V Mariboru mora 'odleteti' še ena glava

Cem Basgul. Foto: Jure Banfi

Komentar o tem, da Tugberk Tanrivermis ni bil največji problem NK Maribor. Cem Basgul v svoji funkcionarski karieri kot športni direktor Maribora ni pokazal še popolnoma ničesar.

V nogometnem Mariboru se je zgodilo nekaj, čemur so se navijači vijolic navadno smejali, ker se je zelo pogosto dogajalo (in se še dogaja) v ljubljanski Olimpiji.

Trener Tugberk Tanrivermis je po le sedmih tekmah na klopi kluba iz Ljudskega vrta že postal zgodovina. Tako ekspresne menjave nove generacije mariborskih navijačev niti ne pomnijo, leta 2001 je le pet tekem na klopi vijolic mandatu zdržal Matjaž Kek.

Leta 2007 je nato denimo devet tekem na klopi sedel Milko Đurovski, desetletje in več kasneje je bil po 13 tekmah zaradi fiaska proti Colerainu zamenjan Sergej Jakirović. Sicer pa je v mestu ob Dravi veljalo nepisano nogometno pravilo, da trenerske ‘šok terapije’ niso del nogometnega vsakdana.

Sergej Jakirović v Mariboru ni zdržal dolgo. Foto: Jure Banfi

Neizkušenost je očitna

Poznavajoč nepotrpežljivost Acuna Ilicalija, ki jo je kazal predvsem s trenerji v Hull Cityju, ob zamenjavi 35-letnika ni pretirano presenečen nihče. Je pa težje razumeti to, da je imel Tanrivermis v klubu zaveznika, ki je bil proti njegovi zamenjavi in ki je v prvi vrsti tisti, ki bi moral odločati o usodi trenerja. To je t. i. vodja nogometnih operacij Cem Basgul. A slabo varovana skrivnost je, da se (vsaj na papirju) prvega klubskega športnega operativca vpraša zelo malo.

Zato si zastavimo vprašanje, zakaj Maribor Basgula sploh potrebuje in kakšni so njegovi dosedanji ‘dosežki’? Dejstvo je, da gre za nogometnega delavca, ki nima nikakršnih izkušenj na položaju športnega direktorja. To je bila funkcija, ki jo je na kratko opravljal pri irskem Shelbournu, kjer pa je bil Ilicalijev projekt približno tako dolg kot Tanrivermisov mandat na klopi Maribora.

Poletno kadrovanje je bilo zelo skromno

Kar se tiče poletnih okrepitev, ki jih je Basgul kot glavni kadrovalec po odhodu Mihaela Mikića pripeljal v klub, bi jih lahko, roko na srce, v Maribor pripeljal kdorkoli, ki deluje v nogometnem poslu. Kako, zakaj? Ker gre za večinoma tuje nižjeligaške igralce, ki so ob novici, da jim je ponujen dres vijolic, zavrsikali od sreče, spakirali stvari in se odpeljali proti štajerski prestolnici. Veliki zvezdnik Benjamin Tetteh pa se je v Ljudski vrt vrnil predvsem zaradi zares dobre plače in dejstva, da bi fizično vselej neoptimalno pripravljen v večjih evropskih klubih težko našel svoje mesto. No, poleg tega ni skrivnost, da sta z Ilicalijem tako ali tako osebna prijatelja.

Tudi ko je govora o slovenskih okrepitvah, sta Mark Španring in Luka Guček, ki sta doslej igrala za Bravo in Domžale, Dob oziroma Radomlje, ter sta brez pogodb iskala naslednje poglavje v karieri, ob dejstvu, da si ju je nekdo zaželel v Mariboru, odprla šampanjce ter karseda hitro obljubila svojo zvestobo vijolicam – preden si kdo premisli. Kar želimo povedati, je to, da niti za enega nogometaša, ki ga je to poletje Basgul pripeljal v Maribor, kakšnih nadnaravnih pogajalskih spretnosti ni treba imeti. Že ime NK Maribor, ki se je sicer v zadnjih letih žal močno razvrednotilo, v nogometnem svetu pomeni dovolj.

Veliko govoril, malo tega se je uresničilo

Če gremo naprej po seciranju Basgulovih potez, se lahko ustavimo tudi pri napovedi, kako veliko pričakuje od nogometašev, ki so se v klub vrnili s posoj. In kaj smo v resnici dobili? Še vedno povsem povprečnega Orpheeja Mbino, znova hitro odpisanega Beharja Feto in pa Gregorja Sikoška, ki je bil na prvih tekmah sezone med boljšimi posamezniki moštva, a ga je nato, naj razume, kdor lahko, na klop potisnil zares zelo povprečni Čedomir Bumbić.

Basgula lahko kakšno vprašamo tudi o njegovih silnih napovedih glede mladega vala nogometašev iz mladinskega pogona, ki naj bi v tej sezoni Maribor dvignil na višjo raven. In kje so ti igralci? Večina, tudi lani standardni Niko Grlić, jih je odšla na posoje. V prvi ekipi redno igra le Nejc Viher, ki pa ne kriv in ne dolžan pri sedemnajstih letih plačuje davek mariborskega nogometnega kaosa.

nk maribor niko grlič — Niko Grlič nima mesta v NK Maribor. Foto: Aleš Fevžer

Z enim klicem bi lahko preveril, da Tanrivermis ni trener za Maribor

V domeni športnega direktorja je seveda tudi imenovanje novega trenerja in s Tanrivermisom je Basgul ustrelil popolnoma v prazno. Neizkušenega mladega stratega je napovedoval kot nekoga, pod katerim bo Maribor igral atraktiven nogomet, ki bo na stadion vračal gledalce. Vijolice pa so namesto tega dobile pragmatičnega stratega, ki se tudi proti manj kakovostnim nasprotnikom v več fazah tekme brani v nizkem bloku in katerega moštvo se v gradnji napada (pre)pogosto zateka k dolgim žogam v napad.

Točno tako nam je stil 35-letnega turka opisal sogovornik, ki odlično pozna avstrijski nogomet, ko smo ga ob prihodu Tanrivermisa povprašali, za kakšnega trenerja gre. Kje v analizi njegovega trenerskega pristopa, filozofije in načel je Basgul videl ambicioznega trenerja, ki goji atraktiven in moderen nogomet, je prav tako dobro vprašanje.

nogomet nk maribor tugberk tanrivermis — Foto: Jure Banfi

Maribor nujno potrebuje novega športnega direktorja

Če temu dodamo še oklevanje s podpisovanji novih pogodb s Hilalom Soudanijem in Ažbetom Jugom, da ne omenjamo situacije z Janom Repasom, ki se seli med statusom ‘odpisan’ in ‘nepogrešljiv’, pogodba pa mu bo po sezoni potekla, je dejstvo, da bi moral Basgul že zdavnaj porabiti vse kredite, ki jih je imel na svoji funkciji.

Maribor vsaj toliko kot novega trenerja torej potrebuje tudi športnega direktorja, ki razume realnost, zahteve in mentaliteto v najtrofejnejšem slovenskem klubu, pozna slovenski nogometni prostor in njegove zakonitosti ter ima dobro razpršeno mrežo odnosov po nogometnem Balkanu in Evropi.

Basgul, več kot očitno, ničesar od naštetega nima.