Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Vstopamo v zaključni teden olimpijskih iger v Parizu, ki so s slovenskega rezultatskega vidika zaenkrat za največ veselja poskrbele z judoistko Andrejo Leški in s kar nekaj nepozabnimi zmagami v ekipnih športih. Kako pa vse skupaj deluje v ozadju?
Poletne olimpijske igre so največji športni dogodek na svetu. Krilatica, ki jo športni novinarji tako zelo radi uporabljamo v svojih zapisih, krilatica, ki je še kako dobro poznana tudi vsem ljubiteljem in navijačem bilokaterega športa na zemeljski obli, pa naj bo del spektakla pod petimi krogi ali ne.
Toda ko imaš čast ta skoraj tritedenski festival športa videti in občutiti v živo, sploh ko se ti to zgodi prvič, ugotoviš, da gre za vse kaj drugega kot krilatico. Da pomen besedne zveze največji športni dogodek na svetu odzvanja vsak trenutek in na vsakem koraku, v letošnjem primeru v Parizu.
Lahko bi našteval število športnih panog, športnikov in športnic in kompletov kolajn, ki so jih in jih pariški prireditelji še bodo podelili med najboljše na svetu. Lahko bi omenjal slovenske rezultate in uvrstitve, kamor po uvodnih desetih dneh seveda na vrh sodi judoistka Andreja Leški, ali pa tiste, ki še čakajo na svoj trenutek, da (spet) zablestijo na največjem odru, začenši z odbojkarsko reprezentanco, Kristjanom Čehom in Janjo Garnbret.
Toda olimpijske igre so več kot le tisto, kar gledalci vidite na televizijskih zaslonih, poslušate prek radijskih sprejemnikov in berete na spletnih straneh, upam, da tudi na naši. To je megalomanski dogodek, ki sem ga predvsem v smislu logistike in organizacije sploh v prvih dneh spremljal z na veliko odprtimi očmi.
Koliko ljudi oziroma koliko prostovoljcev skrbi, da vsak najde svoje mesto na prizorišču ali tribuni, pa naj gre za športnika, novinarja ali običajnega gledalca. Koliko ljudi skrbi, da povezave z novinarskimi avtobusi do naslednje dvorane potekajo po voznem redu in koliko ljudi skrbi, da je ogled vsakega dogodka varen, ko ob prihodu v dvorano/stadion/športno središče z rentgenom natančno pregledujejo vsebino tvojega nahrbtnika.
Seveda ni šlo vse gladko. Za slabo vreme na otvoritveni slovesnosti, ki bi jo brez dežnika zapustili že po manj kot eni uri, težko govorimo o kiksu organizatorjev. So se pa na začetku kar precej lovili pri že omenjeni logistiki in tudi polomljeni angleščini (če sploh). A tudi z mimiko in nebesednimi izrazi smo skupaj prišli do želenega. Vedno, čeprav nas morda niso vsakič razumeli, pa so nas pospremili z nasmehom na obrazu.
In prav to je bistvo olimpijskih iger, in če želite še bolj filozofsko, olimpijskega duha. Res gre za športni dogodek, a v ozadju je še veliko več kot to. Gre za sobivanje prebivalcev našega planeta v enem mestu v enem trenutku. In Pariz te dni res diha in živi za ta občutek. Srečo pa imam, da sem trenutno med začasnimi prebivalci francoske metropole tudi sam.
Naj vse našteto v izjemni kulisi odzvanja še teden dni!
Mnenje avtorja prispevka ne odraža nujno mnenja celotnega uredništva.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!