"Bila sem tako frustrirana, da mi je šlo na vsakem treningu na jok"

Foto: Jan Gregorc

Slaba dva tedna po osvojenem zlatem olimpijskem odličju smo se pogovarjali z Andrejo Leški. Slovenska judoistka je v intervjuju za Sportklub podoživela svoj največji uspeh v karieri, med drugim pa spregovorila tudi o svojem odnosu s trenerjem Luko Kuraltom in hudih naporih, ki so bili potrebni, da se danes lahko pohvali z nazivom olimpijske prvakinje.

“Slovenija je številka ena v športnem plezanju”

Pariz 2024

10. Avg 2024 0

Pariz 2024

10. Avg 2024 0

Olimpija dan pred tekmo zamenjala trenerja in zmagala

Nogomet

10. Avg 2024 0

Nogomet

10. Avg 2024 0

Slovenija si bo letošnje olimpijske igre zapomnila predvsem po dveh zlatih odličjih. Enega je v soboto osvojila plezalka Janja Garnbret, drugega na predzadnji julijski dan Andreja Leški. Sedemindvajsetletnaica je v Pariz prispela kot ena od favoritinj za kolajno, kljub visokim pričakovanjem pa se šampionsko spopadla s pritiskom domače javnosti in osvojila judoistični Olimp.

“Vem, da so bila pričakovanja visoka, a zaradi tega nisem čutila nikakršne treme. Tudi psihično sem bila pripravljena na vse,” s pariškim zlatom okoli vratu sproščeno razlaga Andreja Leški. Koprčanka v Ljubljani prebiva že od svojega 15. leta, a je ohranila primorski naglas kot tudi zavedanje, da se njeno življenje ne sme vrteti le okoli juda.

“Zelo pomembno mi je, da se lahko odklopim, obrnem na svoje prijatelje in zapeljem s svojim motorjem. Da imam lahko tudi druge hobije, v katerih uživam in tako obdržim sebe,” poudari članica judoističnega kluba Bežigrad.

Andreja, koliko sprejemov je že za vami?

Jih niti ne štejem. A poleg sprejemov je bilo tudi kar nekaj intervjujev in fotografiranj. Tudi na ulici me ljudje že ustavljajo. A to me le opomni, kako močan in pozitiven vpliv ima lahko šport na ljudi. Pred olimpijskimi igrami sem bila kljub vsem svojim dosežkom in dejstvu, da sem krojila vrh svetovnega juda precej anonimna. Zdaj bo očitno za mano vse prišlo z dodatno mero.

Ste se že uspeli naspati?

Ravno ta teden sem bila zadnja dva dni popoldne že tako izčrpana, da sem morala iti zatisniti oči. Rekla sem si, da le za eno uro, na koncu pa se je izkazalo, da je spanec trajal kar tri. Očitno sem počitek zares močno potrebovala.

Je s prespanimi nočmi prišlo tudi zavedanje veličine vašega dosežka?

Mislim, da je vse povezano z dejstvom, da sem že navajena te ravni tekmovanj. Najbolj me na veličino dosežka opomnijo sporočila ljudi, ki poudarjajo, kako velik vzor in navdih sem njim in njihovim otrokom. Za to sploh nimam besed. Ko pomislim, na to, mi gredo kar dlake pokonci. Jaz sem samo jaz, ne zdi se mi, da imam kakšno posebno agendo. Ko ljudje začutijo mojo iskrenost, je to zame največja nagrada.

Ravno vaša iskrenost pred kamerami po osvojeni olimpijski kolajni se je Slovencev zelo dotaknila.

Po odličju je bil neverjeten naval nekih čustev, občutkov, ki jih ne doživljaš vsak dan. Še sama nisem vedela, kako se bom odzvala, kaj bo privrelo iz mene. Priznam, tudi zame je bil to zelo zanimiv dan.

Mimogrede, kje je našla mesto vaša olimpijska kolajna?

Ni ga še. Zaenkrat jo nosim s seboj v torbici. Zdaj je to še tako sveže, da so ljudje presrečni, ko jo vidijo. A tudi sama jo rada pokažem in nosim s seboj, kamorkoli grem.

Posledica tako odmevnega dosežka so vedno tudi spremljevalne okoliščine. Sponzorske in medijske obveznosti, nenazadnje družbena omrežja. Za marsikaterega športnika je to moteče.

Ne glede na dosežek na olimpijskih igrah sem načrtovala nekoliko daljši premor, zato me vse skupaj niti ne ovira, oziroma moti. Povsem drugače bi bilo, če bi imela s temi stvarmi opravka v času tekmovalne sezone. To bi bilo zelo naporno in bi mi gotovo na tem področju prišla prav pomoč. Imam srečo, da sem sproščena in nimam treme nastopati pred kamerami. Res pa je, da mi tako sponzorske kot medijske obveznosti ne predstavljajo prevelikega napora, četudi mi zdaj vzamejo veliko časa.

Pred odhodom v Pariz ste v pogovoru z nami dejali, da če trpite na treningu, potem lahko uživate na tekmi. Težko si je misliti, da ste ob vsem pritisku, ki ga prinašajo olimpijske igre, znali uživati?

Morda težko verjamete, a sem. Že pred prvo borbo sem bila navdušena, da končno pričenjam z nastopi. Poleg tega je bil tatami v dvorani dvignjen nad tlemi in si nanj prišel po stopnicah. Vedno se mi zdi, da smo judoisti kot gladiatorji, ki se borimo in zabavamo množice. Komaj sem čakala, da se začnem boriti, saj je bil to moj prvi olimpijski nastop.

Vem, da so bila pričakovanja visoka, a zaradi tega nisem čutila nikakršne treme. Za mano so bile odlične priprave, kar mi je dalo ogromno samozavest. Tudi psihično sem bila pripravljena na vse. Tako na zmago kot morebiten poraz, ki bi se lahko zgodil v sosledju nesrečnih dogodkov. Nekateri športniki imajo kar veliko težav, če se stvari ne odvijejo po načrtih, zato sem že pred tem poskušala misliti in delati na tem. Imela sem pripravljene vse scenarije.

Verjamem, da je bila pot, ki vas je pripeljala na judoistični Olimp bistveno manj prijetna. Kdaj vam je bilo najtežje?

Naporno je bilo vseskozi. Že v kvalifikacijskem obdobju, čeprav sem kar hitro ugotovila, da imam mesto v Parizu zaradi zadostnega števila točk praktično zagotovljeno. A vseeno, olimpijske igre so le mejnik za športnikovo kariero. Mogoče mi je bilo najtežje nekje sredi priprav, saj je bilo moje telo že precej utrujeno. Še posebej na treningih v Španiji, ko se nobena borba ni odvila, kot sem si zamislila, kot sem si želela in tudi pričakovala od sebe. Od iger me je ločilo nekaj tednov, zato bi morala biti praktično pripravljena.

Takrat sem bila tako frustrirana, da mi je šlo na vsakem treningu na jok. Kaja (Kajzer, op. p.) me je tolažila, objemala, tudi trener me je prepričeval, da mi ne gre tako slabo. To so bile grozljive frustracije, a sem zdržala. Šla sem dalje in od sebe dala še več. Verjela sem v naš načrt. S tem zaupanjem, sem prebrodila te težke tedne.

Kako je s postavljanjem ciljev. So ti manjši, dnevni oziroma tedenski ali razmišljate dolgoročno?

O olimpijskih igrah sem zagotovo razmišljala dalj časa. Ključni trenutek se je zgodil letošnjega januarja, ko o teh stvareh nisem samo sanjala, temveč začela aktivno delati na tem. Na pripravah me je ena od tekmovalk, ki je tudi moja prijateljica, spraševala o pričakovanjih. Z odgovorom sem malo cincala, dokler mi ni rekla, da moram svoj cilj izreči. Takrat sem si rekla, da hočem vzeti odličje na olimpijskih igrah. V tistem trenutku sem začela hoditi temu cilju naproti. Da si to rečeš, moraš imeti pogum.

Lahko kakšno rečeva še o tekmicah? Judo, vsaj navzven, deluje zelo kolegialno. Če le omenimo veliko prijateljstvo med Francozinjo Clarisse Agbegnenou in Tino Trstenjak. Kako pristno je v resnici?

Za druge težko govorim. Pri moških je gotovo nekaj več ega, ki pride do izraza. Zase lahko povem, da se z nekaterimi nasprotnicami razumem bolje, z drugimi malo slabše. Zagotovo pa do nobene ne gojim osebnih zamer. Skušam ostati korektna. A imam že 27 let in postajam starejša tekmovalka, nasprotnice pa vse mlajše. Generacije se menjujejo, zato je veliko mojih dobrih prijateljic že zaključilo kariere. A smo še vedno v stikih, tudi obiskala sem jih že doma v drugih državah. To prijateljstvo je resnično, še posebej v mojem primeru, saj veljam za družabno osebo, ki rada spoznava nove ljudi.

So bile tudi čestitke tekmic po osvojenem zlatu iskrene?

Zagotovo. Clarisse je bila sicer močno razočarana, zato sem se kar nekako slabo počutila, ker sem izžarevala toliko veselja. A preprosto ga nisem mogla skriti in zadržati zase, čeprav verjamem, da je bil poraz zanjo grenak. Čestitke in sporočila sem sicer prejela tudi od ostalih nasprotnic, ki niso končale na stopničkah. Zdaj morda tudi iz notranjih krogov vidim, kako močan favorit sem bila v resnici in kakšno mnenje imajo tekmice o meni.

Kako je, ko se zaveš, da si v športu, ki si mu dal vse, osvojil ultimativen cilj?

Neopisljivo. Morala se bom usesti in dobro razmisliti, kaj si želim in kako naprej.

Koliko vama v tem trenutku sploh seže pogled naprej?

Ne predaleč. Nekako poskušam biti dosegljiva, saj vem, da si ljudje želijo o meni izvedeti čim več. Nato bo sledil dolgo pričakovan počitek in daljše potovanje, ki pa še ni načrtovano. Tu nekje se stvari končajo in so meglene.

Marjan Fabjan je imel do svojih judoistk zelo trd odnos. Kakšen je odnos med vami in trenerjem Luko Kuraltom?

Povsem nasproten. To se mi zdi zelo pomembno poudariti. Sama sem dokaz, da je uspeh mogoče doseči tudi na drugačen način. Nikoli nisem bila pristaš trde roke, čeprav je trdo delo zelo pomembno. Vendar to še ne pomeni, da moraš zaradi tega pozabiti na družino, prijatelj, celo svoje življenje. Z Luko sva dobra prijatelja tudi izven telovadnice, poleg tega imava oba zelo rada kavo, zato sva veliko po kavicah.

Tako je bilo zlasti v obdobju, ko sva bila skupaj več kot s svojimi bližnjimi. Sem oseba, ki rabi transparentnost, zato je z mano vedno delil vse programe dela in upošteval moje želje. Tudi jaz sem ga vedno spoštovala kot trenerja. Sodelujeva dve leti, v tem času pa me je tako dobro spoznal, da nama včasih sploh ni treba izmenjati besed, saj vem, kaj želi od mene. In nasprotno.

Ko bom zapustila judo, se ga ne želim spominjati le po tem, kako mučno in trpeče je bilo. Seveda je veliko znoja in solza, a hkrati doživiš tudi veliko lepih spominov, veliko je druženja in prijateljstva. To mi je zelo pomembno.

Kaj vam je trener dejal po osvojenem zlatu?

Mislim, da je bil brez besed. Spomnim se, da sva se objela in skakala kot zmešana. Tega uspeha ne privoščim le sebi, temveč tudi njemu, saj je tudi on, kot cel klub in vsi, ki niti niso bili omenjeni, v to vložili ogromno. To je plod skupinskega dela. Vsa čast tako klubu kot vsem, ki so pomagali.

Glede na to, da ste za medije dejali, da se v telovadnico ne nameravate vrniti vsaj mesec ali dva, sklepam, da vas tja še ne vleče.

Včeraj sem se sicer vrnila vanjo, a le zato, ker sem imela tam fotografiranje. Telovadnica bo počakala, a zagotovo se vrnem nazaj. Nenazadnje je to že skoraj moj drugi dom.

Zlata kolajna Andreje Leški. Foto: Jan Gregorc

Kaj vas žene, kaj vam predstavlja bistvo nadaljnjega dela?

Užitek in strast do tega, kar počnem. V tem trenutku tudi zunanja spodbuda, ki sem je deležna. Raven mojega dopamina je zdaj izjemno visoka, zato bom morala biti pripravljena, ko bo padla. Vem, da pri športnikih po izjemnih uspehih prihaja tudi do depresivnih obdobij. Hvala bogu imam ob sebi bližnje, s katerimi sem ves čas v stiku, me razumejo in neomajno podpirajo.