Borilni spektakel Legends Collide v koprski Bonifiki bo v veliki meri zaznamoval Uroš Jurišič, v tem trenutku najboljši slovenski MMA borec, ki je le korak oddaljen od najmočnejše svetovne MMA organizacije, UFC.

Povezano

Fabjan v Kopru zbral slovensko smetano

SK Fight

26. Okt 2018

SK Fight

26. Okt 2018

Miran Fabjan in njegov dolgoletni trener Dario Grilanec sta poskrbela, da bomo naslednji konec tedna (17.11.) na Obali spremljali enega najboljših slovenskih borilnih spektaklov vseh časov. Organizatorski duo je prepričan, da bodo tribune koprske Bonifike premajhne za vse, ki bodo želeli od blizu spremljati obračune po pravilih K-1, MMA in boksa.

Atraktivnih obračunov brez dvoma ne bo manjkalo, eden od številnih vrhuncev večera bo tudi nastop Uroša Jurišiča. Ljubljančan je v zadnjem času redni obiskovalec American Top Teama na Floridi, kjer so že številni novodobni gladiatorji svoje sanje pretvorili v resničnost. Tudi Jurišič ne dvomi, da bo v bližnji prihodnosti postal prvi Slovenec, ki bo stopil v magični oktagon. Želi in verjame, da bo ravno Legends Collide njegova zadnja postaja na poti do velikega cilja – vstopa v UFC. Priljubljeni Urke je bil med glavnimi zvezdniki že na uvodni novinarski konferenci, kjer je potrdil status prijetnega sogovornika.

Kakšna je bila časovnica dogajanja od vaše zadnje borbe za Titan FC do danes? Omenja se odhod v UFC, tokrat vas bomo gledali v Kopru. Kaj se je dogajalo?
Meni so že pred borbo za pas iz mendžmenta obljubljali določene stvari. Je pa tukaj tako, da nikoli ne veš, kaj se v ozadju resnično dogaja. Meni so govorili, da bom hitro tam, nato je tudi bila dejanska možnost, da bi se boril v UFC-ju. Jaz sem se po zmagi na Titan FC vrnil v Slovenijo, kjer sem se odpočil, nato pa znova dobil klic iz ZDA, da se čim hitreje vrnem, saj naj bi obstajala velika možnost, da pridem v UFC. Nato sem si kmalu po povratku na sparingu zlomil nos, ki smo ga naravnali, nato pa se je pojavila možnost, da bi se boril na UFC dogodku v Moskvi. Res je, da poškodba nosu še ni bi bila povsem sanirana, vendar sem bil pripravljen ne borbo. Tudi v glavi sem si že naredil scenarij, kako bi borbo zmagal, na žalost pa so na koncu izbrali nekoga drugega iz kvote tistih borcev, ki že imajo podpisano pogodbo z UFC-jem. Sicer se s tem preveč ne obremenjujem, saj sem 100 odstotno prepričan, da bo ta dan, ko se bom boril v UFC-ju, zagotovo prišel. Ali bom moral pred tem narediti še eno, dve, tri borbe, ne vem. Trenutno sem osredotočen samo na Legends Collide v Kopru. Na svojega nasprotnika, da ga na čim lepši način zaključim. Ne obremenjujem se preveč, kdaj bo konec borbe. Prepustil se bom, ne dvomim, da bo en udarec padel na pravo mesto.

Omenjali ste povezavo vašega menedžmenta z UFC-jem. Ste bili tudi sami v pogovoru z nekom, ki je iz UFC-ja?
Ne verjamem, da ima katerikoli borec samo neposredno povezavo z UFC-jem. Meni je menedžer pokazal sporočila na telefonu, ko si je dopisoval z match makerjem UFC-ja Seanom Shelbyjem, sicer pa mislim, da nihče nima neposrednega stika.

Verjetno pa nekdo, ki ima razmerje zmag 12:0, sam po sebi postane zanimiv UFC-ju in na takšen ali drugačen način pride do stika. Amerika ima nenazadnje rada takšne in drugačne presežke.
Sami Ameriki še več pomeni denar. Če bi jaz imel v tem trenutku na Instagramu 50 tisoč sledilcev, če bi bil poznan širšemu krogu ljudi, bi zagotovo že bil v UFC-ju. Če me ljudje ne poznajo, ne vedo, kaj delam in ne bodo prišli gledati mojih borb. Tako da ne šteje samo razmerje zmag in porazov, zelo pomembno je tudi to, kakšno podporo imaš na družabnih omrežjih.

Vse, kar ste pokazali do sedaj, je bilo impresivno, vrhunsko. V ATT pa trenirate tudi z nekaterimi borci, ki so se že borili v UFC-ju. Kakšna je dejanska slika na treningu? Kako se znajdete na treningu s temi fanti?
Dejanska slika je taka, da jaz zagotovo imam kvaliteto za UFC. Treniram s temi fanti, jih ‘zaključujem’. Realno pa moram povedati, da še nisem na nivoju s tistimi borci, ki so v samem vrhu UFC-ja. Tako dober še nisem, definitivno pa sem za njih odličen sparing partner. Tudi v telovadnici večinoma delam le z najboljšimi, je pa tudi sama selekcija v ekipi izjemna in tja ne pride čisto vsak. Tudi sam vidim, da mi proti nekaterim še manjka nekaj malega. Zato pa moram čim več časa preživeti v ZDA, se razvijati, trenirati, se čim več boriti in nekega dne bom brez dvoma na njihovi ravni.

Ne glede na vašo kategorijo, kdo je borec, za katerega bi rekli – takšen bi rad bil tudi sam. Pa ne govorimo o idolu, ampak če pogledate povsem na splošno, kdo je ta ikona?
Conor McGregor je bil moj velik idol, toda v teh nekaj zadnjih borbah je bilo preveč biznisa. Vsak ima svoj okus, vendar meni določene stvari niso bile všeč. Zgodba, kako je on prišel do tega, pa mi je res fascinatna. Na tak način tudi jaz hočem in tudi bom prišel do uresničitve svojih sanj. Če pa govorimo o ikoni, bi rad bil kot vse UFC zvezde. Rad bi bil nekdo, ki ga ljudje poznajo. V UFC-ju je res veliko borcev, tudi jaz sam treniram z njimi pa za nekatere še nikoli nisem slišal. Jaz želim priti v UFC, si narediti ime in tam tudi ostati.

V Sloveniji je v borilnih športih zgodba vsakega posameznika v veliki meri odvisna od njegovega odrekanja za dosego ciljev. Vi ste zelo močni na medijskem področju, veliko se izpostavljate, gradite na zgodbah, delate na družbenih medijih. Vas je tega naučila Amerika ali ste sami taki?
Ko sem bil star 21-let in sem nastopal v The Ultimate Fighterju, svojega Instagram profila praktično nisem uporabljal. Nato smo imeli tam tudi posebna predavanja, na katerih so nas učili, da to moramo objavljati, da moramo ljudjem pokazati, kaj počnemo, saj te nihče ne bo sponzoriral, če ljudje ne vidijo, kaj vse vlagaš v to. Zagotovo pa nisem tukaj zgolj zaradi objavljanja na družbenih omrežjih, saj nekateri drugi fantje ne trenirajo niti pol toliko kot jaz. Zagotovo pa to pomaga pri vsem skupaj, saj enostavno potrebuješ finance za vse skupaj.

Slovenska MMA scena se je začela razvijati že pred teboj. Kdo je v slovenskem prostoru tista oseba, ki te je navdušila?
Ko sem začel trenirati v klubu Vale Tudo, se spomnim Bojana Kosednarja. On je bil tisti, ki sem ga gledal. Spomnim se, da sem mu celo naredil stran na Wikipedii. Res mi je bilo neverjetno, boril se je na Japonskem in rekel sem si, da tudi jaz želim enako. Ko sem hodil na WFC, sem tam gledal Mirana Fabjana in ostale. Oni so bili za mene bogovi in rekel sem si, da bom tudi jaz postal zvezda. Kasneje si vedno želiš več in več. Ko ti uspe nekaj, si potem želiš še več in tako naprej. Najprej sem si želel, da bi delal samo to, kar mi je uspelo, sedaj pa želim še več. Želim priti med najboljše in tam ostati.

Da ste vrhunski športnik, ni dvoma, ampak MMA ni v olimpijskem razredu. Kako vas oziroma vas ne obravnava država?
Sami ljudje so izjemni. Brez pomoči navijačev, prijateljev in vseh ostalih mi ne bi uspelo. Res sem videl, da mi pomagajo s srcem in čeprav včasih rečemo, kakšni smo Slovenci, da si ne želimo pomagati, to za šport ne velja. Sama športna zveza pa mi ne pomaga nič od nič in mi tudi nikoli ni pomagala. Tudi, ko sem prišel k zdravniku, sem vedno čakal na preglede, ker nisem bil registriran kot športnik, saj Slovenija nima MMA zveze in nimamo kategorizacije. Nekateri zdravniki sicer vedo, koliko vlagam v vse skupaj in mi sami poskušajo čim bolj pomagati, kar se tiče države in MMA-ja pa je žalostno. Jaz sem zaprosil samo za majice, da imam slovensko zastavo, da predstavljam državo pa nisem dobil niti odgovora iz športne zveze. Kar se tiče navijačev in ostalih, ki me spremljajo, pa si želim, da bo tako še naprej. Vsa spodbuda mi vliva ogromno moči, ognja.

Kakšen je bil vsakdan v Ameriki? Verjetno veliko prostega časa ob vseh treningih niste imeli?
Večino časa sem imel tri treninge na dan, soboto enega in nedelje proste. Seveda včasih tudi izpustiš kakšen trening zaradi utrujenosti oziroma preventive, da se izogneš poškodbam.

Verjetno pa je to uresničitev sanj, če se dotaknemo enega od prejšnjih vprašanj in besed o vašem začetku, ko ste zgolj razmišljali o nečem podobnem?
Ravno tega se spomnim, ko sem se vozil po Ameriki in klical punco in ji dejal, da živimi tisto, kar sem si vedno želel. Delam tisto, kar me najbolj veseli in od tega tudi živim.

Razmišljate tudi o temu, da bi se po podpisu pogodbe z UFC-jem za stalno preselil na Florido?
Povsem za stalno ne, zagotovo pa bom v ZDA opravljal pripravo pred borbo, saj je tam vseeno drugačen, višji nivo. Nekako načrtujem, da bi nekaj mesecev preživel v ZDA pa se vrnil domov in tako naprej. Bo pa zagotovo veliko lažje, ko bom enkrat v UFC-ju, saj bom točno vedel, kdaj imam borbo in bom lahko vse skupaj veliko lažje načrtoval.

Omenili ste že, da se boste zadnje dni pred borbo pripravljal v Zagrebu. Zakaj?
Hočem biti osredotočen samo na borbo. Ko sem doma, dobim ogromno klicev od prijateljev. Kot sem že prej omenil, res mi je pomagalo neizmerno veliko število ljudi. Vsem sem nenormalno hvaležen, vendar pa težko nekomu rečem, da nimam časa, če me pokliče. Zato se raje odmaknem v Zagreb. Tam je tudi trener Saša Drobac, s katerim sem zelo zadovoljen. V Zagrebu imam tudi vse stvari na enem mestu in ne rabim sam razmišljati, kdaj in s kom bom treniral.