Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Rokometni legionar Aleks Vlah v intervjuju za Sportklub o olimpijskih spominih, bližajoči se kvalifikacijski preizkušnji, klubskih izzivih, domači sceni in sanjskem razpletu kariere.
Aleks Vlah je trenutno eden izmed najbolj vročih slovenskih rokometašev. Za sabo ima, tako kot celotna slovenska izbrana vrsta, odličen olimpijski turnir. Poleg visokega četrtega mesta je bil Koprčan tudi drugi strelec tekmovanja, zaostal je zgolj za danskim Mathiasem Gidslom. V minuli sezoni je s svojim Aalborgom osvojil tudi naslov danskega prvaka, v ligi prvakov pa ga je do zmage nad slovito Barcelono ločil zgolj zadetek. Kot sam pravi, ga do izpolnitve vseh ciljev čaka še dolga in trnova pot, ki se je zelo veseli.
Za začetek. Sedemmetrovka nad vami v polfinalu proti Danski, da ali ne? Kaj so o tej sporni odločitvi dejali vaši danski soigralci?
Po kriteriju na tisti tekmi bi rekel, da je šlo za najstrožjo kazen. Danci so rekli, tako kot večina ljudi v rokometu, da ne bi bilo nič narobe, če bi sedemmetrovka bila dosojen. Šlo je namreč za mejno situacijo, kjer bi bili obe odločitvi pošteni oziroma nepošteni.
Ostaniva pri olimpijskih igrah. Pred začetkom turnirja ni bilo veliko navijačev, ki bi verjeli, da lahko pridete v boj za medalje. Na koncu ste se po dveh minimalnih porazih v Slovenijo vrnili praznih rok. Kako sedaj, tri mesece po tekmovanju, gledate na tisti turnir in končno četrto mesto?
Odlične olimpijske igre in super izkušnja za vse nas. Na turnir smo odšli neobremenjeno, vedeli smo, da bo zelo težko. Prvi poraz s Španci nas je nekoliko pretresel, vendar smo se nato že proti Hrvatom odlično odzvali. Po tisti tekmi smo se dvignili, pričakovanja so narasla. Tudi energija je bila po tem obračunu drugačna, tista prava, kakršne smo bili vajeni že na pripravah. Nekateri ljudje, ki so dvomili v nas, so stopili na našo stran. To nas je zagotovo poneslo. Na koncu smo, na žalost, z dvema porazoma zaključili olimpijske igre in odšli domov brez tako želene medalje. Kljub temu pa smo odigrali dober turnir.
Sta pa v Koper medalji prinesla tako Andreja Leški kot Toni Vodišek. Kako ste vi spremljali njuna nastopa? Ste se kaj poveselili z njima?
Andrejo smo spremljali na samem turnirju. Gledali smo tako polfinale kot finale. Pričakali smo jo tudi v vasi. Toni je tekmoval v Marseillu, tako da smo bili kar oddaljeni. Na koncu smo se Primorci srečali na sprejemu koprskih športnikov, ki ga je pripravila Mestna občina Koper. Dogodek je bil odličen, tam smo proslavili medalji. Na žalost smo bili mi trije (še Dean Bombač in Staš Slatinek Jovičić; op a.) brez odličij. Kljub temu uspešne olimpijske igre tako za Koprčane kot Slovence.
V Parizu ste bili eden od nosilcev igre. Bili ste drugi strelec turnirja, najverjetneje nepravično izostali iz najboljše postave turnirja. V domačem Kopru in na splošno po Sloveniji smo slišali veliko pohval na vaš račun. Kdaj ste spoznali, da ste eden izmed ključnih igralcev in kako se spopadate s to vlogo?
Mislim, da se je to zgodilo s spremembo selektorja. S prihodom Uroša Zormana sem začutil veliko zaupanje z njegove strani in verjamem, da mu to vračam. Lažje je igrati in kazati boljše predstave, ko trener in soigralci verjamejo vate. S tem, ko sem v zadnjih treh letih prišel do enega izmed ključnih igralcev izbrane vrste, so se mi izpolnile otroške sanje. S ponosom predstavljam Slovenijo in upam, da bo tako še nekaj let.
Zdi se, da ste kot ekipa s selektorjem vse bolj povezani in da rezultati prihajajo na površje. V čem je Uroš Zorman drugačen od predhodnikov in do kod mislite, da lahko z njim še posežete?
Zagotovo to, da je bil še pred kratkim odličen igralec, ki je osvojil marsikaj. Na klubski sceni praktično vse. Zahteva veliko, ima svoje ideje, ki pa jih z našo kreativnostjo uspešno uresničujemo. Dal nam je tudi določeno svobodo igri. Mislim, da se je ekipa zelo povezala med sabo, kljub nekateri starostni razliki znotraj ekipe. To je eden izmed glavnih razlogov za uspeh, saj smo vsi enaki. Vsak dobi priložnost za dokazovanje, da si izbori mesto in na podlagi tega potem vsi napredujemo.
Kmalu se začenjajo kvalifikacije za evropsko prvenstvo. Skupina s Severno Makedonijo, Estonijo in Litvo ne bi smela biti preveč zahtevna. Videli smo, da na novem reprezentančnem seznamu manjka kar nekaj standardnih in izkušenejših igralcev. Kako vi vidite tokratno zasedbo za tekmi z baltskima državama, kjer boste zdaj vi eden izmed bolj izkušenih v ekipi?
Tako je. V novi ciklus prvič vstopam v taki vlogi, ne sicer zaradi starosti, ampak zaradi dozdajšnjih izkušenj v majici z državnim grbom. Reprezentanca se je gradila zadnja tri leta. Že prej se je govorilo o menjavi generacije, a se je na koncu izkazalo, da je bil šele Pariz vrhunec te ekipe. Selektor se je tokrat odločil za tak seznam. Videli bomo, kakšna bo prihodnost manjkajočih, izkušenejših igralcev in ali bodo še pripravljeni odigrati kakšen turnir.
Trenutno ste na 54-ih tekmah dosegli že 219 zadetkov, kar vas uvršča na visoko 28. mesto strelcev. Do kod mislite, da lahko sežejo vaše številke? Se nekoč vidite v vlogi kapetana?
Številke bodo odvisne od dolžine kariere ter tega, koliko bo telo zdržalo. Zagotovo so sanje vsakega športnika, da nekega dne zastopa svojo izbrano vrsto kot kapetan. Več od tega za svojo državno reprezentanco preprosto ne moreš doseči.
Na sceni ste se dokončno uveljavili na Štajerskem. Odlično nastopanje v celjski majici vam je prineslo za zdaj prestop kariere v danski Aalborg. Kako zdaj gledate na eksplozijo v celjskih barvah?
V bistvu je bil to korak, ki sem ga potreboval v karieri, po tisti izkušnji v Zagrebu, kjer ni šlo vse po mojih pričakovanjih. Iz Hrvaške si potem nisem želel hitrega prestopa v najmočnejše lige. Želel sem postati nosilec v enem izmed klubov, ki igrajo ligo prvakov. To mi je Celje omogočilo. Izkazalo se je za pravo potezo in res sem vesel, da je šla kariera v tej smeri, ki sem si jo vedno želel. Je pa dejstvo, da si želim še več in to je naslov lige prvakov.
V lanski sezoni ste na Danskem osvojili državni naslov. Za gol ste bili prekratki v finalu lige prvakov, ko vas je v Nemčiji premagala Barcelona. Kako bi opisali vaše prvo leto na povsem drugem koncu Evrope tako na osebni kot na ekipni ravni? Koliko časa ste potrebovali za prilagoditev?
Ni lahko, ko greš prvič tako daleč od doma. Ni tvojih bližnjih, ki bi ti lahko osebno pomagali v vsakem trenutku. Potreboval sem nekaj časa za prilagoditev. Poleg tega, da si sam, se tudi ne moreš odpraviti za kakšen vikend domov. Glede rokometa sem se kar hitro vklopil v sistem. Zato so mi pomagali odlični soigralci, ki so me hitro sprejeli. Zasluženo smo osvojili naslov, najboljši smo bili celotno sezono. Nekaj obžalovanja je bilo, ko se nam je iz rok izmuznila pokalna lovorika. Smo pa ta poraz kmalu pozabili, ko smo se uvrstili na zaključni turnir četverice v ligi prvakov. Neobremenjeni smo se odpravili v Nemčijo, kjer nas je, na žalost, v finalu premagala Barcelona.
V letošnji sezoni ste najprej osvojili superpokalno lovoriko, zdaj ste tretji tako v državnem prvenstvu kot tudi v svoji skupini Lige prvakov. Kako bi ocenili dozdajšnji potek sezone ter kakšni so vaši cilji?
Začetek rezultatsko ni najboljši, saj smo v prvenstvu izgubili nekaj tekem. Nismo ravno najbolj zadovoljni, a je tekem še ogromno, da to popravimo. V ligi prvakov smo trenutno na zadovoljivem tretjem mestu. Zavedamo pa se, da smo tudi tukaj izgubili že nekaj točk, ki bi jih lahko imeli. Tako kot na Danskem bomo tudi v evropskem tekmovanju poskušali zmagati na vseh prihajajočih tekmah. Ekipa je sposobna tega, saj je bila sestavljena tako, da bo najboljša.
Pogodba vas na Aalborg veže do poletja 2026. Kakšni so vaši načrti? Bi ostali? Bi radi odšli? Kje bi si morda nekoč še zaželeli zaigrati?
V športu se lahko vse spremeni čez noč, zato je o prihodnosti težko govoriti. Trenutno me pogodba še veže na Aalborg. Želja pa je ostati v klubu, ki je na nivoju Aaalborga. Torej klub, ki cilja na sam vrh, na osvajanje lige prvakov. To je želja, ki jo imam in upam, da jo nekoč izpolnim.
V Sloveniji se medtem obeta eno izmed zanimivejših prvenstev. Kakšen se vam zdi nov sistem, ki se navsezadnje zgleduje prav po danskem. Komu vi pripisujete največ možnosti za naslov ter kje vidite razlog za slabe rezultate vašega Kopra?
Gre za poseben, meni poznan sistem, pri katerem lahko zmagaš na vseh tekmah v sezoni, potem pa izgubiš zadnji dve srečanji in nisi prvak. To bo šlo na roko tistim, ki bodo v zaključku prvenstva bolj spočiti, bolje pripravljeni. Mogoče bo šel ta način na roko Slovanu, ki bo imel več časa za uigravanje nove ekipe. Mislim, da bodo v polfinalu še Celjani, Velenjčani in Trebanjci.
“Koper ima letos novo ekipo, pri kateri na žalost večine igralcev ne poznam. Kljub precejšnjim spremembam, so v klubu pričakovali več. Verjamem, da se bodo tudi oni dvignili, ko se bodo bolj uigrali. Držim pesti in upam, da se bo slabši niz čim hitreje končal.” – Aleks Vlah
Prav v Kopru ste začeli z vašimi prvimi koraki. Kako se spominjate začetkov? Kdo je bil, recimo, vaš vzornik v mlajših letih?
Začetki so bili najprej v osnovni šoli, potem pa v klubu Cimos Koper. Večina otrok je takrat spremljala ta šport, saj je bil koprski klub v vrhu slovenskega rokometa. Igral je tudi v ligi prvakov. Tribune so bile nabito polne. Že takrat sem si želel, da bi nekoč jaz igral na takšni ravni, takšne tekme. Izmed vseh vrhunskih igralcev sem najbolj občudoval Deana Bombača, zdajšnjega soigralca iz reprezentance.
Na Koper imam odlične spomine. Na koncu kariere bi kakšno sezono še odigral doma in na ta način pomagal klubu. Sanjsko bi bilo, če bi se rokomet v Kopru znova vrnil na višji nivo, da bi se morda lahko vrnil že kaj prej. Rad bi ostal v rokometu tudi po karieri in upam da bo to mogoče prav na obali.
Za konec …. Vemo, da ste ljubitelj nogometa, zato me zanima ali bo ‘vaš’ Arsenal končno osvojil kakšno omembe vredno lovoriko?
Upam, da je ta sezona tista, ko se bodo stvari obrnile Arsenalu v prid in bodo ‘topničarji’ znova začeli osvajati državno prvenstvo (smeh). Bo pa zelo težko poleg takega Manchester Cityja, ki bi lahko do naslova prišel že z rezervno postavo. Mislim, da se bodo letos za lovoriko borile tri ali celo štiri ekipe in upam, da bodo tokrat ostali konkurenti potegnili krajšo.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje