Vsi so mu zaželeli srečo, razen njegove Olimpije

Foto: Aleš Fevžer

Nogometu je pomahal v slovo eden tistih, ki so si na takšen in drugačen način pridobili veliko spoštovanje nogometne javnosti. To dokazuje tudi odmevnost njegovega slovesa, po katerem ostaja grenak priokus zaradi molka njegove Olimpije, a Mustafa Nukić lahko najde zadoščenje o tem, da se vodilni možje ljubljanskega kluba od slovenskega nogometa zagotovo ne bodo poslovili s 'častmi', kakršnih je te dni deležen eden zadnjih nogometnih romantikov.

V zadnjem obdobju je precej velikih slovenskih nogometnih imen kariero zaključilo brez posebnega pompa. Nogometu so, čeprav so mu dali veliko, malodane anonimno pomahali v slovo.

To pa ne velja za enega ‘zadnjih nogometnih romantikov’ Mustafo Nukića. Njegova zgodba, ko je v Slovenijo med vojno na Balkanu prišel kot begunec, nato pa prek nižjeligaškega nogometa v zrelih letih kariere prišel do dresa Olimpije, je pač nekaj posebnega. Hkrati je skorajšnji 35-letnik najboljši prikaz tega, kako lahko z zanimivimi javnimi nastopi in predvsem jasno izraženim karakterjem nogometaši tudi v nenogometni Sloveniji presegajo meje štirih črt nogometnega igrišča.

Ob zaključku kariere so tako Nukiću transparent na derbiju proti Mariboru posvetili člani navijaške skupine Green Dragons, Slovan mu je tako ali tako na tekmi z Nafto pripravil manjšo zaključno slovesnost, na poseben način so se Ljubljančanu zahvalili tudi pri Bravu in Iliriji, skupnost navijačev Olimpije, ki ustvarja na platformi Enotnost, mu je posvetila sijajen zapis, bil je sogovornik podcasta Žoga je okrogla na Valu 202 ter gost naše nogometne oddaje Pod prečko.

“110 % zaključujem kariero. Izbral sem odličen čas, ni mi treba še skozi ene zimske priprave. Tudi to je bil razlog. (smeh) Začutil sem, da moram končati kariero in se začeti ukvarjati z drugimi stvarmi. V tišini sem prišel na veliko sceno, v tišini sem želel oditi, a se moram zahvaliti vam, ker ste to pospremili z veliko mero medijske pozornosti. Vesel sem in počaščen, da sem dobil toliko pozornosti navijačev in medijev. To je potrditev, da sem naredil prave stvari,” je v oddaji Pod prečko razmišljal Nukić.

Boleča tišina Olimpije

Nukiću je torej v ‘penzijo’ odšel z vsemi častmi, pri čemer zanj vendarle ostaja grenak priokus. Ljubljanska Olimpija je namreč kratko malo ignorirala dejstvo, da se je poslovil ljubljenec navijačev zmajev in nekdo, ki je neštetokrat dokazal svojo pripadnost zeleno-belemu dresu. Za nogometni ponos prestolnice je Nukić odigral 96 tekem ter dosegel 29 zadetkov.

“Vrhunec moje kariere je bila Olimpija. Ne glede na vse, kar se je dogajalo in se bo, sem pod kožo zelen in da sem z Olimpijo doživel to, kar sem. Bil sem prvak, pokalni prvak, igral sem konferenčno ligo, sem tudi prvi domači igralec, ki je zadel v evropskih tekmovanjih za Olimpijo. To bo za vedno ostalo zapisano in na to sem res ponosen,” o obdobju pri Olimpiji razmišlja Nukić, ki sičer še čaka na epilog svojega sodnega boja s klubom.

Ni skrivnost, da je Ljubljančan po slovesu od kluba, ko ga je muhasto vodstvo kluba potisnilo v ‘odred odpisanih’, v katerem je z Ruijem Pedrom, Pascalom Estrado in Markom Mijailovićem treninal z mladinsko selekcijo, zaradi neizplačanih obveznosti sprožil postopek na Fifi, epilog naj bi bil znan v naslednjih dneh. Kar pa lahko trdimo, je naslednje. Ko se bodo Adam Delius, Igor Barišić in druščina nekoč poslavljali od Olimpije, bodo iz Ljubljane zagotovo odšli z neprimerno manjšimi častmi in zahvalami, kot se je nogometna javnost poslovila od kariere Mustafe Nukića.

Morda bo direktor, a še prej bo užival v ‘penziji’

Zdaj Nukić obrača nov list svojega življenja. Kaj bo počel, še ne ve, na mizi ima ponudbo Slovana, da iz zelenice skoči v pisarne ter postane športni direktor kluba s Kodeljevega. A najprej si bo vzel nekaj zasluženega odmora.

“Počutim se fantastično, že dva dni se smejem in uživam. ‘Pokoj’ res ni nič slabega. Zaenkrat sem zelo zadovoljen. Hvala Slovanu, počutil sem se odlično, klub bazira na mladih fantih, sam sem bil starejši, zato sem tudi dobil nadimek ‘dedi’. Vesel sem, da sem kariero končal v domačem okolju, v Ljubljani. Pri meni je veliko stvari instiktivnih, kar začutim, naredim. Morda to ni bilo vedno pametno, a tako delujem. Začutil sem utrujenost, dolgo že igram. Številka 35 je bila zame vedno magična, do katere želim igrati. V začetku decebmbra praznujem, zato se mi je zdel čas idealen,” pod konec svoje kariere črto vleče Mustafa Nukić.