Lepota in šport je nekaj, kar gre zagotovo skupaj. Predvsem slovenske športnice velikokrat burijo moško domišljijo, nič drugače pa ni z Aleno Musić, mlado karatejistko iz Velenja, ki se je vrgla tudi v manekenske vode. Preberite si intervju, nikakor pa ne spreglejte tudi fotogalerije.

Alena, najprej bi te prosil, če se nam lahko na kratko predstaviš? Koliko si stara, s čim se ukvarjaš, kaj te veseli? 

Sem Alena, stara sem 21 let, prihajam iz Velenja. Že 15 let se ukvarjam s karatejem, lani pa sem se začela udeleževati tudi lepotnih tekmovanj. Sem študentka 3. letnika Ekonomske fakultete v Ljubljani, kjer sem se usmerila v računovodstvo. Moja želja je prek športa pomagati ljudem, predvsem ženskam, tistim, ki imajo težave v osebnem življenju.

Kdaj si se začela ukvarjati s športom? Zakaj karate?

V 1. razredu osnovne šole. Moja mama je bila reševalka iz vode in bila sem pri njej na bazenu, ko je bil zraven prijazen gospod, ki se je ukvarjal s karatejem in je mami predlagal, da me vpiše v ta šport. Jaz sem, tako kot večina punc, hotela biti plesalka, bila sem plašna, vsi so me zbadali. To je sicer bolj šport za moške, a ko sem ugotovila, da ima to svoje prednosti, da me nihče več ne more zbadati, mi je postalo všeč. Ob koncu osnovne šole sem prišla tudi v reprezentanco, kar je bil vrhunec.

Namen karateja je razvoj človeka, tako fizično kakor razvoj osebnosti in doseganja notranjega miru. Ti karate pomaga tudi izven športa, v osebnem življenju?

Ko se mi nekaj reče, je to to. Ni debate. Disciplino imam v krvi, točno vem, kaj lahko in kaj ne. Tudi, ko pomagam pri treningih vidim razliko pri otrokih. Ko trener nekaj reče, vsi poslušajo, utihnejo in spoštujejo njegova navodila. Karate ti da ogromno življenjskih vrednot, ki ti prav pridejo tudi zunaj športa.

Facebook

Facebook

Facebook

Facebook

Facebook

Facebook

Facebook

Facebook

Facebook

Facebook

Facebook

Facebook

Facebook

Kako poteka trening? Kako pogosto so tekmovanja?

Odvisno od tega, kakšen pas imaš. Mi s črnim pasom treniramo skupaj. Med treningom je tišina, govori samo trener, vlada velika disciplina. Vse poteka mirno in disciplinirano. Sezona se začne oktobra, traja pa vse do junija. Tekme so vsak vikend, vmes je decembra državno mladinsko prvenstvo, marca pa člansko. V glavnem vse poteka na svoje stroške.

Kakšni so tvoji največji uspehi?

Na evropskem prvenstvu sem bila leta 2014 sedma. Pri nas ni 4. in 5. mesta, zato sta dva sedma. Bila sem sama kriva, ker nisem poslušala navodil trenerke, nekoliko sem se ustrašila in naredila po svoje in na odločilni tekmi izgubila z 2:3.  Zdaj, ko imam že ogromno znanja in nekaj izkušenj, bi rada učila otroke karate.

V drugih državah lahko nekdo živi od tega, pri nas žal ni tako. Kot sem že omenila, stroške v glavnem pokriješ sam, razen za kakšna res pomembna tekmovanja, takrat plača klub. Drugje imajo štipendije, sponzorstva, promocijske avtomobile… Dejansko se lahko ukvarjajo samo s karatejem in dobro živijo, pri nas tega ni.

Leta 2015 si se prijavila na prvo lepotno tekmovanje. Bila si izbrana za 2. spremljevalko Miss Športa? Kako to, da si se odločila za ta korak?

Moja trenerka, ki je tudi moja najboljša prijateljica, me je prijavila na Miss Športa. Jaz tega sploh nisem vedela in si nisem niti predstavljala, kako bi mi to šlo. No, prepričala me je, da sem šla poskusit in dejansko mi je bilo zelo všeč. S puncami smo se imele lepo, trenirale smo in počele raznorazne stvari. Kot športnica sem vajena tekmovalnosti, zato sem seveda pričakovala zmago, a sem bila na koncu vseeno zadovoljna.

No, letos pa si postala tudi 1. spremljevalka Miss Slovenije, kar je velik dosežek. Si pričakovala tako visoko uvrstitev? Kaj ti je to prineslo?

Tudi to se je odvilo zelo hitro. Najprej so me klicali, če bi prišla na casting, ki bi mi lahko prinesel službo v Milanu. Žal sem prenizka in nisem dobila priložnosti. Potem pa so me poklicali organizatorji Miss Slovenije. Rekla sem “dobro, dejmo poskusit”, čeprav nikoli nisem imela izkušenj s tem. Postala sem Miss Korone, dobila sem potovanje v Las Vegas in uvrstitev v finale tekmovanja. Imela sem kar nekaj obveznosti, to se veliko punc ne zaveda. Ni dovolj, da si lep. To je najmanj pomembno. Moraš se z ljudmi pogovarjati, tvoja lepota mora imeti namen. Čez celo leto smo zbirale ocene, na raznoraznih projektih. Pred finalom sem pričakovala uvrstitev med prve 3. Toda še bolj kot naziv 1. spremljevalke Miss Slovenija mi je pomenil dodeljen naziv Miss osebnosti, ki sem ga dobila predvsem zaradi dobrodelnih dosežkov.

Organizirala si akcijo za socialno ogrožene otroke. Kakšen odziv si dobila? Bi naredila kaj takšnega tudi v bodoče?

Definitivno. Jaz sem akcijo naredila v Velenju, kjer sem imela svojo stojnico, sodelovala pa sem tudi z županom. Zbrali smo ogromno potrebščin, zvezk, knjig, torb. To smo odpeljali v Ljubljano, potem pa je Zveza prijateljev mladine to razdelila med tiste, ki to najbolj potrebujejo. Bila sem zelo vesela, sploh ko sem videla veselje na obrazu otrok. En svinčnik, ki nam nič ne pomeni, njim nariše nasmeh na obraz. To je bilo čudovito. Bolj ponosna sem bila na to, kot naj karkoli drugega v življenju.

Vidiš svojo nadaljno pot v tej smeri, ali se boš vendarle bolj osredotočila na šport?

Težko je usklajevati manekenstvo, šport in študij. Študij je definitivno na prvem mestu in vse podrejam temu. V kolikor bi postala Miss Slovenije bi morala pustiti študij in verjetno tudi karate, zdaj pa lahko usklajujem vse troje.  V manekenstvu je težko uspeti, tega se jaz zavedam, zato mi to tudi ni prioriteta. Mlada sem še, zato imam še veliko časa, a izobrazba je osnova, to je prioriteta. Definitivno se ne mislim niti odpovedati športu. Rada bi ljudi, predvsem ženske, vpeljala v šport. Dobro je, da se znaš postaviti zase in ubraniti. Poznam veliko žensk, ki so bile pretepene, posiljene, to so tiste, ki bi jim rada pomagala. Da se v takšnih primerih znajo ubraniti, ali pa mogoče celo preprečiti, da se kaj takšnega zgodi.

Se poleg karateja, ukvarjaš še s čim, da ohranjaš vitko postavo?

Ko si enkrat športnik si športnik. Košarka, nogomet, karate, nič ti ni težko. Tečem, hodim na fitnes, kolesarim. Po duši sem športnica, ga obožujem, zato se tudi ukvarjam z njim. Nič mi ni težko.

Naše bralce bo zagotovo zanimalo tudi, kakšno je tvoje ljubezensko življenje.

(smeh) Fanta imam, pol leta. Ne živiva skupaj, ker je tudi on športnik. Igra nogomet v Avstriji in je tudi zelo uspešen. Zelo me podpira in mi tudi pomaga. Zares sem vesela, da ga imam.