Ko je vodstvo ACH Volleyja po neuspešni sezoni sporočilo, da bo Matijo Pleška zamenjal Mladen Kašić, je večina skomignila z rameni, saj se to ime pred tem nikoli ni pojavljajo v slovenskem prostoru. A 63-letni Hrvat je bil izjemen odbojkar, član jugoslovanske reprezentance, od leta 1996 pa uspešno opravlja tudi trenerski poklic.

Po prvem stisku rok je sledilo vprašanje, kdo je pravzaprav Mladen Kašić? Izkušenega Hrvata sicer lahko vsak “pogoogla”, a kaj veliko ne boste našli.

“Moji začetki segajo v Jugoslavijo, našo nekdanjo državo. V Sloveniji se takrat odbojka ni igrala na visoki ravni. Bila sta le dva kluba, Fužinar in Maribor, ki sta bila relativno dobra, a sam sem večino svoje kariere igral v tujini – Italiji in Franciji. Zame ve starejša generacija, niti malo pa me ne preseneča, da me mlajši ne poznajo. Slovenijo sem začel spremljati pred desetimi leti, ko je Bled začel nizati dobre rezultate. Res sem navdušen nad slovenskim športnim duhom, organiziranostjo odbojkarskih klubov. Tako kot sam nisem obstajal za Slovenijo, tudi ona ni zame, zato sem nad videnim pozitivno presenečen, vse skupaj pa se kaže na vseh področjih, tudi reprezentančnih,” so bile prve besede novega trenerja ACH Volleyja.

Čeprav se sam ni želi hvaliti, lahko brez dvoma rečemo, da je bil izjemen odbojkar. Z Jugoslavijo je leta 1980 nastopil tudi na olimpijskih igrah in osvojil peto meto, z zagrebško Mladostjo pa je dvakrat nastopil tudi na zaključnem turnirju Lige prvakov.

ACH Volley razbil tudi Kamnik

Odbojka

27. Nov 2021

Odbojka

27. Nov 2021

“Imel sem srečo, da sem bil član najboljše ekipe vseh časov naše bivše države – zagrebške Mladosti. Premagovala je vse. Po nastopu v Moskvi (op. p. 1980) sem šel z 28 leti v tujino,” doda Kašić. Igral je za italijanske in francoske klube. V Franciji pa je ostal tudi po koncu igralske kariere.

Kariero je zaključil 1996 in takoj prevzel prvo ekipo Nice, kjer je v dveh obdobjih več kot 20 let treniral tamkajšnjo zasedbo. Vmes je treniral tudi žensko ekipo Le Cannet, po koncu sezone 2020/21 pa je že skoraj odšel v pokoj, ko je prišel klic iz Ljubljane.

ACH Volley je po vihravi pretekli sezoni v novo vstopil kot prerojen. Na prvih 17 tekmah je zabeležil ravno toliko zmag. Oranžni zmaji letijo, do zdaj jim ni mogel nihče skriviti niti lasu. Oddali so nekaj nizov, točke še nobene.

Takoj po končani igralski karieri ste nemudoma pristali v trenerskih vodah. Ste si to že od nekdaj želeli?

Če ne bi bilo vojne, zagotovo ne bi bil trener. Kupil sem poslovno stavbo v Zagrebu in več stanovanj, vse je bilo pripravljeno za posel, a vojna v Jugoslaviji je spremenila tok mojih načrtov. Uspešno sem opravil tudi fakulteto iz fizkulture, tako da sem bil pripravljen tudi za trenerstvo.

Čeprav to ni bila vaša prva izbira, ste že dolgo v tem poklicu. Če ne bi uživali, tega najbrž ne bi počeli?
V tistem trenutku je bilo to najlažje, je pa res, da ta poklic postreže z vsem. Z lepimi kot težkimi trenutki.

Do zdaj ste trenirali tako moške kot ženske ekipe. Vsi pravijo, da je to drug planet, kakšno je vaše mnenje?
Nemogoče je med moškimi in ženskami postaviti vzporednice. Že z moškimi so bili trenutki, ko je bilo izredno težko, pri dekletih je bilo še težje. Je pa res, ko sem dobil njihovo zaupanje, je bilo tudi z dekleti delati fantastično. Sam sem, vsaj pred leti je bilo tako, zelo neposreden, na trenutke grob. Tudi pri dekletih nisem odstopal od svojega sloga. Zdaj, ko sem starejši, sem se malce ohladil. Spremenile so me nove generacije, ki so veliko bolj zakomplicirane. Veliko manj trenirajo, kot smo mi.

Vso svojo trenersko kariero ste preživeli v Franciji. Nica, Le Cannet, Monaco …
Preko 20 let v Nici, štiri leta v Le Cannetu in tri mesece v Monaku. Slednje se ni izšlo po pričakovanjih. Odšel sem sam. Menim, da moraš ostati tam, kjer si rad, če ne gre, če se ne da delati, moraš oditi. To vedno poudarjam in govorim tudi ostalim. Če nisi za skupaj, pač nisi. Življenje je prekratko.

Kakšno je drugače življenje v Franciji?
Fantastično. Ko sem leta 1977 prišel k Mladosti, sem kot 18-letni fant z ekipo igral na turnirju v Nici. Ko sem videl to mesto, sem si dejal, da bom, če bom imel kdaj priložnost, živel tukaj. Naključje je hotelo, da sem takoj po končani karieri prevzel ekipo Nice in nato tam deloval vrsto let. Nica je zame eno najlepših mest na svetu.

Torej se boste tja še vrnili?
Seveda, tam imam tudi stanovanje in družino.

Kaj pa Ljubljana? Kako se vam zdi?
Slovenija je res krasna in čista dežela. Zame, ki sem Nemec po duši, mi tukaj nič ne manjka, vse je, kar potrebuješ. Malce me moti le vreme. Avgust in september sta bila fantastična, oktober dober, november grozen. Zima v Ljubljani mi ni blizu. Po toliko letih v Nici sem se odvadil mraza. V Nici, če je res mraz, je še vedno vsaj osem stopinj Celzija, tukaj je malce drugače, ampak ne bomo se pritoževali. Tudi megle ne manjka tukaj, kajne? (op. p. smeh)

Dobrodošli v Ljubljani, kar navadite se …
Dobro, spet ni tako hudo, so tudi hujše stvari na svetu.

Gremo zdaj k ACH Volley. Kje ste našli oranžne zmaje in Ljubljano?
Po končanem delu v Monaku sem se že pripravil na pokoj, nato pa je poklical ACH Volley. Čeprav sem bil zelo utrujen, je moje srce ob ponudbi tako zaigralo, da nisem mogel zavrniti priložnosti, da spet treniram na najvišjem nivoju.

Torej pogajanja niso bila naporna?
Dogovorili smo se v treh minutah.

Kakšen trener ste, kako bi se opisali?

Kot sem že zgoraj omenil. V zadnjih petih, šestih letih sem se zelo spremenil. Postaral sem se. Ko sem bil mlad, sem bil popolnoma nor. Zagovarjal sem trdo delo, popolno disciplino, vse je moralo biti tako, kot sem si zamislil. Nisem odstopal niti za centimeter. Imel sem veliko težav z igralci, saj jih večina ni izpolnjevala zahtevanega. Zdaj imam malce drugačen način treniranja, tisto mehkejšo različico, prej pa ni bilo pardona. Zataknil sem se z vsakim igralcem na tem svetu.

Ravno to sem vas želel vprašati. Prej ste bili znani, da ste vpili ob igrišču, pri ACH Volleyju pa tega ni videti. 
Tukaj gre za določene izkušnje, vsekakor pa gre tudi za fizično nemoč. Prej sem bil res nor. Vsak trenutek je moralo biti vse stoodstotno, če ne, nisem bil srečen. Biti vseskozi v pripravljenosti za boj in konflikt, ni enostavno. Spremenile so se tudi generacije, ki so povsem drugačne, kot je bila moja. Lahko pa rečem, da imam zadnjih pet let boljše rezultate, kot prej.

Trda roka pri tej novi generaciji ne bi šla skozi, kajne?
Zelo težko. Mi smo bili otroci drugega sistema. Pri Mladosti smo trenirali šest ur dnevno, ob tem pa sem še študiral in nikoli ni nihče potarnal, da je pretežko, da kdo česa ne zmore. Bili smo generacija, ki je uživala. Bolj so nas namučili, bolje je bilo. Še danes veliko delam na sebi, da ostajam v formi, to mi je ostalo.

Pri nas je Sebastijan Škorc tak, ki rad zavpije ob igrišču, če kaj ne gre po planu.
Tudi sam sem to slišal, a Škoro je trener, ki ima rad mlade igralce. Na tak način se da delati le z mladimi, medtem ko izkušenejši fantje nad takim delom skoraj zagotovo ne bi bili navdušeni. Treba se je prilagoditi na igralce in ekipo, ki jo imaš na voljo, in temu primerno prilagoditi svoj način dela.

Slušni aparat v obeh ušesih

V intervjuju smo gospoda Kašića prijazno vprašali tudi o slušnih aparatih v obeh ušesih. Hrvaški strokovnjak nam je z veseljem odgovoril: “Sem velik oboževalec glasbe in ko so v naših časih prišle na trg prve slušalke, sem jih seveda kupil tudi sam. Kar 40 let sem poslušal glasbo na najvišji glasnosti. Ljudje so mi govorili, pazi se, kasneje boš imel težave s sluhom, a jih nisem poslušal. Saj veste, kako je, ko govori starejši človek mlajšemu, ta se le smeji in zamahne z roko. To sem počel jaz, zdaj brez slušnega aparata slišim le 10, morda 20 odstotkov. Če zdaj za mlade rečemo, da so posebni in nori, sam sem bil jaz še veliko hujši.”

ACH Volley je imel v zadnjih letih res veliko težav s poškodbami, v tej sezoni o teh ni ne duha ne sluha.
Nekaj težav sicer je. Tu sta Šket in Kök, ostali so zdravi. Kondicijski trener Samo Korošec opravlja veliko delo, tudi igralci ga lepo poslušajo. Sprejeli so njegov način dela. Glede na to, v kako hudem ritmu igramo, tekme si sledijo druga za drugo, je pozitivno, da imamo na voljo kar se da veliko igralcev.

Za zdaj ACH Volley deluje kot dobro naoljen stroj. Nihče vas ni niti opraskal, na 17 tekmah ste oddali le nekaj nizov.
Za zdaj smo res dobili vse tekme, a te nam niso prinesle še nobene lovorike.

Ampak, zagotovo morate biti zadovoljeni s prikazanim?
Zdaj sem. Na začetku sem se lovil, zame je bilo vse novo, poznal nisem nikogar. Vse sem moral najprej spoznati, težavo pa smo imeli tudi z reprezentanti, ki so se nam zaradi svojih obveznosti priključili kasneje. Ni bilo enostavno, a zdaj smo tam, kjer sem želel, da smo že na samem začetku.

Pred sezono ste dejali, da ste zelo zadovoljni z ekipo. Ste še vedno takega mnenja ali bi kaj spremenili?
Ekipa je odlično sestavljena. Ne samo po kvaliteti, ampak tudi karakterno so fantje na mestu. Aleš Jerala (op. p. izvršni direktor ACH Volleyja) je opravil res dobro delo, malce sem mu pomagal tudi sam. Imamo vodje, prave karakterje in velike delavce. Vse to potrebuješ za uspeh in k sreči vse to imamo tudi v naši ekipi.

Imate kar pet sprejemalcev, kar je na prvi pogled preveč, če želiš vsem nameniti vsaj nekaj minut. Kakšno je vaše mnenje?
Bolje imeti kakšnega igralca več kot premalo. Za mlade igralce je malce škoda, saj ne igrajo toliko, kot bi drugače. Tu se strinjam. Težava je, da nimamo veliko časa za delo in trening, saj si tekme sledijo druga za drugo. Potovanje – tekma, potovanje – tekma. Tega nisem navajen, a nimamo kaj, tak je spored.

V odbojki je zelo težko za igralca, ki ne igra. Kako se vi spoprijemate z nezadovoljnimi igralci?
Lahko rečemo, da smo imeli na začetku nekaj težav, zdaj pa je vse tako kot mora biti. Veliko je tekem, veliko se menja, mislim, da so prav vsi zadovoljni s trenutnim statusom.

Jani Kovačič. Kaj lahko poveste o tem odbojkarju?
Spoznal sem ga, ko je igral v Franciji, sam pa sem bil trener Nice. Nismo se veliko pogovarjali. Jaz sem bil trener, on igralec. Bolj ga je tisti čas spoznal moj sin, ki je prav tako igral v Cannesu. Jani se mi je v Cannesu zdel običajen fant, oseba, ki jo zdaj gledam vsak dan, je fenomen: odločitve v obrambi, odločitve na sprejemu, hitrost reakcije, tehnika. Ob tem v ekipo vnaša še dobro voljo in energijo. Pomaga in svetuje mlajšim, tudi ostalim, ki so ob njem na sprejemu, je veliko lažje. Fenomen.

Za Janija Kovačiča ni izgubljene žoge:

Lahko rečemo, da je predober za slovensko ligo?
Tega ne smem reči, a ko ga vidim, kako sam spremlja italijansko ligo, lahko mirno rečemo, da spada tja. In to ne k neki spodnji ekipi, ampak tistim najboljšim.

Podobno vas sprašujem za Nikolo Gjorgieva. Izkušenega Makedonca, za katerega so mnogi menili, da je prestar. A sodeč po prikazanem v tej sezoni ste zadeli v polno.
Če sem za Janija rekel, da je fenomen, lahko to rečem tudi za Nikolo. Fant je ljudski in karakter. To redko vidiš. Ko smo se zanimali zanj, sem opravil tri klice, da mi malce več povedo o njem. Vsi trije so mi rekli enake stvari, zdaj pa je potrdil tudi pri nas. Je tudi izjemen vodja. Prepričan sem, če bi ga ACH Volley imel že v pretekli sezoni, bi se lovorik veselil tudi lani.

Za kapetana ste kljub temu izbrali Jana Pokeršnika, ki ni znan po tem, da bi povzdignil glas. Vedno je veljal za bolj tihega.
Tudi sam sem bil velikokrat kapetan ekip, vem, kaj ekipa potrebuje. Verjamem, da je dobro, da je kapetan domači odbojkar, drugi kapetan v ekipi pa je ravno Gjorgiev, ki je Janovo nasprotje. Divji človek, ki bi šel v boj za vsako ceno in to kadarkoli. Skupaj tvorita odličen par, nekakšno ravnotežje mirnih Slovencev in divjih Balkancev. Tukaj pa je še Jani, ki je karakterno nekje vmes med Janom in Nikolo.

Kaj je šlo po vašem mnenju narobe v pretekli sezoni, da je moral ACH Volley predati krono?
ACH Volley je v finalu vodil z 2:0 v nizih, Maribor je igral brez Ahmeda Ikhbayrija, a vseeno to ni bilo dovolj za lovoriko. Ni me bilo tukaj, zato težko komentiram. Ritem jim je porušila tudi prekinitev zaradi koronavirusa. Vsakemu se lahko to zgodi, nisem pa tukaj, da bom pogreval staro juho. Gledati moramo naprej.

Že v sredo odpirate še četrto fronto – pokal Challenge. Vaš prvi nasprotnik bo Barkom, trenutno drugouvrščena ekipa ukrajinskega prvenstva. Ste jih že kaj preučili?
Veliko tekem sem si ogledal. Gre za dobro ekipo, a menim, da bi moral biti ACH Volley boljši. Gojijo ruski slog odbojke, zato bo treba biti previden. Igrajo odlično v bloku … A moji igralci so visoko motivirani, da se pokažejo v najboljši možni luči na vseh frontah, zato sem velik optimist.

Zagotovo veste, da je ACH Volley pred leti igral tudi zaključni turnir v Ligi prvakov. Mislite, da se to lahko zgodi še kdaj?
Pokal Challenge je tekmovanje, kjer se lahko pride zelo daleč, kar se pa tiče lige prvakov, pa mislim, da je to tako visoka raven, da je kaj podobnega nerealno pričakovati. ACH Volley v preteklih sezonah v Ligi prvakov ni igral slabo, a tam igrajo ekipe, ki imajo v svoji ekipi najboljše igralce na svetu … Ostanimo pri Pokalu Challenge, ko pridemo v Ligo prvakov, pa se bomo lahko pogovarjali naprej.

Ne moremo niti mimo zadnjih uspehov slovenske reprezentance. V zadnjih šestih letih je osvojila tri srebrne medalje na evropskem prvenstvu. Kako ste videli vzpon Slovenije?
To je res nekaj neverjetnega. Če povem po pravici, toliko časa delam v odbojki, da evropskega prvenstva niti ne spremljam podrobno. Sledim rezultatom, nikakor pa si ne pogledam vseh tekem. Spomnim se, ko smo bili v stanovanju v Nici, je moja žena po televiziji gledala Slovenijo v Stožicah. Ljudje so rajali, plesali. Turnir v Stožicah je bil prava paša za oči. Takrat sem prvič malce bolj podrobno videli, kako zares dobri so ti fantje. To, kar je naredila ta generacija … Jugoslavija je bila dobra, tudi Srbija je bila v enem trenutku izjemna , zdaj pa so jih Slovenci presegli. Na vseh položajih imajo odlične igralce.

Kaj pa Hrvaška in odbojka?
Nihče z mano ni navezal stika že 30 let. Ko sem odšel, nisem bil v dobrih odnosih z ljudmi, ki so prišli in ko je tako, sami veste …

Italija spet obnemela: Rok Možič boljši od Wilfreda Leona

Odbojka

25. Nov 2021 2

Odbojka

25. Nov 2021 2

Kaj se dogaja na relaciji odbojkarska zveza – Giuliani?

Odbojka

25. Nov 2021 1

Odbojka

25. Nov 2021 1

Kaj pa reprezentanca Hrvaške, lahko kdaj ujame Srbijo in Slovenijo?
Mislim, da ne. Tam še vedno prevladuje nogomet, košarka in rokomet. Odbojka tukaj nima možnosti. Vidim pa, da se stvari malce izboljšujejo. Bili so na evropskem prvenstvu, je nekaj dobrih mladih igralcev. Slišim, da se na noge postavlja tudi Mladost, kar je lahko pozitivno za hrvaško odbojko.

Slovenija trenutno nima selektorja, koga bi ji predlagali?
Ne želim govoriti o tem. To ni moj posel. Zagotovo pa mora priti nek mlad človek, ki ima energijo, da prebudi in pove tem mladim talentiranim Slovencem, kako dobri so. Če bo tako, se zagotovo tudi v prihodnje za rezultate ni bati.

Zaključiva le še s cilji kluba. Kaj vas bo zadovoljilo?
Ko smo se začeli pogovarjati, so mi dejali, da gre za ekipo, ki želi le zmagovati. Tukaj tudi sam nimam težav. Skratka, naša naloga je, da se vrne tri lovorike v Tivoli in se izkažemo tudi v Pokalu Challenge.