Veliki up, na katerega se že lepijo zgodovinski uspehi

Foto: Aleš Fevžer

Ob robu velikih uspehov v klubskem in reprezentančnem dresu smo se pogovarjali z enim izmed stebrov naslednje generacije slovenskega nogometa Marcelom Ratnikom.

Ko razmišljamo o tem, kdo bodo nosilci naslednje generacije slovenskega nogometa, ne moremo mimo Marcela Ratnika. Prekmurec bo decembra dopolnil šele 21 let, a je kljub temu že nekaj let steber obrambe ljubljanske Olimpije, hkrati pa tudi mladi slovenski reprezentant, ki je skozi letošnjo akcijo v ZDA nabral tudi že nekaj članskih izkušenj.

Kakorkoli obrnemo, se na branilca zmajev lepijo zgodovinski dosežki. Tako se je z Olimpijo to poletje spet uvrstil v konferenčno ligo, pri čemer je v kontekstu poveličevanja tega dosežka ključno to, da so Ljubljančani lansko sezono končali šele na tretjem mestu državnega prvenstva. Tako so se zeleno-beli kot prva slovenska ekipa v zgodovini uvrstili v Evropo čeprav sezono prej niso bili prvaki.

In temu je sledil še en zgodovinski podvig. Kot eden najpomembnejših članov mlade slovenske reprezentance se je Ratnik s Slovenijo (bolj ali manj) uvrstil na Euro U-21, ki ga prihodnje leto gosti Slovaška. To doslej ni uspelo še nobeni generaciji mlade izbrane vrste, kar samo po sebi še poveličuje dosežek varovancev Milenka Ačimovića.

Izkoristili smo torej priložnost in se nekaj ur po uspehu mlade reprezentance pogovarjali z Marcelom Ratnikom, ki je za Sportklub podoživel tako dogajanje v izbrani vrsti kot tudi v zmajevem gnezdu, kjer je te dni precej bolj mirno, kot smo bili vajeni v preteklosti …

Za vami je lep večer in nasploh lepo nogometno obdobje. Če začneva pri reprezentanci, iskreno povedano pred začetkom kvalifikacij nihče ni razmišljal o tem, da se bo Slovenija uvrstila na Euro U-21. Potem pa ste skozi predstave in rezultate začeli dokazovati, da je to lahko realen dosežek te generacije. Kako ste vi videli rast te reprezentance do tega, da vam je uspelo nekaj zgodovinskega?

To je generacija nogometašev, ki ima že kar precej tekem na profesionalnem nivoju. Kot ekipa smo res zelo povezani, tudi selektor oziroma strokovni štab z nami sodeluje zelo sproščeno. Selektor ni diktator ali policaj, ki bi nas držal nazaj. To sproščeno vzdušje je ključ, ki se prenese tudi na tekme.

Ste začutili, da je bil ta zadnji zbor zaradi izjemne priložnosti, ki je bila pred vami, nekaj posebnega, nekaj več?

Malce se je to seveda čutilo, a ni pretirano vplivalo na sproščeno atmosfero znotraj ekipe. Obnašali smo se podobno kot prej, nisem zaznal posebne tenzije. Če pa nam ne bi uspelo, potem bi nas to potrlo. Vedeli smo, da smo blizu tega, da se prvič v zgodovini mlada reprezentanca uvrsti na Euro, kar bi bil velik uspeh za nas. Od prve tekme smo nadgrajevali ta naš odnos in vse bolj verjeli, da nam lahko to uspe.

Kakšni so bili prvi občutki včeraj, ko ste vedeli, da ta remi zelo verjetno prinaša Euro in da je to skorajda že realnost te reprezentance. Hkrati pa so se hitro začele pojavljati informacije o tem, da bi se lahko zgodili nekakšni nori scenariji, ki bi vam vzeli to prvenstvo?

Pred to zadnjo tekmo smo že računali scenarije, nekako je veljalo, da nam remi zadošča za uspeh. In po tekmi smo verjeli, da smo na Euru. Sicer smo hkrati še malce računali, ampak slavili smo, kot da smo že tam. Nihče ne razmišlja, da nam ne bo uspelo, čeprav uradno še ni potrjeno.

Ta reprezentanca je preplet nogometašev, ki se že dokazujejo v tujini in tistih, ki ste nosilci igre v klubih Prve lige Telemach. Kakšen je ta odnos med ‘legionarji’ in tistimi, ki igrate v domačem prvenstvu? Očitno vse skupaj dobro deluje.

Najbolj pomembno je, da vsak na igrišču ve, kaj mora narediti in da ima individualne kvalitete, s katerimi pomaga reprezentanci. Na Euro ne moreš priti zgolj z enim posameznikom, za to je zaslužna celotna ekipa. To je ta kemija, ki jo naša garderoba ima in jo je čutiti na vsakem zboru, kosilu, večerji. Ni prepirov na treningih, vsi smo prijatelji in to je ključno.

Kako vidite vlogo selektorja Milenka Ačimovića, da ta ekipa na igrišču deluje tako dobro?

Daje nam to sproščenost, o kateri govorim. Ni ‘zategnjen’ in to je najbolj pomembno. Veliko vlogo ima pri tem tudi štab reprezentance, vsak člen je pomemben. Pišemo lepo zgodbo, zdaj čakamo na potrditev, da smo se uvrstili na prvenstvo. Ampak mislim, da že vsi skupaj komaj čakamo predvsem junij, ko bomo šli na Slovaško.

Ko govorimo o mladi reprezentanci, ne moremo mimo tega, kar se je v oktobru dogajalo s člansko. Veliko je bilo poškodb pomembnih členov A reprezentance, tudi mediji smo precej špekulirali o tem, da bi morda, če ne bi igrali tako pomembne tekme, tudi nekateri posamezniki mlade reprezentance dobili priložnost v članski selekciji. Tudi vi. Kako gledate na ta prehod iz mlade v člansko reprezentanco. Kdaj ga pričakujete?

Iskreno, ne obremenjujem se s tem. Tudi če ne bi igrali tako pomembne tekme, se ne bi. Jasno, ko bo oziroma če bo prišel vpoklic v A reprezentanco, bom zelo vesel. Se pa s tem res ne obremenjujem. Treniram, igram v klubu, reprezentanca je samo dodatna nagrada za vsakega nogometaša.

Izpod okrilja enega uspešnega trenerja ste odšli pod okrilje drugega. Kakšne so razlike in podobnosti v načinu vodenja ekipe Victorja Sancheza in Milenka Ačimovića?

Vemo, da v reprezentanci ni veliko časa za uigravanje stvari. Trije, štirje treningi in priprava na tekmo. V klubu je drugače, skupaj smo vsak dan. Ocenjujem ju lahko le izven igrišča, kjer sta dokaj podobna. Oba sta sproščena, vedno, ko je čas za to, se veliko šalimo in družimo. Tako da moram priznati, da mi res ni težko preklopiti iz klubskih obveznosti na reprezentanco.

Drugo sezono zapored ste se z Olimpijo uvrstili v Evropo. Iskreno, tega nihče ni pričakoval. Z novimi evropskimi tekmami postajate vse bolj izkušeni, zreli, kako vse skupaj vpliva na moštvo in na vas osebno? Dosežek je velik, izzivi prav tako.

Res je, malokdo je verjel v to, da nam lahko uspe tak dosežek. Prostora za napake je bilo bistveno manj kot lani, nisi smel izgubiti niti ene tekme. Bistveno težje se je bilo uvrstiti v Evropo. Ampak vse tekme smo odigrali na visokem nivoju, delovalo je, kot da vsako leto igramo v Evropi. Zelo lep del sezone, drugič zapored smo tu.

Takšne tekme ti dajejo nekaj več. Lažje se na njih naučiš nekaj novega, ko igraš v klubu na evropski ravni, je lažje igrati potem tudi v reprezentanci. Še toliko lažje pa je potem v domači ligi, ko nabereš izkušnje v Evropi.

Če pogledava še na ljubljansko Olimpijo s širše perspektive. Zdi se, da je celoten klub vendarle naredil korak naprej. Vemo, lani in predlani so se kljub uspehih dogajali takšni in drugačni prevrati, letos se zdi, čeprav se verjetno ne želite po osem in več ur voziti z avtobusi, da je vse skupaj precej bolj mirno in organizirano. Se tudi vam tako zdi?

Ja, vemo, da so se v preteklih letih dogajale turbulence. Nogometaši nismo bili zadovoljni, zadovoljni niso bili navijači in potem se vse to prenese tudi na igrišče. Ampak ja, imam občutek, da klub dobiva pravo podobo. Drugo leto zapored smo v Evropi, to dokazuje, da se v klubu dobro dela. Olimpija znova raste, dve zaporedni sezoni v Evropi, ko se prej Evropa nikoli ni igrala …

Upam, da bo šlo tako tudi naprej in da so klubski problemi stvar preteklosti. Trenutno je slika zares lepa, igralci smo zadovoljni, v garderobi je dobro vzdušje, odnosi z vodstvom so takšni, kot morajo biti. Klubska podoba je vse boljša.

Dolga leta ste že v Olimpiji … Kar malce nenavadno je, da vseeno v slovenskem klubskem nogometu zadnje čase veliko govorimo o takšnih in drugačnih turbulencah, a se več kot z Olimpijo ukvarjamo z vašimi rivali. Tega niste ravno vajeni, kajne?

Ja, to je za nas res netipična situacija. (smeh) Včasih smo se z igralci šalili, da smo vselej, ko je nek klubski problem izbruhnil v javnosti, potem odigrali odlično tekmo. To sezono še ni bilo posebnega pretresa, mediji ne pišete, da se v zmajevem gnezdu dogaja to in ono, ne padajo ‘bombice’. Upam, da bo pri tem ostalo. Če se te stvari ne dogajajo, potem imamo tudi mi čiste glave in lahko damo svoj maksimum na igrišču.

Lani ste sezono končali na tretjem mestu, zdelo se je morda, da se bo krivulja uspeha obrnila navzdol, a ste jo uspeli spet usmeriti proti vrhu. Koliko že gledate proti maju, ko se bo okronal nov državni prvak? Je ob tako napornem tempu tekem sploh čas za kakšen daljši pogled v prihodnost?

Ne preostane nam drugega, kot da gremo iz tekme v tekmo. Ne razmišljamo, kaj se bo zgodilo nekje daleč vnaprej. Vsaka tekma je pomembna, tako v Evropi kot v prvenstvu. Vsaka točka lahko na koncu odloči. Vemo, da bo ritem zelo naporen in da bomo utrujeni, ampak imamo najbolj širok kader v ligi in dovolj kvalitetnih igralcev, ki lahko zamenjajo nosilce ali v Evropi ali v ligi.

Za konec nas zanima le še to … Veliko se govori o tem, da boste zapustili Olimpijo in da je čas za naslednji korak v vaši karieri. Toda zdi se, da se s tem ne obremenjujete. Ostajate pri tem, da bo že prišel pravi čas za prestop in da se vam ne mudi? Ali se je v luči zadnjih uspehov vendarle kaj spremenilo?

Ostajam pri tem. Ko bo čas za to, bo čas za to. Ne razmišljam o tem, to je delo za mojega agenta, s katerim se posvetujem glede svoje prihodnosti. Res se ne ukvarjam s tem, to so stvari, ki te lahko samo ovirajo. Padeš pod nek stres in to se pokaže na igrišču. Trenutno sem srečen v Ljubljani, v Olimpiji. Ostajam tu.