Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Sinoči je padel zastor nad igrami 33. poletne olimpijade. Spektakularnih 16 dni bojev pod imenom Pariz 2024, ki smo jih iz prve vrste spremljali tudi na Sportklubu, je preteklost. Na katero se bodo s slovenskega zornega kota z največjim nasmeškom spominjali Janja Garnbret, Andreja Leški in Toni Vodišek.
Pa je konec še enega velikega športnega tekmovanja v tem poletju. Tretjega po vrsti po nogometnem evropskem prvenstvu in kolesarski dirki po Franciji. S slovenskega vidika morda ne najpomembnejšega, ob širitvi na globalni pogled pa zagotovo. Poletne olimpijske igre so pač največji športni dogodek na svetu.
Tako kot na EP v nogometu in na Touru pa smo v zadnjih slabih treh tednih iz pariške prestolnice lahko poročali o slovenskih presežkih. Tri kolajne, od tega dve zlati in ena srebrna.
Andreja Leški je s šampionsko predstavo v ’slovenski’ kategoriji do 63 kilogramov poskrbela, da judo ostaja paradna slovenska disciplina na poletnih OI. Janja Garnbret je še utrdila naziv najboljše športne plezalke vseh časov in postala sploh prva Slovenka v zgodovini, ki je ubranila naslov olimpijske prvakinje. Toni Vodišek pa je svoj šport uspešno predstavil na največjem odru in napovedal, da bo čez štiri leta sledil zlatima rojakinjama.
Pariške igre so bile po žlahtnosti kolajn druge najuspešnejše v zgodovini samostojne Slovenije. Bolje je bilo le pred tremi leti v Tokiu s tremi zlatimi, eno srebrno in eno bronasto kolajno.
Bilo je še kar nekaj presežkov, ki sicer niso bili nagrajeni s tistim najpomembnejšim: odličjem. Na vrh tega seznama zagotovo spada uspeh moške rokometne reprezentance. Minimalni poraz vrste Uroša Zormana v dramatični tekmi za tretje mesto bo še nekaj časa bolel, toda ko bo preteklo nekaj časa in Sene, bo to še vedno označeno za enega največjih uspehov v zgodovini slovenskega ekipnega športa. Pa čeprav se je tista prva kolajna, podobno kot košarkarjem pred tremi leti, spet izmaknila za las.
Tu zraven moramo omeniti še sijajen nastop Neže Klančar, ki je na 50 metrov prosto postala šele tretja slovenska plavalka z nastopom v finalu olimpijskih iger. V katerem je končala na šestem mestu, enako kot ritmična gimnastičarka Jekaterina Vedenejeva. Višje, a pod zmagovalnim odrom, na katerega so odkrito ciljali, so ostali slovenski odbojkarji, ki so v četrtfinalu naleteli na premočno Poljsko. Enako velja za Kristjana Čeha, ki ga je v metu diska šokiral anonimni Jamajčan ter mu preprečil vsaj osvojitev brona. Zadovoljiti se je moral z ‘lesenim’ četrtim mestom.
Zgodovino so pisale še rokometašice, na napačni strani usode in sodniških odločitev pa sta se znašla še dva močna aduta na brzicah Benjamin Savšek in Peter Kauzer. Morda celo največjo dramo, nikoli pa ne bomo izvedeli, če je ta Slovenijo stala še ene kolajne, smo spremljali še pred odhodom v Pariz. Govorimo seveda o že dobro prežvečeni zgodbi Tadeja Pogačarja in Urške Žigart, kjer pač ne gre brez omembe ženskega kolesarskega selektorja Gorazda Penka.
A če za trenutek pustimo rezultatski pogled pri strani … Pariški prireditelji so v dobrih dveh tednih dokazali, zakaj jim je Mednarodni olimpijski komite šele kot drugemu mestu v zgodovini (po Londonu) zaupal izvedbo tretjih poletnih iger. Pa čeprav se organizacija številnih športnih dogodkov v najrevnejšem delu mesta, kjer sprehod po ulicah že v dnevnem času vzbuja občutek nelagodja in nevarnosti ter spominja na kakšno drugo mesto, ne pa prestolnico Francije, ne zdi kot najbolj posrečena ideja.
Številne porodne težave, predvsem v težavah z logistiko, so se po burnem začetku rešile, pa čeprav je velik ’kiks’ glavnih mož, da najprej košarkarski, v zaključku pa rokometni turnir ob vseh dvoranah in infrastrukturi organizirajo v Lillu, ob tem pa spremljevalcem, v krog katerih spadamo tudi predstavniki medijev, ne ponudijo organiziranega prevoza v dve uri vožnje z osebnim avtomobilom (z vlakom pa še uro več) oddaljeno mesto. Na tem mestu si črno piko zasluži tudi slovenska krovna zveza, saj pri Olimpijskem komiteju Slovenije ob lovu na (rokometno) zgodovino niso uspeli zagotoviti prevoza šestim pišočim novinarjem, ki smo iz Pariza poročali zgolj po eden iz vsakega medija. Pa smo se znašli po svoje.
A to bo že kaj hitro pozabljeno, naslednja štiri leta pa se bomo spominjali lepih trenutkov. Drugačne, spektakularne in na trenutke kontroverzne otvoritvene slovesnosti, ki je ni uspel uničiti niti močan dež. Sijajnih borb tako na nogah kot na tatamiju Andreje Leški v dvorani Champs de Mars. Odločnega krotenja maloštevilnih valov Tonija Vodiška v oddaljenem Marseillu in lahkotnega sprehoda Janje Garnbret na steni Le Bourgeta kljub poškodovanemu prstu.
Ob vsem napisanem, tem zadnjim vrsticam iz Francije, lahko dodamo le: Au revoir, Pariz 2024! in Welcome, Los Angeles 2028! Se vidimo čez štiri leta.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje