Zgodba o Zahoviću: Gledali smo stran, boljšega ni bilo

Foto: Profimedia

Nekdanji slovenski selektor dr. Zdenko Verdenik je v oddaji Pod prečko delil anekdoto iz časov, ko je vodil slovensko reprezentanco in z njo Zlatka Zahovića. Slednji je že v njegovem obdobju zapustil izbrano vrsto, a se vrnil, kar je sledilo, danes imenujemo zlata generacija slovenskega nogometa.

V tokratni oddaji Pod prečko smo tudi malce zavrteli časovni stroj in se vrnili v čase, ko je na selektorski klopi Slovenije sedel dr. Zdenko Verdenik.

Ptujčan, ki je kariero zgradil v Ljubljani, je Slovenijo vodil med letoma 1994 in 1997. To je bilo obdobje, ko se je začela graditi zlata generacija slovenskega nogometa, na čelu z Zlatkom Zahovićem, ki je s Triglavom na prsih debitiral 7. novembra 1992, takrat kot član Partizana. Ko je reprezentanco prevzel Verdenik, je bil Mariborčan že član Vitorie Guimaraes in je postajal vodja reprezentance. A z ‘Zahotom’ nikoli ni šlo vse gladko.

“Tri dni pred kvalifikacijsko tekmo v Mariboru smo igrali v Velenju prijateljsko tekmo z Rudarjem. To tekmo smo odigrali zelo slabo, tu se moram tudi jaz opravičiti, ker sem imel premalo izkušenj in sem narobe pristopil k tekmi. Ker so slabo igrali, sem igralce med polčasom močno nadrl in videl sem, da je Zlatka to močno prizadelo. Takrat sem mu rekel, da se bova pogovorila naslednji dan. Nisem mu mogel pred vsemi reči, da mu ne bo treba toliko delati v obrambi, ker bo stvari reševal z žogo. Naslednji dan sem s pomočnikom Oblakom prišel na sestanek, a nama Zlatko sploh ni dovolil govoriti. Dejal je, tega, kar vi igrate, jaz ne bom igral. Igral bom po svoje ali pa ne bom,” se spominja Verdenik.

In nadaljuje.

“Dogovorila sva se, da bo ostal na pripravah, treniral vsak dan, zvečer pa se dobila in se pogovorila, ali ga še potrebujem. Tako smo podaljševali vse do tekme. Na sestanku pred tekmo je bila na tabli postava z igralci, takrat jih je bilo v kadru šestnajst, in ko je videl, da je sedemnajsti, je vstal in šel.”

Če ga ne bi vrnil Verdenik, vprašanje, če bi ga Katanec

Zlatko Zahović je tako pred tekmo z Italijo (1:1) leta 1994 zapustil tabor izbrane vrste, a njegovo slovo ni trajalo dolgo. Čez dva meseca je bil znova del izbrane vrste.

“Tu ima zasluge tudi profesor Marko Elsner, morda sam ne bi bil tako elastičen, ki je rekel – Zlatka moramo dobiti nazaj, on je naš glavni igralec, okrog njega se vse dogaja. Ravno takrat je bil v Portu sestanek evropskih trenerjev, Zlatko pa je igral v Guimaraesu. Prišel je na druženje v Porto, pogovorili smo se, se opravičili eden drugemu in znova smo sodelovali. Ne vem, kaj bi bilo, če ga takrat ne bi vrnili v reprezentanco, vprašanje, če bi ga Katanec kasneje vključil. Brez njega pa se ne bi uvrstili na evropsko prvenstvo,” časovni stroj zavrti Verdenik.

Ampak tudi po Zahovićevi vrnitvi v izbrano vrsto povsem brez težav ni šlo.

“Zlatko je imel na pripravah znova svoje želje, želel je imeti svoje privilegije. Ko sem to povedal Elsnerju, je rekel – stran glej, nimamo boljšega,” se v smehu spominja legendarni slovenski trener.