V težkih trenutkih kariere: Želim si pisati še eno pravljico

Foto: Aleš Fevžer

Gost tokratnega Sportklubovega intervjuja je dolgoletni slovenski nogometni reprezentant Benjamin Verbič.

Kariera Benjamina Verbiča je zašla na pot, na kateri dolgoletni slovenski reprezentant ni bil še nikoli. Desetletje je bil otrok nogometnega kluba Celje član velikih klubov v resnih nogometnih državah. Kobenhavn, Dinamo Kijev, Legia Varšava in Panathinaikos, to je življenjepis 31-letnika, s kakršnim se lahko pohvali malo slovenskih nogometašev.

Kje bo Verbič nadaljeval kariero? Je v reprezentanci že rekel zadnjo besedo? Se bo morda celo pridružil ambicioznem projektu domačega Celja in kariero nadaljeval v Prvi ligi Telemach? Vse to so bile teme, o katerih smo v Sportklubovem intervjuju debatirali s strelcem ’tistega’ zadetka proti Kazahstanu, ki je pred dobrim letom dni potrdil uvrstitev Slovenije na Euro 2024.

Benjamin, minilo je nekaj dni, odkar ste zaključili poglavje pri Panathinaikosu. Če se zdaj ozrete na to poglavje kariere, kako gledate na to obdobje? Po eni strani ste skupaj z Andražem Šporarjem in Adamom Gnezdo Čerinom poskrbeli, da je grški velikan postal eden najbolj podrobno spremljanih tujih klubov v slovenski nogometni javnosti, nekaj je bilo tudi lepih trenutkov na igrišču, končalo pa se verjetno ni tako, kot ste si želeli …

Ja, za mano je zanimiva, a tudi burna avantura. Začela se je lepo, veste, da sem vedno želel igrati s svojim prijateljem Andražem Šporarjem in to nama je agent uresničil. Zdaj moram zaigrati samo še s ‘Pekijem’ (Petar Stojanović, op. a.). Kmalu je prišel še Adam Gnezda Čerin, in ko smo vsi trije redno igrali je bilo res prelepo. Atene so izjemno mesto, klub je urejen, vse je bilo res na nivoju.

Sledile so trenerske menjave in menjave direktorjev, politika kluba se je spremenila in žal se je končalo tako, kot se je. Z majhno minutažo oziroma sploh brez nje. Že poleti sem želel zapustiti klub, a z vodstvom nismo našli dogovora. Toda ko se ozrem nazaj, igral sem za velik klub z bogato zgodovino in sem ponosen, da sem zastopal te barve.

Pol leta ste praktično brez tekme. Kako ste to doživljali, glede na to, da ste bili prej desetletje vajeni nenehnega igranja na najvišjem nivoju? Zdaj pa ste samo trenirali in trenirali brez upanja, da boste dobili priložnost na tekmi.

Nogometno gledano je bilo to zagotovo najtežje poglavje moje kariere. Poznate moj karakter in da sem to težko sprejemal iz dneva v dan. Veliko je bilo nervoze, prepirov … A na koncu ugotoviš, da nekaterih stvari pač ne moreš spremeniti. Skloniš glavo, treniraš in se pripravljaš na naslednji izziv, ko boš lahko spet dvignil glavo in zaigral na najvišjem nivoju.

Omenjali ste ta vaš karakter, kako bi denimo v podobni situaciji odreagirali, ko ste bili mlajši? Takrat bi bila ta nervoza verjetno še večja, zdaj pa imate v nogometu že precej bogate izkušnje, tudi zasebno pa ste šli čez marsikaj, postali ste oče, vaš otrok je v Atenah … Vas je tudi misel na ‘nenogometne’ stvari nekako pomirjala v teh nervoznih trenutkih?

Vsekakor te vloga očeta spremeni, tako je pri vsakem, ki ima to srečo. Tudi ko sem kdaj nervozen zapuščal trening center, sem se zavedal, da grem domov k sinu in kar naenkrat je bilo vse dobro. Nogomet je zelo pomembna stvar v življenju, ni pa vse. Čas, ki sem ga preživel izven igrišč, sem dobro izkoristil. Vmes pa sem se tudi psihično pripravljal na nov izziv.

Pred vami je torej nov izziv. Kakšni so načrti? V tej fazi kariere veliko nogometašev pot zanese v bolj nogometno eksotične dežele, kako je s tem pri vas? Kje si želite nadaljevati kariero?

Ničesar ne bom izključeval, na koncu te prepriča projekt in resnost ponudbe kluba, ki te želi v svojih vrstah. Bomo videli, ali bo to bolj eksotična država ali Evropa. Vsekakor pa ima glede igranja v reprezentanci Evropa prednost. Ampak iskreno, ne vem še, kje bom nadaljeval kariero. Vse opcije so odprte. Zagotovo pa tudi na privatno življenje pri izbiri kluba gledam bolj, kot sem pred petimi ali šestimi leti.

V karieri ste po odhodu iz Slovenije igrali praktično za same ‘top 3’ klube v državi. Kobenhavn, Dinamo Kijev, Legia Varšava, Panathinaikos …

To so ‘top ena’ klubi. (smeh)

No, tako. To je nek pokazatelj oziroma potrditev tega, da ste se pri izbiri kluba odločali pravilno in predvsem, da ste se deset let uspešno dokazovali na res zelo visokem nivoju, kajne?

Ravno v teh dneh sem razmišljal, ko sem se končno vrnil v Slovenijo in sem nekaj časa doma, kako dolgo se to ni zgodilo. Res sem deset let praktično ves čas v tujini. Že prvo sezono sem v Kobenhavnu izkusil igranje v Evropi, potem še ligo prvakov in tako se je nadaljevalo iz sezone v sezono, ali liga prvakov ali liga Evropa. V Panathinaikosu se je to žal končalo, ampak upam, da se v naslednjem izzivu vrnem na evropsko sceno.

To bo zdaj težko vprašanje. Če bi morali izbrati eno sezono oziroma obdobje, ki je bilo najboljše v vaši karieri, kaj bi izbrali?

To je res težko vprašanje. Morda zadnje pol sezone v dresu Kobenhavna, ko sem v ligi Evropa dosegel tri zadetke in dodal še tri asistence, v prvenstvu pa v nekaj mesecih dosegel sedem, osem zadetkov in sledil je prestop v Dinamo. Pa morda tudi tista prva liga prvakov s Kobenhavnom, ko sem odigral dobro vse tekme. To bi izpostavil.

Dejali ste, nekaj let se še vidite v tujini, po drugi strani pa imamo mediji radi zgodbe o vrnitvah nogometašev, sploh reprezentantov, v Prvo ligo Telemach. Ni skrivnost, da s Celjem ostajate v dobrih odnosih, najbrž se nekje v prihodnosti znova vidite v matičnem klubu …

Res je, s Celjem sem v dobih odnosih. Tako s predsednikom Valerijem (Kolotilom, op. a.) kot direktorjem Genadijem (Golubinom, op. a.) se tu in tam slišimo glede različnih stvari. Se pogovarjamo, ampak nikoli konkretno o tem, da bi se v tem trenutku vrnil. V prihodnosti pa bi se rad. Če bi lahko kje zaključil kariero, bi izbral Celje.

Malce se včasih šalimo z vami, ker vemo, kako dobri prijatelji ste z Andražem Šporarjem in Petrom Stojanovićem, o nekakšni vaši skupni vrnitvi v domačo ligo. Tudi onadva ne skrivata želje, da bi se nekoč vrnila v Olimpijo in Maribor …

Tudi mi se šalimo o tem. (smeh)

No, to bi bil nek zanimiv zaključek vaše kariere. Motiva, da premagate drug drugega v nasprotnih dresih verjetno ne bi manjkalo …

Ko se zberemo na reprezentanci, se ves čas zbadamo na to temo. Ko je Celje osvojilo naslov, sem jaz zbadal njiju, ko je bil Maribor boljši, je bil bolj glasen ‘Peki’. ‘Špoki’ pa seveda ne more brez svoje Olimpije. Če pa se vrnem v Celje, ne bi nikakor pustil, da gre tudi Petar v Celje, ampak naj gre v Maribor. Vem, da sta oba s svojima nekdanjima kluboma v dobrih odnosih in to bi bil res lep zaključek naše nogometne zgodbe.

Za nami je leto 2024, ki smo ga poimenovali kot morda celo najboljše leto v zgodovini slovenskega nogometa. Z reprezentanco ste se na Euru uvrstili v izločilne boje in bili tako zelo blizu celo četrtfinalu, zdaj imamo dva kluba celo v evropski nogometni pomladi. Ste tudi vi ponosni na to, kakšno obdobje je za slovenskim nogometom?

To leto je bilo res nekaj posebnega. Reprezentanci je uspela zgodovinska uvrstitev. Priznam, z grenkim priokusom, zelo težko je bilo zaspati tisto noč, a ko se ozremo nazaj, je za nami res neverjetna izkušnja. Na tako velikem odru smo izjemno zastopali Slovenijo. Nogomet je šport številka ena in takšen rezultat se bo za vedno zapisal v zgodovino.

Enako velja za Celje in Olimpijo, še nikoli se nista dva slovenska kluba uvrstila v izločilne boje evropskih tekmovanj. Res sem navijal za ene in druge, na koncu jim je to uspelo in samo čestitam lahko obema kluboma.

V nedavnem pogovoru za Pop TV ste priznali, da ste v zadnjih mesecih kar s težavo gledali reprezentanco, ker niste bili del nje. To je razumljivo, dolgo ste bili reprezentant. Zdi se, da bi radi še kdaj v reprezentančnem dresu spisali kakšno takšno poglavje, kot je bil tisti gol proti Kazahstanu za potrditev uvrstitve na Euro …

Vsekakor. Tisti gol proti Kazahstanu bo za vedno ostal v moji glavi in v glavi naših navijačev, ampak želim si seveda znova najti pot v reprezentanco in dokazati, da še lahko veliko pripomorem slovenski reprezentanci. Še si želim v prihodnosti pisati novo pravljico, pri kateri bi igral svojo vlogo.

Ste s selektorjem Matjažem Kekom tudi v tem obdobju, ko niste del reprezentance, v kontaktu? Vpraša kaj, kako ste in kako naprej?

Ja, s selektorjem sva v kontaktu. Ko nisem igral, me je poklical in razložil situacijo, popolnoma razumem. Pred kratkim sva se slišala, ostajava v dobrem odnosu. Kar se tiče tega odnosa, je zelo dober človek. Upam, da najdem klubsko minutažo, s katero se bom vrnil v reprezentanco.

Je pa bil vajin odnos vedno malce specifičen, tudi selektor se zna pošaliti, da je ‘Verbič pač Verbič’ in da je treba z vami malce drugače, da od vas dobi to, kar želi …

Selektor ima zame, no, pa še za koga, kakšen poseben prijem, res je. Ampak najbolj pomembno je, da se dobro razumeva. Vem, da je on šef, šefa pa moramo spoštovati in poslušati. Tako je bilo in tako bo. Je pa prišlo do nekaterih takšnih in drugačnih situacij. Nekatere so bile smešne, druge malo manj. Na koncu pa je odnos takšen, kot mora biti.