Slovenski odbojkarji so svoj premierni nastop na olimpijskih igrah končali na visokem petem mestu. Čeprav je bilo razočaranje po izpadu v četrtfinalu proti Poljski visoko, pa Sašo Štalekar po nekaj prespanih nočeh priznava, da dosežek še zdaleč ni slab.
“Trud, ki smo ga vložili v zadnjih letih, je bil poplačan,” je po vrnitvi iz Pariza zatrdil Sašo Štalekar. Slovenski odbojkarski reprezentant, ki bo v novi sezoni oblekel dres serijskega državnega prvaka ACH Volley, ni skrival navdušenja nad vsem, kar je doživel na svojih premiernih olimpijskih igrah, kjer je s soigralci osvojil visoko peto mesto.
Srednji bloker je za Sportklub opisal svojo olimpijsko izkušnjo, nekaj besed pa namenil tudi prihodnosti slovenske vrste, ki jo v naslednjih mesecih bržkone čakajo številen spremembe, saj jedro reprezentance ni več najmlajše.
Sašo, kako bi opisali vašo prvo olimpijsko izkušnjo?
Če zajamem celotno dogajanje, bi dejal, da je bilo fantastično. Po nekaj dneh so se čustva umirila. Postavili smo si visoko letvico in na hrbet naložili veliko breme, da dosežemo največ, kar je možno. Dali smo vse od sebe, kar na žalost za več kot peto mesto ni bilo dovolj. Se pa že nadejam, da bomo tudi v prihodnje storili vse, da se uvrstimo na nove olimpijske igre ter popravimo uspeh.
Kljub vsemu peto mesto še zdaleč ni slab dosežek.
Daleč od tega. Na začetku smo bili seveda razočarani, saj smo trdo delali. A lahko rečem, da je na koncu vse skupaj izpadlo kar dobro. Zagotovo bomo še delali na malenkostih, da bomo še dvignili našo raven in da se tudi mlajši vključimo v celoten proces reprezentance. To je najbolj pomembno.
Kako bi primerjali olimpijske igre s svetovnim in evropskim prvenstvom?
Evropsko prvenstvo, svetovno prvenstvo in nato na vrhu olimpijske igre. Gradiš in gradiš, da na koncu za nagrado zaigraš na olimpijskih igrah oziroma na najvišji ravni svetovne odbojke. Trud, ki smo ga vložili v zadnjih letih, je bil poplačan.
Kako ste sami občutili olimpijski duh in vse, kar ta prinaša s seboj?
Prve tri dni je bilo zelo kaotično. Vse smo želeli videti, saj je vzdušje za nas predstavljalo povsem nekaj novega. Vidiš ogromno športnikov in kako so videti hiše ter sobe v olimpijski vasi. Vse skupaj me je spominjalo na neke vrste študentsko naselje, kjer je naseljena smetana svetovnega športa. Da vse to dojameš, je na začetku kar zahtevno in potrebovali smo kar nekaj časa, da smo se na to privadili. Priznam, to nas je tudi izčrpalo in rabili smo nekaj časa, da smo ujeli pravi ritem in se osredotočili na odbojko.
Vam je ležišče povzročala preglavice, glede na to, da ste bili eden najvišjih olimpijcev v Parizu?
Moram reči, da sem spal dobro. Sam rad spim na trši postelji in morda tudi zaradi tega nisem imel težav. Tudi hrana je bila fenomenalna. Sploh nimam pripomb. Imel sem se fenomenalno in imel na voljo vse pogoje, da sem dobro treniral. Vsaj v naši reprezentanci se nihče ni pritoževal. Nenazadnje pa smo imeli vsi enake pogoje za delovanje.
So bili francoski odbojkarji na koncu zasluženo olimpijski prvaki?
To me ni pretirano presenetilo, saj so bili zelo močni in so igrali doma. Morda na začetku tega ne bi pričakoval, a so iz tekme v tekmo uspešno gradili formo, kar je za takšno tekmovanje najbolj pomembno. Poleg tega skupaj igrajo že vrsto let, na olimpijske igre pa so prišli kot zmagovalci lige narodov, kar ti vlije ogromno samozavest. Mislim, da so zmagali zasluženo.
Ste se soigralci že pogovorili med seboj tudi o tem, kakšna bo prihodnost reprezentance?
Časa za pogovor, kako naprej, še ni bilo. Res je, da se zdajšnja generacija stara, a nihče še ni za odpis. Mislim, da bodo ostali fantje kar sami povedali, kakšni so njihovi cilji oziroma želje za naprej. Zagotovo pa mi mlajši čakamo na priložnost, da tudi mi dokažemo, da znamo igrati. Treba je delati tudi na mlajši generaciji, ki bo v naslednjih letih predstavljala jedro reprezentance in s katero bomo gradili nove uspehe.
V letošnji reprezentančni sezoni ste predvsem v ligi narodov dočakali nekaj priložnosti na igrišču. Kako ste zadovoljni s prikazanim?
S celotnim izkupičkom sem zelo zadovoljen. Pokazal sem, da znam igrati na najvišji ravni in da si zaslužim mesto v reprezentanci in nenazadnje tudi v prvi postavi. To mi je dalo kanček dodatne samozavesti, ki sem jo na začetku morda potreboval. Zaupa mi tudi trener, kar se mi zdi še najbolj pomembno. Zaradi tega tudi sam sebi bolj zaupam. Na tem moram graditi tudi v prihodnje. Iti moram stopničko po stopničko in dolgo časa igrati na najvišji ravni. Če bo tako, verjamem, da se bo to poznalo.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!