"Žal mi je, da se ljudje, ki so imeli moč, niso uprli prej"

Foto: Uroš Kokol

Olimpijska judoistična prvakinja Andreja Leški se v iskrenem pogovoru za Sportklub ozira na svojo nedavno zaključeno vrhunsko športno kariero. Med drugim razkriva, kako po obdobju evforije išče nove izzive, brez ovinkarjenja pa spregovori tudi o ohranjanju lastne identitete, notranjem miru in tudi aferi, ki je lani pretresla slovenski judo.

NY: Southeby's Scottie Pippen Collection Press Preview

Legendarni Scottie Pippen na dražbi prodaja svoje dragocenosti

Košarka

19:42 0

Košarka

19:42 0

V napetih trenutkih nova pogodba za Prepeliča

Košarka

19:11 0

Košarka

19:11 0

Ko je pretekli mesec pri vsega 29 letih naznanila konec športne poti, je Andreja Leški marsikoga presenetila. A odločitev za slovo je pri sijajni judoistki zorela že lep čas, pa čeprav se je še lani spogledovala z udeležbo na svetovnem prvenstvu, ki jo je nato odpovedala tik pred zdajci. Svoj zadnji nastop je tako vpisala pred dobrim letom in pol v Tokiu, ko je z zlatim olimpijskim odličjem kronala bleščečo kariero, v kateri se je proslavila tudi z nazivom evropske prvakinje in dvakratne svetovne podprvakinje.

Na doseženo tako upravičeno gleda z velikim zadovoljstvom in brez obžalovanja, hkrati pa svoj pogled že usmerja v prihodnost, ki je pri zgovorni Primorki prepletena z novimi in razburljivimi izzivi.

Andreja, ste že postali tipična upokojenka, ki ji zmanjkuje časa?

Res je, časa je zdaj še manj. Čas bi skoraj lahko ločila na tistega po tekmovalnem obdobju in tistega do naznanitve konca kariere. Zdi se mi, da je ta tranzicija zdaj še globlja. Imam veliko obveznosti, predvsem zato, ker poskušam vzdrževati stik s športnim svetom, hkrati pa sem vstopila v “zunanji” svet, kar je malce težje. Zaenkrat raziskujem, kam me bo povleklo, da ugotovim, kaj si želim v prihodnosti.

Sklepam, da je odločitev o zaključku kariere zorela dolgo.

Ja, recimo. Pripravljalno obdobje za olimpijske igre je bilo res naporno. Že pred tem sem bila dolgo časa na vrhu, na vodilnih pozicijah. Nekako je prišlo do zasičenja. Zdelo se mi je, da počasi prihaja čas, da vso to energijo usmerim še kam drugam.

Športniki po olimpijskih igrah, še posebej, ko dosežejo vrhunec, kot je vaše zlato, pogosto omenjajo “post-olimpijsko depresijo” oziroma otožnost. Kako je bilo pri vas?

Na začetku te seveda nosi val navdušenja. Ogromno je pozornosti, dogajanja, distrakcij. Ko pa se to umiri, pride obdobje, ki je s tega vidika težje. Do olimpijskega uspeha je bilo življenje kot valovanje. Vsaka tekma ti je prinesla zmagovalne občutke, stike z mediji, veselje, nato padec in spet vzpon do naslednje tekme, ko si znova dobil zagon. Po olimpijskih igrah pa te kar malo zmanjka in moraš najti nekaj drugega. Glede na to, da sem se za konec odločila sama, sem bila na to mogoče malo bolje pripravljena, a tudi jaz nisem bila povsem odporna na te občutke.

Je neke vrste privilegij, da ste končali pod lastnimi pogoji in da vas v to niso prisilila leta ali poškodbe?

To je definitivno privilegij. Seveda je tukaj tudi moja odgovornost, da sem prišla do te točke. Pri poškodbah sem imela srečo, pa tudi z glavo skozi zid nisem rinila v določenih situacijah. Zadovoljna sem, da nisem bila prisiljena v konec in da sem imela to izbiro. Nekateri je nimajo, jaz pa sem poskrbela, da sem jo imela.

Vam je bilo težko poiskati nov cilj?

Še vedno malo iščem, kaj bi me zanimalo tako močno, kot me je šport. To je bilo skoraj kot služba, ki jo imaš najraje in jo opravljaš z veseljem. Verjetno tega ne bo nadomestilo nič, kar je morda žalostno, a sem vseeno optimistična in se veselim priložnosti, ki me čakajo.

Kako so odločitev o koncu sprejeli vaši najbližji in trenerji?

V klubu so večinoma razumeli, čeprav je bilo sprva malo nenavadno. Mogoče niso verjeli, da bom res zaključila. Imela sem cmok v grlu, a moj trener je verjetno to že slutil in mi ni bilo treba tega na glas povedati. Sem pa osebno sporočila preteklemu trenerju in oba sva imela solzne oči. Domačim pa je bilo na začetku malo težko, a so me podprli. Srečni so, da sem zdrava in vesela.

Lani ste mi dejali, da uspeh prinaša določeno breme, po drugi strani pa sem prebral, da ste po olimpijskih igrah našli notranji mir. Kako gre to skupaj?

To vpliva tako navzven kot navznoter. Navzven prinaša breme, ker postaneš vsem zanimiv, vsi bi radi košček tvoje izkušnje. Navznoter pa slediš svojim ciljem, otroškim sanjam. Trudiš se, vlagaš, trpiš bolečine, a nimaš garancije za uspeh. Vse to so trenutki, skriti pred javnostjo. Ko te potenciale uresničiš, se v tebi vse sprosti. Veš, da si tam, kjer si si zaslužil biti. Navzven je zgodba drugačna. Moraš začeti ločevati, kaj je dobro zate. Ni se treba odzvati na vsako povpraševanje, ker preprosto ne zmoreš. Kot javna oseba si zgled, tvoje besede in dejanja imajo težo, in v tem smislu je to breme.

Kako leto in pol po olimpijski kolajni gledate na evforijo, ki se je odvijala okoli vas?

Stvari poskušam doživljati čim bolj osebno. Bilo je čudovito, še posebej v krogih, povezanih z mojo potjo. Nikoli nisem na te stvari gledala preveč poslovno, ker je zgodba preveč osebna, moja. Šele nekoliko pozneje sem lahko na vse skupaj gledala bolj realno. Lepo mi je bilo videti, kako so ljudje to doživljali, nekateri so jokali in mesece živeli s to zmago. Tak učinek, ki ga ustvarjajo športni rezultati, ustvarja pozitivno.

Vas je odziv na uspeh presenetil, ali ste ga glede na pretekle olimpijske dosežke slovenskega juda potihoma pričakovali?

Tako Tina Trstenjak kot Urška Žolnir, ki sta prav tako osvojili olimpijsko zlato, prihajata iz druge sredine, poleg tega sem bila v času uspehov, zlasti Urškinih, še precej mlada. Vse sem pospremila predvsem prek televizije, zato ob lastnem uspehu nisem pretirano dobro razumela, kaj to pomeni. Je bilo pa kar naporno. A po drugi strani mislim, da si pozornost tudi zaslužimo.

Ste obdobje po Tokiu izkoristili tudi za samorefleksijo?

Tudi, a se mi zdi pomembno, da to počneš že sproti. Da se ozreš nazaj, analiziraš odločitve. A zdaj, ko je vse tako “pravljično”, je težko iskati napake. Veliko stvari se je odvilo na način, za katerega se mi zdi, da so imele vpliv na mojo zgodbo. A kot pravijo: Lahko je biti general po bitki.

Če vas torej vprašam, ali bi v vaši karieri kaj spremenili, oziroma naredili drugače, kakšen bi bil odgovor?

Ničesar ne bi spreminjala. Najbolj pomembno se mi zdi, da sem ohranila samo sebe, čeprav sem se podredila športu. To, vsaj tako se mi zdi, sem uspešno počela skozi celo kariero.

Torej je pot pomembnejša od cilja?

Zagotovo. Čeprav je dosežen cilj nekaj neopisljivega, na dolgi rok ostane pot. Rezultati gredo mimo, pridejo novi športniki, ti pa ostaneš ti.

Pravite, da še ne veste, kaj želite početi, a če se ne motim, ste se vrnili tudi k študiju.

Diplomirala sem iz poslovne informatike, zdaj pa delam magisterij iz menedžmenta v športu. Zdi se mi, da mi ta smer kar ustreza. Poleg tega sem se zelo dobro našla v govorništvu, prejemam pozitivne odzive iz podjetij in šol, kjer je kar veliko povpraševanja. Svoje izkušnje in zgodbe lahko povežem s prakso in jih apliciram na življenje.

Način, kako dosegati cilje v športu, je namreč mogoče prenesti tudi na druga področja v življenju. Poleg tega sem aktivna tudi na Judo zvezi Slovenije, kjer delujem v komisiji za športnike. Časa zmanjkuje, na dveh stolih skoraj ne morem več sedeti. Res pa je, da sem imela prej veliko manj energije, saj sem bila po treningih večino časa utrujena in v bolečinah.

Skok v filmsko-dokumentarne vode

Leški je v zadnjem obdobju sodelovala tudi pri snemanju 20-minutnega dokumentarnega filma “Ko te tišči judo pas”, ki bo predpremierno predvajan v sredo, 4. marca, v ljubljanski Odiseji. “Film govori o mojem življenju, o tem, kako pomembni so ljudje, ki te obdajajo in da moj edini fokus ni le judo oziroma šport,” nam je zaupala Leški. “Snemanje je bilo zelo zanimivo. Še posebej je bilo zanimivo videti, kako je ena zgodba predstavljena skozi različne zorne kote,” je še pripomnila 29-letnica.

So leta športnega profesionalizma na vašem telesu pustila trajne posledice?

Zaenkrat imam le odpor do treningov (smeh). Kar se tiče poškodb, pa sem jo dobro odnesla. Imam le nekaj vizualnih posledic, recimo na ušesih, kar je pri borilnih športih pogosto. Drugače pa hujših posledic nimam, le kakšne manjše težave s sklepi, vendar nič zlomljenega, nikoli nisem imela niti operacije. Tudi to je bil eden izmed močnih argumentov, da se raje umaknem, dokler sem še cela.

Treningov ne pogrešate, pa vendarle, se morda vidite tudi v vlogi trenerke, da bi svoje bogato znanje predali prihodnjim generacijam?

Na začetku sezone sem pomagala kot asistentka trenerja in bilo mi je super deliti znanje. Mogoče ne kot redna trenerka ekipe skozi celo leto, ampak na seminarjih in kampih, kjer lahko pokažem tehnike in trike, otrokom, tekmovalcem.

Kakšna je prihodnost slovenskega juda?

Prepričana sem, da imamo še nekaj asov v rokavu. Prihajajo tekmovalci, sposobni najvišjih rezultatov, recimo Kaja Kajzer in Metka Lobnik. Je pa to ciklično. Zdaj se začenjajo olimpijske kvalifikacije in videli bomo, kje smo.

Morava se dotakniti tudi teme, ki je močno razburkala domačo judo sfero. Lani so v javnost namreč prišle obtožbe o neprimernih metodah in zlorabah trenerja Marjana Fabjana. Vaš komentar?

Jaz sem samo srečna, da sem imela s trenerji odnose, ki so bili strokovni, primerni in dobri zame celostno, tudi izven športa. Težko konkretno komentiram situacijo tam, mi je pa žal, da se ljudje, ki so imeli moč, niso uprli prej. Da niso rekli: “Tega ne podpiramo.” Molk in dopuščanje stvari, da se zgodijo, se mi zdita nerazumljiva. Pomembno bi bilo, da bi se v takih primerih osebo preventivno umaknilo. Veliko ljudi pravi: “Ni kriv, dokler se mu ne dokaže.” Res je, ampak tudi ni dokazano, da ni kriv.

V tem primeru je bilo ukrepanje prepozno, škoda je bila že narejena.

Zagotovo. Žrtvam je težko popraviti storjeno škodo na kakršenkoli način. Najmanj, kar lahko naredimo, je to, da jim verjamemo in jih podpremo zdaj, ko so zbrale pogum in spregovorile.

Ste morda kdaj v tujini opazili neprimerne trenerske prijeme, morda celo fizično nasilje?

Fizično nasilje ni normalno in se ne dogaja. Mogoče kakšno vpitje, ampak da te nekdo udari ali brcne …, to ni normalno in se ne dogaja

Kaj ste opazili na tekmovanjih, na katerih so sodelovali tekmovalci Fabjanovega kluba?

Opazila sem, da so bile tekmovalke v nekem strahu, pod nekimi strogimi pravili. Tudi v odnosu do nas. Niso nas pozdravile, izogibale so se nas. To je bil del neke psihološke igre, manipulacije in izkazovanja moči. To je bilo čudno. In če je bilo to tako očitno navzven, je moralo biti v ozadju še veliko več.

Je to pustilo črno piko na slovenskem judu?

Jo je, a ne smemo posploševati in očrniti športa kot takega. Šport nima nič s tem. Gre za eno osebo in to moramo ločiti, čeprav razumem, kakšen vpliv ima vse to na javno podobo.