Kekova prihodnost? Že velikokrat je znal utišati govorice

Foto: Aleš Fevžer

Po današnjem večeru bo jasno marsikaj. Verjamemo, da bomo v prvi vrsti dobili nov dokaz in potrditev karakterja trenutne generacije slovenske reprezentance, ki bo 'odplaknil' grenak priokus po nesporno skromnem septembrskem gostovanju v Baslu. Nogometna javnost nocoj pričakuje odločen odgovor Kekove Slovenje, s katero bodo hitro pogašene takšne in drugačne govorice, ki krožijo v slovenski nogometni javnosti.

Bo enostavno? Bo šlo zlahka? Je pred nami rutinska zmaga? Zagotovo ne. Slovenijo nocoj v peklu v nekaj urah razprodanega stadiona Fadil Vokkri čaka dvoboj z reprezentanco Kosova, ki bo v veliki meri odgovoril na to, kakšne so možnosti naše izbrane vrste, da se uvrsti na tretje svetovno nogometno prvenstvo v zgodovini naše države.

Selektor Matjaž Kek je že okusil slast tega, kako je Slovenijo odpeljati na mundial. Pred šestnajstimi leti je njegova Slovenija v Mariboru zlomila veliko Rusijo in poskrbela za enega največjih šokov takratnih kvalifikacij za svetovno prvenstvo. Dandanes morebitna uvrstitev naše reprezentance ne bi bila več senzacija vseh senzacij, nenazadnje smo (tudi po zaslugi, znanju in izkušnjah selektorja Keka) lani igrali v izločilnih bojih svetovnega prvenstva in bili za las prekratki v iskanju poti med osem najboljših. Cristiano Ronaldo je jokal, a izpadel, žal, ni.

Ne pozabimo, Kek je ‘stari trenerski lisjak’

No, trenerji vam bodo seveda znali povedati, da se v nogometu od preteklosti ne more živeti. Še posebej ne v današnjem svetu iskanja ‘instant’ uspeha, ko so trenerske menjave tako pogoste, da jih radi primerjamo z življenjem na avtobusni postaji, kakršni sta v letošnji sezoni postala trenerska stolčka Olimpija in Maribora.

Selektorski stolčki so pregovorno bolj trdni. Res je, da septembrska predstava Slovenije v Baslu niti v enem pogledu ni bila na nivoju, ki pritiče reprezentanci z resnimi ambicijami po odmevnih dosežkih.

“Zdaj se moramo znova sestaviti, v Prištini nas čaka tekma za biti ali ne biti. Če bomo pravi, potem lahko razmišljamo o čem večjem, sicer bomo morali začeti razmišljati o prihodnosti,” je po tekmi v Baslu razmišljal slovenski selektor in opozoril na pomembnost današnjega obračuna proti Kosovu tudi v luči (med vrsticami) svoje prihodnosti.

Matjaž Kek Slovenija nogomet — Foto: Aleš Fevžer

Vseeno pa ima Matjaž Kek v žepu tudi še nekaj kredita. Imperativ uvrstitve na svetovno prvenstvo bi pravzaprav morala biti v trenutni nogometni realnosti zgolj slovenska želja, ki pa je bila nekoč dovolj velika, da je Slovenija doslej zaigrala na štirih velikih tekmovanjih. Bo tudi na petem?

Nocojšnji večer bo v veliki meri demonstriral, koliko trenerskih izkušenj, znanja in spretnosti še živi v selektorju Keku, v prvi vrsti pa mu morajo zvestobo, pokorščino in zaupanje pokazati njegovi varovanci. Njihova predstava bo namreč, tako je vselej v nogometu, tudi odraz stabilnosti trenerjeve službe.

Že dolgo pod pritiskom, ki ga utiša z rezultatom

Govorice o tem, da bi morebitna popolna oktobrska ničla slovenske reprezentance s selektorskega stolčka odnesla selektorja Keka, niso nekaj, kar bi se rodilo danes, včeraj ali prejšnji teden. Slabo varovana nogometna skrivnost je, da je pritisk na Mariborčana v zadnjih letih zelo velik, različne nogometne struje in veje, spet popolnoma normalna nogometna stvar, pa v ospredje potiskajo svoje takšne in drugačne kandidate.

Vmes se je pojavil še Albert Riera, ki (sicer v klubskem nogometu) na povsem drugačen način, kot to počne Kek, dokazuje, da se lahko oziroma da je mogoče igrati tudi na kakšen drug način, kot ga zagovarja pragmatični slovenski selektor. Bo izkušeni trenerski lisjak na račun všečnosti in dobrikanja navijačem zamenjal filozofijo na tako pomembni tekmi, kot je današnja? Niti slučajno.

Kekov najmočnejši adut je bil in bo ostal rezultat. Ki ga dosega ‘na svoj način’, kot rad poudari. In v luči njegovih preteklih uspehov mu enostavno moramo zaupati, da bo ta rezultat ‘dostavil’ tudi nocoj. Kot ga je proti Rusiji, kot ga je proti Kazahstanu in kot ga je nenazadnje tudi lani v Kölnu, ko njegove Slovenije – pragmatične, hrabre, borbene in neskončno željne uspeha – ni uspela premagati niti slovita Anglija. In prav takšno Slovenijo, četudi proti manj renomiranemu tekmecu, potrebujemo danes.

O tem pa, kaj bo, če bo, se bomo pogovarjali, ko bo čas za to. Verjamemo, da ne jutri in ne v torek. Zato, srečno, selektor. Srečno, Slovenija.