Slovensko državno prvenstvo v rokometu prehaja v zaključno fazo. Začenja se liga za prvaka, v katero se po dveh sezonah vračajo tudi Mariborčani. Med pripravami na prvo tekmo v zaključnem delu Lige NLB smo obiskali tabor vijoličastih, ki odkrito napadajo končno četrto mesto.

Četrto mesto so Mariborčani sicer osvojili v rednem delu državnega prvenstva, slednje pa je za vijoličaste zelo pomembno, ker zagotavlja nastopanje v evropskih pokalih. Zdi se, da je v klubu iz štajerske prestolnice z menjavo vodstva zavel nov veter, kar se pozna tudi na rezultatih. O oceni prvega dela državnega prvenstva in o ciljih za to in tudi naslednjo sezono smo se pogovarjali s trenerjem Maribora Markom Šibilo, prvim organizatorjem igre Andražem Velkavrhom in poslovnim direktorjem Mihaelom Pisancem.

Obračune v končnici za prvaka v Ligi NLB lahko spremljate tudi na kanalih televizije Sportklub. V nedeljo za vas pripravljamo prenos tekme med Koprom in Celjem, ki je na sporedu ob 18.45 na kanalu Sportklub 3.

Redni del državnega prvenstva je za vami. Izpolnili ste cilj in se uvrstili v ligo za prvaka. Kako trenutni potek ocenjujete v trenerskem štabu in kaj pravite igralci?

Marko Šibila (MŠ): V glavnem smo zadovoljni. Tekme, ki so bile za nas najpomembnejše smo zmagali. Bilo je tudi nekaj spodrsljajev, kar je povsem normalno. Mogoče nam je žal za kakšno točko na tekmah z najmočnejšimi ekipami. Na domači tekmi z Velenjem smo imeli zadnji napad, praktično “zicer”, za točko, ampak se žal ni izšlo. Ne glede na to smo zadovoljni in nas zelo veseli, da smo igrali lep ter gledljiv rokomet in da smo v ekipo uspeli dodati nekaj mladih in domačih fantov. Na njih bo vsekakor slonela prihodnost mariborskega rokometa.

Andraž Velkavrh (AV): Mislim, da smo skozi redni del sezone pokazali veliko mero konstantnosti in da smo lahko zadovoljni s četrtim mestom. To nas je pripeljalo v končnico za prvaka, kar je bil osnovni cilj pred sezono. Igralci smo že na prvem treningu začutili pravo kemijo, ki nas je nato ves čas še dodatno povezovala in nas ponesla skozi celotni prvi del prvenstva. Mislim, da je prav to prineslo končni rezultat. Žal nam je nekaterih točk, a ob gledljivi igri mislim, da si zaslužimo četrto mesto, ki bi ga radi zadržali do konca sezone.

Mihael Pisanec (MP): Pridružujem se besedam Andraža. Tudi vodstvo kluba si močno želi osvojitve četrtega mesta, ki bi nam v naslednji sezoni zagotovilo igranje v evropskih pokalih.

V tej sezoni ste zaenkrat izgubili šestkrat, prav vsi porazi pa so prišli na obračunih s prvimi tremi ekipami lige. Na nekaterih tekmah ste bili zelo blizu, kaj je zmanjkalo za piko na i?

MŠ: Težko je reči, kaj je zmanjkalo. Potrebno je poudariti, da so tekmeci kakovnostni in da je proti vodilnim ekipam težko osvajati točke. Za kaj takega se morajo stvari poklopiti in posrečiti. Najbližje smo bili na že omenjeni tekmi z Velenjem, ko je bila točka takorekoč že v žepu, a žoga ni želela v gol. A še enkrat dodajam, gre za zelo kakovostne ekipe. Vse tri ekipe, ki so pred nami, so tam zasluženo. Poudaril bi, da so bile tudi ekipe, ki so redni del sezone končale za nami, zelo močne. Za nami je izredno kvaliteten del prvenstva. V končnici za prvaka pa potihem računamo, da bi tudi proti najmočnejšim ekipam prišli do kakšne točke.

Med sezono ste imeli kar nekaj nesreče s poškodbami, ki so vas prisilile, da so minute dobili tudi člani rokometne šole. Kako sicer poteka prehod iz mladinske v člansko ekipo? Ima mariborski bazen veliko nadarjenih igralcev?

MŠ: Zelo smo veseli, ker danes v mariborski ekipi igra tudi nekaj Mariborčanov. Leta nazaj je bilo to nepredstavljivo. Omenjeni fantje imajo kljub mladosti v ekipi svojo vlogo in se pridno učijo ter kažejo nek potencial. Za klub je zelo pomembno, da se lahko v člansko ekipo vsako sezono priključi kakšen igralec iz lastne šole. Prehod v člansko ekipo je sicer zelo zahteven, kar se vidi tudi pri Celju, ki ima zares odlično razdelano delo z mladimi. Zahtevnost prehoda pa opazimo tudi pri nas. Če želi klub imeti kakovostno prvo ekipo, mora vsekakor pripeljati tudi igralce, ki prihajajo iz drugih sredin, a je zaradi vpetosti okolja zelo dobro, da je v moštvu nekaj domačih fantov. Kljub vsemu pa je naše glavno vodilo kvaliteta.

MP: Pred sezono smo se ob menjavi vodstva odkrito osredotočili tudi na delo z mladimi. To je naš dolgoročni cilj, ki ga potrjujejo imena v ekipi. Priložnosti dobivajo Izidor Budja, Nejc Planinšek, Gašper Pungartnik, v prihodnosti pa računamo še na Jureta Hedla in vratarja kadetske reprezentance Jako Čepeta. In to so tudi temelji, na katerih želimo graditi dolgoročno prihodnost kluba.

Pred sezono se je strokovnemu štabu pridružil nekdanji slovenski reprezentant Branko Bedekovič. Kako pomemben je bil njegov prihod in kaj je Maribor pridobil z njim?

MP: Branko nam je s svojimi bogatimi izkušnjami vnesel veliko svežine in klubu predstavlja neprecenljivo okrepitev. Olajšal je nekatere osnovne stvari, med drugim tudi komunikacijo na najrazličnejših področjih. Je znano ime in zaradi tega se veliko lažje dogovarjamo tudi pri novačenju igralcev. Vsekakor je velika okrepitev.

AV: Mislim, da je z Brankom in Miho v klubu zavel nek nov veter. Ekipa se je začela že s pričetkom sezone več družiti tudi izven časa treningov in tekem. Začutili smo, da smo v tej sezoni ena velika družina. Jasno se vidi, da Branko in Miha tudi skrbita za prihodnost kluba in ob delu z mladimi tudi sestavljata neko zgodbo, ki je lahko dobra naložba za prihodnje sezone. Mislim, da sta oba še kako dobrodošli okrepitvi.

V ekipi je v tej sezoni nekaj igralcev, ki so že dalj časa v Mariboru. Eden takšnih je tudi Andraž Velkavrh. Na tekmi z Ormožem ste dosegli že 300. zadetek v vijoličastem dresu. Kako se je v zadnjih treh sezonah razvijala mariborska ekipa?

AV: Razvoj je potekal zelo zanimivo. V treh sezonah je šlo skozi mariborsko ekipo kar nekaj igralcev. Spoznal sem jih veliko, od mlajših do starejših, vsi so tukaj nabirali izkušnje, jaz pa sem ostal in tukaj igram že tretje leto. Naslednja bo že četrta. Sam sem se odlično privadil življenja v Mariboru in tudi rokometno napredoval. Zaenkrat je trenutna sezona zame najboljša in upam, da zdaj sledijo le še koraki višje in da bomo v naslednji sezoni še boljši.

V tej sezoni ste kar nekajkrat opravljali tudi vlogo kapetana. Vas mlajši fantje na treningih in pred tekmah kdaj vprašajo za kakšen nasvet?

AV: Čeprav sem v Mariboru tri leta, pa še nisem med najstarejšimi. A vseeno se pojavi kakšno vprašanje. Če ne o rokometu pa o kakšnih drugih stvareh, predvsem o življenju v Mariboru. Sicer pa se na igrišču letos zares dobro počutim, s soigralci smo se ujeli, na nekaterih tekmah sem opravljal vlogo kapetana in mislim, da je spoštovanje prisotno iz vseh strani.

V državnem prvenstvu sta v tej sezoni od začetka tudi Celje in Gorenje Velenje. Kako na to gledate igralci, trener in tudi vodstvo kluba? Je za razvoj lige in tudi reprezentance boljše, če največja slovenska kluba doma odigrata celotno prvenstvo?

MŠ: To je preprosto normalno. Od osamosvojitve naprej je slovenska liga delovala kot celota z vsemi svojimi najboljšimi klubi. To je to ligo naredilo zanimivo in močno ter veliko prispevalo k dvigu slovenskega rokometa, ki je v svoji zgodovini spisal nekaj velikih uspehov. Slovenski rokomet je trenutno ena močna blagovna znamka na evropski ravni in jasno tudi na svetovni. Pri tem sta neprecenljivo vlogo odigrala tudi Celje in Velenje, njuna dvoletna odsotnost pa je poskrbela, da naša liga v tem času ni bila prava. Vsi smo ju zelo pogrešali, mislim pa, da so tudi vsi v omenjenih klubih spoznali, da to velja tudi zanje. V to sem prepričan predvsem zaradi dveh razlogov. Obljubljenega napredka z Ligo SEHA ni bilo, hkrati pa sta kluba z neigranjem na domači sceni izgubila še stik z domačim bazenom, ki je njuno naravno zaledje. Vse skupaj je bilo slabo predvsem za slovenski rokomet, ki si še ni povsem opomogel. Letošnja sezona je zaradi vrnitve obeh velikanov povsem drugačna, liga je medijsko boljše pokrita, tudi za navijače pa je še kako pomembno, da Celje in Velenje igrata doma.

V zadnjih sezonah je državno prvenstvo vse bolje pokrito tudi kar se tiče televizijskih prenosov. Se vam zdi, da priljubljenost rokometa spet raste in da se izboljšuje tudi obisk na tekmah?

MP: Vsekakor se o rokometu več govori, zaradi vrnitve Celja in Velenja pa je boljši tudi obisk. V primerjavi s prejšnjo sezono so številke boljše. Mislim, da so ob vrnitvi omenjenih klubov za 1. NLB ligo zelo pomembni tudi televizijski prenosi, ki pripomorejo k popularizaciji naše lige.

Poglejmo še v prihodnost. Že sredi sezone ste začeli s sestavo kadra za naslednje tekmovalno leto. Kaj prihodnost prinaša za dr. Marka Šibilo, bo ostal na klop Maribora?

MP: Sestavljanja ekipe smo se lotili zgodaj, saj si želimo ohraniti jedro ekipe in še naprej sodelovati z nosilci igre. S tem napovedujemo tudi to, da bi radi v naslednji sezoni stopili še višje, kar bo možno tudi zaradi same uigranosti ekipe. Če bomo začutili, da potrebujemo kakšno okrepitev, pa bomo razmišljali tudi v tej smeri. Glede dr. Šibile, ki s klubom sodeluje že veliko let in ga tudi odlično pozna, pa sledeče. Od trenerja se pričakuje, da je vseskozi aktiven, kar Marko je in v razvoj klub kot vsi mi vloži veliko energije. To nas veseli in zato rade volje dodajam, da je sokreator identitete kluba. Slednja predstavlja idejo, da mariborski klub predstavlja reprezentančni potencial že v mlajših selekcijah in je pomemben tudi za celotno regijo. Sodelovanje z dr. Šibilo nas zanima dolgoročno, saj se zavedamo, da nas lahko njegova strokovnost popelje še nivo višje. Ob vsem naštetem pa je potrebno upoštevati, da usodo trenerja vedno krojijo rezultati.

Kako pomembno je, da trener že ob koncu sezone ve, kdo bo tvoril jedro ekipe?

MŠ: Za klub je to zelo pomembno. Težave z neprestanim menjavanjem ekipe so v Sloveniji zelo pogoste. V Mariboru je bilo to zelo izrazito. Ko sem se lani vrnil, sem v bistvu na treningu lahko pozdravil le enega igralca, ki sem “zapustil” pred dvema letoma. Že Andraž je pred tem načel to temo. Igralci, ki se ne poznajo, težko dobro sodelujejo. Takšne ekipe težko ustvarjajo dobre rezultate na dolgi rok. Nato pride še do začaranega kroga in nenehnih menjav z upanjem, da se bo z njimi vse uredilo, a se vse le še poslabša. V slovenskem rokometu se za naslednjo sezono znova pripravljajo številne migracije, zato bo ta ekipa, ki bo homogena lahko v prednosti. Ekipa je seštevek posameznikov. Če je seštevek nad njihovimi individualnimi sposobnostmi, je to dobro. Ko je seštevek pod njimi, pa je to lahko katastrofalno.

Na žalost je v rokometu po tekmah še vedno veliko debat o sodnikih. Naša zveza je po bizarnih scenah na zadnjem evropskem prvenstvu morebiti celo sprožila revolucijo, saj se obeta osvežitev pravil. Kaj se lahko izboljša? Pričakujete kakšne velike spremembe?

AV: Sam menim, da so na večini rokometnih tekem v središču še vedno sodniki. Tudi po morebitnih reformah se bo zagotovo še vedno našla ekipa, ki bo imela pripombe. Tudi z uvedbo novih stvari se bodo še vedno našli kritiki. To trenutno vidimo pri nogometu, kjer se uvaja videosodnik (VAR). Kljub vsej pomoči in kameram se sodniki še vedno motijo. Z igralskega vidika mislim, da bo vsaka pomoč dobrodošla, zato smo lahko veseli, da se vse skupaj začenja prav v Sloveniji.

MŠ: Nič ni preveč revolucionarno, če je dobro premišljeno, a potrebno se je zavedati, da je težko priti do tistih pravih sprememb. Sam menim, da bi se dalo nekatere težave precej omiliti z že nekaterimi bolj konzervativnimi pristopi. Z vidika pravil še vedno prihaja do nesoglasij, se mi pa zdi, da so pravila po osvežitvi veliko bolj dodelana, kot so bila v preteklosti. Največjo težavo po mojem mnenju predstavlja implementacija pravil, kar pa zahteva tudi določeno mero razumevanja s strani igralcev in trenerjev. Napake bodo vedno del športa, v moštvenih športih pa se je potrebno zavedati, da se vsi pogledi vedno ne skladajo. Predvsem je pomembno, da so sodniki tisti, ki v vse skupaj vložijo veliko dela. Tu prihaja do težav, saj velikokrat ni pravega profesionalizma. Velikokrat se zanemari izobraževanje, kar privede do nerazumevanja rokometa kot športne panoge in tudi nerazumevanja igre kot celote. Moja največja želja pri vsem tem je ta, da bi se na tekmah najvišje ravni uvedlo tretjega sodnika, ki bi olajšal delo. Ob trenutni hitrosti in intenziteti igre sta dva absolutno premalo, s tem ukrepom pa bi rešili veliko težav. Predvsem bi ta nadgradnja odpravila težave tam, kjer sodniki nimajo na voljo ogleda posnetkov. To pa tako ali tako velja za skoraj vsa tekmovanja.