Velika priložnost, ki jo bo slovenski nogomet zamudil

Kolumna 19. Okt 20227:00 4 komentarji
FOTO: Jure Banfi

Albert Riera je trenutno brez dvoma prvo ime slovenske nogometne prve lige. Nakazal je, da je pred njim morda velika trenerska kariera. Kolumna o tem, zakaj je škoda, da slovenska reprezentanca ne bo del nje.

Mnenje avtorja ne odraža nujno mnenja celotnega uredništva.

Na Nogometni zvezi Slovenije so bili pred tedni že odločeni o selektorski menjavi, a se potem, tako kot počno že zadnje desetletje, obrnili po vetru in pustili stvari takšne, kot so bile. Pozitiven utrip javnosti po zmagi nad Norveško in remiju na Švedskem je bil dovolj.

Čeprav se je reprezentanci v zadnjih treh letih že zgodil deja vu – po veliki zmagi nad Poljsko je razočarala in z neuspehom končala kvalifikacije za evropsko prvenstvo 2020, po prepričljivih igrah in prvem mestu v svoji skupini C Lige narodov je sledil neuspeh v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 2022 –, so se odgovorni odločili poskusiti še tretjič.

Matjaž Kek je obdržal svojo službo in ima z zelo ugodnim žrebom kvalifikacijskih skupin za evropsko prvenstvo 2024 tudi velike možnosti, da mu uspe. Če bi odšel, pa bi ga tako ali tako najverjetneje nasledil kdo drug in ne človek, ki se zdi idealna rešitev in se ponuja pred nosom – Albert Riera.

O tujem selektorju slovenske reprezentance s(m)o razmišljali že večkrat, a se na koncu vedno odločili drugače. Tudi z argumenti o tem, da tujec pač ne pozna specifike slovenskega nogometa. Zdaj imamo na voljo takšnega, ki je bil tukaj kot nogometaš in se letos presenetljivo vrnil kot trener.

V Stožicah je debitiral v trenerski vlogi in po le nekaj tednih dela dal vtis, da o nogometu ve vse. Nič čudnega. Igral ga je v družbi velikanov, kot so Xavi Hernandez, Andres Iniesta, Sergio Ramos, Sergio Busquets, Steven Gerrard, Samuel Eto’o, Robbie Keane, Robbie Fowler in še nekateri. Nogometno znanje je pilil pod vodstvom številnih eminentnih trenerskih imen. Fatiha Terima, Luisa Aragonesa, Roberta Mancinija, Rafe Beniteza, Ernesta Valverdeja …

Ne, v garderobi reprezentance človek, ki je bil član najbolj dominantne ekipe v zgodovini nogometa (Španija 2008–2010), igral pa za Liverpool, Manchester City in Galatasaray, težav z avtoriteto zagotovo ne bi imel. Glede na hvalospeve, ki na njegov račun prihajajo iz ust Olimpijinih nogometašev, prej nasprotno. “Vse zmage so njegova zasluga. Lahko smo srečni, da je naš trener. Zadeli smo na lotu. Vsak igralec mora to izkoristiti. Res sem zelo srečen, da je moj trener,” je o njem povedal eden od njih, kapetan Timi Max Elšnik. Z garderobo, ki je bila vedno ključ do uspehov slovenske reprezentance, očitno zna.

Z navijači tudi. Ko je julija prišel v Ljubljano, so ga navijači pozdravili z besedami “tukaj nisi dobrodošel”. Tri mesece pozneje vzklikajo njegovo ime.

Z mediji? Njegove novinarske konference so pravcate učne ure javnega nastopanja. Ne samo, da zna z besedami, za njimi stoji tudi vsebina. Nekaj, kar je v nogometnem svetu, polnem nesmiselnih puhlic, prava redkost. V Sloveniji pa sploh.

Očitno se odlično znajde tudi pod pritiskom. Maribor : Olimpija 0:2. Olimpija : Maribor 1:0.

Zelo pomembni in ključni potrditvi njegovega dobrega dela pa so podoba igre, ki nosi njegov podpis, in predvsem rezultati. Sveta resnica športnega sveta. Olimpija jih kljub oteževalnim okoliščinam, ki jih prinaša stanje v pisarnah, ima. Boljše, kot je kdorkoli pričakoval. Pogled na lestvico pove vse.

Nekateri njegovi soigralci že imajo lepe trenerske kariere. Mikel Arteta je z londonskim Arsenalom trenutno hit angleške Premier lige. Xabi Alonso je pred kratkim sedel na klop Bayerja Leverkusna. Oba sta njegova vrstnika. Deset let starejši Mauricio Pochettino je s Tottenhamom igral v finalu Lige prvakov, vodil PSG in zdaj čaka na novo odmevno službo.

Ni nujno, da mu bo uspelo, čaka ga še dolga pot, toda z nogometnim pedigrejem in predvsem s številkami, ki jih ima shranjene v telefonskem imeniku, ima zdajšnji trener Olimpije odprta vrata do najvišje evropske nogometne ravni. Ob potencialu, ki ga kaže za zdaj, pa se zdi, da njihov prag lahko prestopi. Če se to zgodi, se bomo v Sloveniji spomnili, kakšno veliko priložnost smo imeli. In jo zapravili.

Kakšno je tvoje mnenje o tem?

Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje