Kakšna bo usoda torinskega Juventusa? Če ne bi bilo svetovnega prvenstva v Katarju, bi bila to danes najpomembnejša tema v nogometnem svetu, tako pa je "samo" zelo pomembna. Po odstopu celotne uprave kluba se namreč črni oblaki nad staro damo še niso razkropili, prej nasprotno. Vse več podrobnih opazovalcev dogajanja namreč opozarja na to, da Torinčanom grozi še bolj črn scenarij, kot je bil tisti v letu 2006.
Leto 2006 je bilo eno izmed najbolj temačnih let, ne le v zgodovini Juventusa, ampak celotnega italijanskega nogometa. To je namreč obdobje znamenite afere “Calciopoli”, v kateri so preiskovalni organi našli dokaze o tem, da so nekateri najmočnejši klubi na Apeninskem polotoku v sodelovanju z vodstvom sodniške organizacije nastavljali sodnike na tekmah prve lige. Kazen za kršitelje je bila huda. Juventusu so odvzeli dva državna naslova in ga poslali v drugo ligo, Milan, Fiorentina in Lazio so za zeleno mizo izgubili na igrišču priigrane točke.
Nadaljnjo zgodbo Juventusa verjetno poznate. Sezono 2006/2007 je v Serie B začel s kar tridesetimi točkami zaostanka, a je bila kazen nato zmanjšana na devet točk odbitka. Legende, ki so kljub težki situaciji ostale v klubu, so poskrbele za ekspresno vrnitev črno-belih v Serie A. Med njimi je bil tudi Čeh Pavel Nedved, ki so ga v klubu znali nagraditi za zvestobo. Leta 2010 se je pridružil upravi kluba, v kateri je v naslednjem dobrem desetletju dobival vse pomembnejšo vlogo. Njegov vzpon je slonel na podpori Exorja, investicijske družbe družine Agnelli, ki v rokah drži vodstvene niti torinskega velikana že od konca štiridesetih let prejšnjega stoletja.
Za situacijo krivi Andrea Agnelli in njegove revolucije
Aktualni poslovni vodja družine Andrea Agnelli je nogometni revolucionar. Ki pa mu stvari na njegovo žalost, in na srečo večine preostalega nogometnega sveta, nikakor ne gredo po načrtih. Njegovi začetki na vrhu vodstvene piramide stare dame so bili sicer sila uspešni, Juventus je bil v prejšnjem desetletju nesporen kralj italijanskega nogometa in v vitrine pospravil kar devet zaporednih “scudettov”.
A v zadnjih letih gre Agnelli iz “ene neumnosti v drugo”. Potem ko je imel zelo pomembno vlogo na Evropski nogometni zvezi in je bil eden izmed glavnih zaupnikov ter prijateljev predsednika Aleksandra Čeferina, je lani podlegel šelestenju ameriških bankovec in postal praktično prvi obraz famozne Superlige, projekta, ki je klavrno propadel le nekaj dni po njegovi pompozni najavi.
Razlog, da je italijanski poslovnež tako vneto zagovarjal prihod novega tekmovanja in posledično zajetne injekcije svežega kapitala, najdemo v vse večji finančni luknji, ki jo za sabo pušča torinski nogometni velikan. Zaradi koronavirusa in z njim povezane omejitve obiska tekem, neuspehov na igrišču in nekaterih spodletelih megalomanskih investicij v igralski kader (Cristiano Ronaldo) so črno-beli samo v zadnjih treh letih ustvarili več kot pol milijarde izgube. Lanskoletna izguba 254 milijonov evrov pa je tako ali tako podrla rekord italijanske Serie A.
Kaj je pravzaprav razlog za trenutno krizo?
In tako pridemo do 28. novembra 2022. To je bil večer, ko je odstopila celotna uprava kluba. Vsaj uradno so tako preteklost Juventusa postali Maurizio Arrivabene, Laurence Debroux, Massimo Della Ragione, Kathryn Fink, Daniela Marilungo, Francesco Roncaglio, Giorgio Tacchia, Suzanne Heywood ter jasno tudi Pavel Nedved in Andrea Agnelli.
A tu se težave črno-belih šele začenjajo. Italijanski preiskovalci so namreč pod drobnogled dve domnevni kršitvi pravil – umetno dvigovanje cen nogometašev ter lažno poročanje o višini plač svojih nogometašev.
Umetno dvigovanje cen je sicer zadeva, ki jo FICG (italijanska nogometna zveza) preučuje že od aprila letos, ko naj bi klub fiktivno dvignil ceno Emila Audera, Manola Portanove, Elie Petrellija, Pereira Da Silva Matheusa in Pabla Morena Vse to so nogometaši, ki jih je Juventus prodal z velikim profitom, skupno naj bi znašal kar 60 milijonov evrov, čeprav je njihova realna cena precej nižja. Juventus se je takrat na vse skupaj odzval s kratkim pojasnilom, da je cena transferja odvisna zgolj od klubov, ki sta vpletena v posel in da to ni stvar, v katero bi se lahko vmešaval kdo drug.
A če je napihnjena cena transferjev v resnici zadeva, ki je težko dokazljiva in preverljiva, je povsem drugače z lažnim poročanjem o plačah nogometašev. Juventus je namreč italijanski nogometni zvezi skozi uradna poročila predajal številke, ki odstopajo od realnih izplačil nogometašev. Uradno znižanje plač med pandemijo koronavirusa naj bi se tako za obdobje štirih mesecev zgodilo zgolj na papirju, v praksi pa so nogometaši stare dame po enem mesecu “pod mizo” znova prejemali plače, kot so bile prvotno dogovorjene v pogodbah. Samo Cristiano Ronaldo je po poročanju italijanskih medijev tako zaslužil kar 20 milijonov več, kot je zapisano v dokumentih, ki jih je stara dama predala italijanski nogometni zvezi.
Če bodo med preiskavo dokazane finančne goljufije, kazen preti tudi nogometašem, ki so bili vpleteni v nelegalna izplačila plač.
Juventusu znova grozi črn scenarij
Ko se tako sprašujemo, kakšna bo prihodnost Juventusa, odgovori niso ravno spodbudni za navijače torinskega velikana. Gazzetta dello Sport tako opozarja predvsem na 31. člen pravilnika italijanske nogometne zveze, ki opozarja na to, da je ponarejanje računovodskih ali administrativnih dokumentov kršitev, ki lahko vodi do odvzema točk ali celo nazadovanje na zadnje mesto na lestvici. To v praksi pomeni, da bi lahko izsledki preiskave, ki jo v teh dneh začenja FICG, pripeljali do podobnega epiloga, kot ga je imela afera “Calciopolli” leta 2006.
Prvoligaška usoda Juventusa je na nitki ob že tako slabih finančnih rezultatih pa bi lahko to pomenilo klubski bankrot. Nekaj, kar v italijanskem nogometu sicer tako ali tako ni posebna redkost. Novega predsednika kluba Gianluco Ferrera je znova imenovalo podjetje Expo, kar torej pomeni, da bo nastalo krizo še vedno reševala družina Agnelli. A vse manj je tistih, ki verjamejo, da bo imela zgodba srečen konec.