‘Đoković najboljši, a Federer tekmece spreminjal v šolarčke’

ATP 31. Okt 202216:12 0 komentarjev
Ivanišević s trenerjem Mariem Tudorjem; Foto: Guliverimage

Splitčan Mario Tudor je izjemen teniški trener, ki si je svojo trenersko pot utrl z zgodovinsko zmago Gorana Ivaniševiča na Wimbledonu. Trenutno pod njegovo taktirko vadi Miloš Raonić. V pogovoru za Sportklub pa se je izkazal za pravo teniško zakladnico.

V svoji bogati karieri je sodeloval z Avstralcem Bernardom Tomičem in ga kot najstnika popeljal do četrtfinala Wimbledona, sedaj pa že štiri leta deluje v taboru Kanadčana Miloša Raonića.

Z Dalmatincem smo se pogovarjali tik pred njegovim odhodom v Toronto, kjer pili formo za Raonićevo vrnitev na ATP turnejo, nekje v začetku prihodnje sezone.

Prihajate iz Splita, ki je mesto izjemnih športnikov, ne le teniških igralcev. Kako ste izbrali prav tenis?

Iskreno, ker so bila igrišča najbližje mojemu domu in čeprav starša nista igrala tenisa, sta se odločila za vpis, saj sem imel klub praktično čez cesto.

Bili ste odličen mladinec, naredili hiter skok na ATP lestvico, a pri 21 letih ste se odločili zaključiti profesionalno kariero teniškega igralca. Kaj je botrovalo tej odločitvi?

Denar. Danes imamo samo na Hrvaškem več kot 20 turnirjev serije Futures in nastopati doma ni finančno velik zalogaj. Takrat pa smo imeli v naši regiji tri turnirje in če si želel igrati, si moral potovati naokoli. Spomnim se, da smo odšli na Portugalsko z letalom na teniške satelite, kjer nisi zaslužil nič in moral igrati štiri turnirje, da si sploh prišel do ATP točke. Biti štiri tedne na Portugalskem pa je ogromen finančni zalogaj. Tudi nizkocenovnih letalskih prevoznikov takrat ni bilo in letalske karte so bile izjemno drage, tako sem bil primoran pri 21 letih prekiniti kariero teniškega igralca.

Mirjana Lučić, njegova prva stranka (leta 1999 v Wimbledonu); Foto: Guliverimage

Vaš prvi stik s trenerskim poklicem je bila vloga sparing partnerja?

Tako je. Marinko Lučić, oče Mirjane Lučić me je kontaktiral, takoj ko je izvedel, da končujem. Ona je imela 15 let, ko je že prišla na svetovno sceno kot velika senzacija. Vabilo sem, seveda, sprejel. Tam sem se spoznal s turnejo. Me pa veže nanjo tudi grenak spomin. Bil sem z njimi v Wimbledonu, ko se je zgodil tisti eksces z njenim očetom.

Dalmatinska zaje*ancija

Takrat naj bi oče napadel njeno mamo in vse skupaj je botrovalo tudi k daljši prekinitvi kariere?

Sam nisem videl nič od tega. Se pa spomnim, da po Wimbledonu ni nihče vedel, kje je Mirjana. Čez kakšen mesec se mi je le oglasila in mi sporočila, da sta z mamo odšli v Ameriko. Po Lučićevi sem bil kar nekaj časa sparing partner Mariu Ančiću, ki je bil fenomenalen mladinec, pa potem tudi profesionalec. Nato pa je leta 2001 prišel klic Gorana Ivaniševiča. Izgubil je v kvalifikacijah Odprtega prvenstva Avstralije in, kot je sam povedal, padel na dno. Takrat me je poklical v Zagreb, če pridem, da bi malo trenirala, saj sva v Splitu velikokrat igrala in bila v super odnosu.
Vstopili ste v trenerske vode in takoj dvignili največjo lovoriko? Prav gotovo ste edini v zgodovini, ki je v prvi trenerski službi svojemu varovancu pomagal osvojiti Wimbledon.

Ivanišević leta 2001 v All England Clubu; Foto: Guliverimage

Morava biti odkrita, to ni bila prava trenerska vloga. Goranu nisem bil trener, ampak nekdo, ki ga je v tistem trenutku potreboval. Imel sem 23 let, Goran pa 30 in tenisa ga, iskreno, nisem mogel učiti. Ivanišević je bil izkušen in izdelan teniški igralec. Vse, kar je potreboval, je bila prava energija in pozitivno razmišljanje. Z Goranom sva skupaj rasla v teniškem klubu na Firulah in se vedno fantastično razumela, zato me je tudi poklical. Uspel sem ga, kot mi pravimo, s “splitsko zajebancijo” sprostiti in motivirati. Tudi vi ste trener in dobro veste, da je veliko dela potrebno opraviti zunaj igrišča in tu sem mu ogromno pomagal.

Ujeli smo vas v Splitu. A rekli ste, da kmalu odhajate na pot.

Roko na srce, sem v gneči, zaenkrat sem še v Splitu, a kmalu odpotujem v Toronto. Začenjamo trening z Milošem Raonićem. Ponavadi je naša trening baza na Bahamih, a ker Miloš prenavlja hišo, bomo tokrat trenirali tri tedne v dvorani, saj je v Kanadi že prehladno za treninge na prostem.

Nujno trening s točkovanjem

S kom trenirate na Bahamih, ki niso ravno polni teniških igralcev?

Miloš okreva po poškodbi, saj je imel hude težave z ahilovo tetivo, potem pa si je pred US Openom zlomil še prst na nogi, tako da sem na začetku odigral jaz. Večinoma je bil to trening smeri iz mesta. Na otoku je tudi nekaj solidnih mladincev in odigra z njimi. Ko pa potrebujemo močne sparinge, pokličemo dobre univerzitetne igralce iz ZDA, ki se takoj odzovejo in pridejo na Bahame.

Nick Kyrgios ima prav tako hišo na Bahamih. Ste kdaj trenirali tudi z njim?

Smo trenirali, petnajst dni prejšnjo sezono, pred turnirjem v Atlanti, kjer je Raonić odigral zadnjo tekmo pred poškodbo. Moram reči, da me je presenetil s svojo resnostjo na treningu. Ravno sem letel na Bahame in Miloš mi javi, da bomo trenirali z Nickom. Stemnilo se mi je pred očmi, ker sem res mislil, da bo to le “gobezdanje” – trening brez repa in glave. Saj veste, kakšen zna biti Kyrgios. Na srečo sem se motil in treningi so bili odlični.

Kako pa je bil na treningih videti Nick s svojim izjemnim talentom?

Roko ima res fantastično, a v tistem obdobju še ni bil dobro fizično pripravljen, tako da ob gibanju ni blestel, toda vseeno ima izjemno “težko žogo”. Je pa naravnan tako, da mora katerakoli vaja vključevati točkovanje. Če bi namreč treniral le neke smeri, mu motivacija ugasne v trenutku. Ko pa se šteje, je noro motiviran in dober tekmovalec.

Kako vidite razliko v treniranju mladincev v primerjavi s treniranjem teniških profesionalcev?

S profesionalci moraš znati predvsem organizirati veliko stvari zunaj teniškega igrišča. Sem sodi plan turnirjev, sparingi, igrišča, oprema ter seveda poglavitni del – zmožnost ustvarjanja dobre atmosfere. Na samem igrišču pa se ne poglabljaš v neke detajle, pomembno je, da so podane informacije igralcu kratke in točne. Drugače je pri mladincih. Tam je veliko večji poudarek na sami teniški tehniki, velikem številu ponovitev udarcev in razvoju osebnosti. Na kratko, pri mladincih se glavnina naredi na teniškem igrišču, pri profesionalcih pa je pomembno tako to, kar se dogaja na igrišču, kot tudi, kar se dogaja izven njega. Z Milošem delam že 4 leta.

Tenis v naši regiji rešuje eksistenco

Resda sta nama poškodba in covid vzela skoraj dve leti, ampak sam mu iskreno priznam, da kar se tenisa tiče, sem se jaz naučil več od njega kot pa obratno. Treba je vedeti, da je bil Raonić tretji na svetu, ko sva začela sodelovati, a, kot sva govorila že prej, ni glavna trenerska naloga izdelanega igralca učiti udarcev, ampak ga mentalno pripravit, da je zmožen v pravem trenutku prikazati svoj najboljši tenis. Ko prevzameš narejenega igralca, je zelo pomembno, vsaj pri tenisu, da si kot oseba odgovarjaš in da se znaš prilagodit njegovi osebnosti in rutinam, ki jih ima že izdelane.

Se z Milošem pogovarjata v srbohrvaškem ali angleškem jeziku?

Po naše seveda, tudi sporočila si piševa v srbohrvaščini.

Težave z gležnjem na OP Avstralije lani; Foto: Guliverimage

Govoriti materni jezik z igralcem je zagotovo prednost?

Vsekakor. Nasploh se ponavadi med nami, Balkanci, splete zelo tesen odnos. Z Milošem imava res prijateljski odnos, za katerega vem, da bo trajal tudi po končani karieri. Recimo sedaj, ko se odpravljam v Kanado, imam občutek, kot da grem k prijatelju, nikakor pa ne k delodajalcu. Tudi z Miloševimi starši, ki sta oba Črnogorca, imamo pravi družinski odnos. Nasploh se mi zdi, da se odnosi med nami, ki prihajamo s področja bivše Jugoslavije, veliko bolj poglobijo, kot pa če delaš s preostalimi.

Kaj pa poškodba, ki ga je u igrišč umaknila za več kot leto in pol?

Že na začetku leta 2021 je Miloš čutil bolečine v ahilovi tetivi in ni mogel teči na polno. Njegova težava je v tem, da je res ogromen in težak za tenis, a tudi zelo eksploziven in to rado pripelje k poškodbam. Miloševa konstitucija je bolj rokometna kot pa teniška. Po turnirju v Atlanti pa je pregled z magnetno resonanco pokazal, da je tetiva povsem uničena in da bo rehabilitacija podobno dolga, kot da bi mu počila. Prve udarce, a to povsem z mesta, je Miloš naredil februarja. Maja je bil napredek odličen, nogo je lahko že 70-odstotno obremenil in odločili smo se, da gremo v Italijo h kondicijskemu trenerju Daliborju Široli na dodatne desetdnevne priprave. Sreča pa res ni bila na naši strani. Milošu je padla utež na nogo in zlomil si je prst, kar je pomenilo nova dva meseca brez resnega treninga. Moj cilj je bil, da bi se vrnili na ameriško turnejo, na žalost pa se vračamo naslednje leto.

Teniški svet je ugibal, da Miloš končuje teniško kariero …

Ne drži, seveda ne. Zagotovo je imel kakšno črno misel. Kdo pa je ne bi imel, če mora izpustiti skoraj dve sezoni, a Raonić ima preveč rad tenis in moram priznati, da je resnično motiviran, da se vrne. Morate vedeti, da je on, vsaj kar se tiče financ, preskrbljen in se ne vrača zaradi zagotavljanja eksistence, ampak ker res rad igra tenis.

Kakšen pa je načrt za naslednje tri mesece?

Najprej bomo v Torontu preverili, če je noga res v zadovoljivem stanju, nato pa v decembru, če ne bo bolečin, poskusili odigrati med 20 in 30 nizov. Dobro veste, da gre le redko vse po načrtu, a če bi šlo, potem se Miloš vrača na turnejo v Avstraliji.

Ko smo ravno pri Avstraliji … Ni skrivnost, da ste sodelovali tudi z Bernardom Tomićem, ki je veljal za izjemno talentiranega igralca. Kako ste ga doživeli?

Z Bernardom sem pred desetletjem sodeloval leto in pol, ko je kot devetnajstletnik prišel iz kvalifikacij v četrtfinale Wimbledona. Povem lahko, da ima izjemen občutek v roki. Ne strinjam pa se z zapisi v avstralskih medijih, ko so takrat pisali, da gre za novega Federerja. Veliki trojici po ničemer ni niti blizu. Njegov oče je bil obseden s tenisom in noro ambiciozen, tako da je Bernard treniral tudi po petkrat več od konkurence, govorimo od 5 do 6 ur na dan na igrišču. Vse od njegovega osmega leta in tudi zato je že pri šestnajstih osvojil mladinski Grand Slam.

Njegova žoga je drugačna od konkurence, igra jo povsem ravno in izjemno nizko skače. Še nikoli nisem igral proti takšnim udarcem in res se moraš navadit nanje. Vedeti pa morate, da je bil na začetku za karavano presenečenje, vendar kaj hitro so ga začeli brati in razumeti njegovo igro. Vsekakor bi lahko dosegel veliko več, kot je, a da bi bil material kot Federer … Niti blizu. Glede na ves pritisk očeta, nisem presenečen, da se je Bernardu tenis zagnusil in se je za nekaj časa umaknil, a sedaj sem videl, da se vrača. Je pa to še ena zgodba pretreniranosti v mladih letih.

Res, Bernard poizkuša z vrnitvijo. Nastopa na turnirjih serije Futures. Mislite, da se lahko vrne nazaj med najboljših 100?

Mislim, da ne. Bernard ima 30 let in res je trnova pot, sploh zanj, ki ni pretiran delavec. Sposobnosti ima, pa vseeno mislim, da mu ne bo uspelo.

Kje je razlog, da se na Balkanu, pa nasploh v vzhodnem delu Evrope, ob zelo povprečni teniški infrastrukturi, razvijajo igralci, ki rezultatsko povsem povozijo zahodne države z bogato teniško tradicijo?

Jaz to povezujem s socialnim aspektom življenja. Recimo Švedska, ki je bila teniška velesila in je sedaj skorajda ni na teniškem zemljevidu. Tam si od rojstva preskrbljen, imaš dobro šolo, zdravstvo, dobro plačano službo, super pokojnino in razumem, da nek Šved, ki ima šolo od 8 do 16. ure, ne vidi smisla, zakaj biti na treningu ob petih in potem še po šoli, saj ve, da ga po končani šoli zagotovo čaka dobra služba in brezskrbno življenje. Pri nas na Balkanu pa je vseeno šport, če seveda uspeš, izhod v boljše življenje.

‘Noleta’ vpitje samo dvigne

Z Goranom Ivaniševičem sta dobra prijatelja. Zagotovo vam je zaupal, kako je delati z Novakom Đokovićem? Pa mnenje o Novakovem vpitju proti ekipi?

Goran je eden mojih najboljših prijateljev in skorajda vsakodnevno sva v stiku. Kar se Noleta tiče, pa mi Goran pravi, da je neverjeten na treningih. Kako išče vsak trening nekaj, pri čemer želi napredovat. Zanima ga vsaka malenkost in res moraš biti kot trener dobro pripravljen, kajti Novak te želi celega in predvsem želi vsak dan biti boljši in boljši. Nole sprejema tako kritiko kot pohvalo in nenehno sprašuje, kje so tiste malenkosti za napredek. Tu je razlog, zakaj je vedno boljši in boljši. Če pogledaš Rogerja, Rafaela in Novaka, koliko so napredovali in delali na svoji igri v zadnjih petnajstih letih, ti je hitro jasno zakaj so tako dobri. Trdo delo in vizionarstvo, kako nadgraditi svoj tenis, jih dela tako izjemne in tudi zelo težko premagljive.

Foto: Guliverimage

Kar pa se tiče vpitja Novaka proti ekipi, je to, vsaj po mojem mnenju, njegova rešitev, da se otrese jeze in živčnosti. Bodiva realna, on je igralec, ki išče problem. Ko ga ima, je najboljši na svetu. Zame bi bila težava, če bi tuljenje proti loži pomenilo, da bi Nole začel igrati slabše, a dokler se dere in potem zmaguje, bi temu rekel odlično reševanje težav. Veliko ljudi slepo verjame, da so najboljši rojeni z mentalno čvrstostjo v najtežjih trenutkih, a sam sem mnenja, da to ne drži. Tudi Nole je na začetku po večini izgubljal tesne dvoboje z Nadalom in Federerjem, a pozneje ob trdem delu, tako mentalnem kot teniškem, mentalno težke trenutke obrnil sebi v prid.

Ves čas na 80 odstotkih, kar je dovolj

Gre razloge iskati v teniškem napredku ali pa v vlaganju v dobro psihološko pripravo?

Vsekakor je postajal boljši, a Noletu se vidi, da je veliko časa posvetil psihologiji, predvsem to, kam usmerjati misli, ko ti te bežijo stran od tenisa. Saj veste, če začneš dobivati nasprotnike, proti katerim si vedno izgubljal, ti zaupanje in samozavest sama od sebe rasteta. Novak je imel kombinacijo vsega, napredoval je kot teniški igralec, napredoval je pri nadzoru čustev v mentalno težkih trenutkih in začel je premagovati glavna konkurenta. Ta želja po konstantnemu napredku je pri veliki trojici neverjetna.

Dobro ste spoznali Federeja, Nadala in Đokovića, povejte, zakaj so oni toliko boljši od mladih, ki prihajajo, da jih te na večjih tekmah še vedno ne uspejo premagati?

Po moje je glavna razlika v konstanti. Velika trojica nenehno igra vsaj na 80 odstotkih svojega najboljšega tenisa, medtem ko Zverev in Cicipas recimo lahko igrata en niz izjemo, povsem povozita kogarkoli, a potem padeta na 50 odstotkov svojega najboljšega tenisa, kar pa je premalo za premagovanje velike trojice. Skratka, glavna težava mladih je ta, da njihova krivulja konstante niha, pri veliki trojici pa ne. Zverev je zame izjemen talent, on lahko “preluknja” kogarkoli, a tak tenis lahko igra morda 45 minut, cel dvoboj pa zelo redko. Na dva dobljena niza to še gre, za zmago na Grand Slamu pa je to odločno premalo.

Roger Federer tako kot vsi ostali ob njegovem slovesu ni mogel zadržati solz. Foto: AP Photo/Kin Cheung

Roger je tenisu pomahal v slovo. Velikokrat ste trenirali z njim, videli ste ga od blizu. Bi lahko rekli, da je on najbolj “naraven” teniški igralec vseh časov?

Brez dvoma! Če se vpraša mene, je Đoković najboljši igralec vseh časov. Ko igra Nole svoj najboljši tenis, takrat je nepremagljiv. Na drugi strani pa imaš Rogerja, ki lahko, ko igra svoj najboljši tenis, svojega nasprotnika osmeši kot kakšnega šolarčka.

Kaj pa mladi, ki prihajajo? Kdo vas najbolj navduši?

Carlos Alcaraz mi je zelo pri srcu. Zna odigrat vse in tudi mentalno je za svoja leta izjemen. Sinner ima nor tempo, a bo moral še veliko napredovati. Največjo rezervo vidim pri njegovem začetnem udarcu. Zverev je zame igralec, ki bi lahko naredil največ. Najprej pa bo moral rešiti svoje težave zunaj igrišča, ki ga vidno obremenjujejo. Tudi na teniškem igrišču se to odraža, njegov tenis nima nekega smisla. Malo bi napadal, malo bi tekel in se branil, brez repa in glave. Zelo pri srcu pa mi je Denis Shapovalov. Res menim, da bi lahko igral izjemen tenis in da ima ogromno prostora za napredek. Levičar je in ti so mi zelo pri srcu.

Kam se bo razvijal moderni tenis? Alcaraz in tudi Sinner sta pokazala, da prihod k mreži ni pozabljen.

Res je. Mislim, da se bo tenis nagibal k pogostejšim prihodom k mreži. Ne da bi kdo igral konstantno servis-volej, kot Rafter ali Edberg, saj je “return” v sodobnem tenisu predober. Dandanes se mirno vračajo servisi s hitrostjo 200 km/h, ampak vseeno mislim, da se bo vse več točk zaključilo pri mreži.

“Nekoč le trije Balkanci, danes nas mrgoli”

Če primerjamo hitrost igre v dvorani, ko ste delali še z Goranom, in danes. Bi se strinjali, da sta podlaga in žogice počasnejše za vsaj 70 odstotkov?

Zagotovo. Takratni in današnji tenis v dvorani sta dva skorajda različna športa. Po mojem mnenju je najhitrejša podlaga v Avstraliji, tam je zelo vroče in žogica skače visoko ter se hitro odbija od podlage. Tudi trava je počasnejša, kot je bila, a še vedno je na travi glavna izziv premikanje po njej, to povzroča mnogim težave.

Se strinjate s tezo, da bi bili nosilci svoje ere (Laver, Borg, Sampras …), ne glede na to, v kateri čas bi jih postavili, vseeno izjemni, seveda s prilagojenim tenisom?

Se popolnoma strinjam. Recimo, če vzameva Agassija, ki je takrat na tistih noro hitrih pogojih vračal udarce na ravni Đokovća in mu dodamo še moderne trenažne metode ter mu ne dovolimo prehranjevanja z Big Macom, dobimo tudi danes večkratnega Grand Slam zmagovalca. Omenjeni bi tudi danes zagotovo krojili vrh svetovnega tenisa.

Kdo vas je na turneji najbolj presenetil s humorjem?

Tim Henman. Ko si ga gledal na igrišču, je bil najbolj resen, nikoli nasmejan Anglež, a v garderobi je pokal vice enega za drugim. Podobno Andy Murray, on posluša, potem pa udari s šalo, da od nje vsi popadamo. Ob pogovoru o tem res komaj čakam, da se vrnem na turnejo. Biti v karavani, je kot droga. Ko si po več mesecev naokrog, pogrešaš dom, a po dveh tednih doma bi že spet šel nazaj. Res rad opravljam ta poklic.

Kaj pa se je na turneji najbolj spremenilo?

Takrat smo bili od Balkancev le Goran, Nenad Zimonjić in jaz. Danes pa je iz našega rajona več kot 50 ljudi in res se vsi odlično razumemo.

Trener Bob Brett (na fotografiji z Marinom Čilićem v Melbournu) je Tudorja najbolj navdušil; Foto: Guliverimage

Spoznali ste veliko trenerjev, kdo vas je najbolj navdušil?

Bila sta dva: Bob Brett in splitska legenda Niki Pilić. Boba sem spoznal, ko sem pomagal Mariu Ančiću in res je bil umirjen človek z izjemnim teniškim znanjem ter fantastičnim občutkom za podajanje informacij igralcu. Nikola Pilić pa je bil splitski teniški modrec s povsem svojstvenimi učnimi metodami. Tenis ima v malem prstu in v trenutku prebere igralca. Oba sta prava teniška guruja.

Koga bi, če bi se seveda dalo, želeli trenirati v tej mlajši gardi?

Denisa Shapovalova. Mislim, da ima izjemen potencial in veliko prostora za napredek ter igra tenis, ki ga imam sam najraje.

Še enkrat se ozrite v preteklost. Kdo je imel najboljši servis?

Goran Ivanišević. Nihče ni znal tako skriti smeri servisa in točno zadevati tarč. Konec koncev ima večino servisnih rekordov v svojih rokah.

Kakšno je tvoje mnenje o tem?

Bodi prvi, ki bo pustil komentar!