Ajdovščini ter nato še večni derbi proti ‘prenovljenemu’ Mariboru, je perspektiva ubranitve naslova zmajev trenutno resnično slaba. Jasno, če ne bodo v klubu tik pred zdajci odreagirali in odprli blagajne, prestopni rok bo odprt vse do 7. oziroma 8. septembra. Denar Olimpija ima oziroma ga vsaj mora imeti. Skrajni čas je, da ga resno vloži.