"Glava" je najbolj pogost trenerjev izgovor za neuspeh

FOTO: Uroš Kokol

Sašo Pistotnik je Velenjčan, ki so mu šport položili v zibelko. Strokovnjak znanje med drugim prenaša na dve dekleti, ki sta na svojem področju številka 1 v državi. Kot osebni trener potuje po svetu s teniško igralko Veroniko Erjavec (160. mesto, WTA), poleg tega pa je vpet v zgodbo najboljše deskarke na snegu v Sloveniji Glorie Kotnik.

S Sašem Pistotnikom smo se pogovarjali ravno nekaj dni po veliki nesreči. Njegovo domače mesto žaluje izgubo treh rudarjev, preminulih v tamkajšnjem premogovniku. “Velenje je rastlo s knapi, so zelo spoštovani in skoraj vsaka družina je imela vsaj enega,” je za začetek dejal sogovornik.

Strateg trenutno najbolje uvrščene Slovenke na lestvici WTA sicer med drugim skrbi tudi za fizično pripravo polfinalistke Roland Garrosa izpred štirih let Tamare Zidanšek, pa še ene slovenske teniške igralke Pie Lovrič, kolikor mu čas dopušča, se s športom ukvarja tudi sam. Tako mu je uspelo v preteklosti preplavati, prekolesariti in preteči slovito preizkušnjo “ironman”.

Na družbenem omrežju Instagram si je 49-letni Velenjčan v ta namen omislil ime “Ironsash“. Za seboj ima enega izmed največjih osebnih trenerskih podvigov, saj je Idrijčanko Veroniko Erjavec v slabih treh letih od 650. mesta na svetu spravil do debitantskega nastopa na turnirjih za Grand Slam.

Intervju: Sašo Pistotnik

Za začetek bralcem povejte, kdo je Sašo Pistotnik. Športni guru, človek številnih talentov, polivalentni trener, še kaj?

(smeh) Verjetno ste kar zadeli. V prvi vrsti sem oče, mož. Sem velik športni entuziast. Odraščal sem ob športu, oče je bil rokometni trener pri ženskem klubu, se potem preselil v Italijo in bil tam rokometni trener na Sardiniji, pa tudi na celini. Tako sem se s trenersko prakso spoznaval doma. Sčasoma sem zaznal, da je pri nas v Sloveniji ogromno potenciala neizkoriščenega.

Kateri šport ste trenirali sami? Torej, da ste se z njim ukvarjali, še preden ste postali trener?

Rokomet, seveda, do 14. leta. Ustavila me je poškodba gležnja, potem sem se lotil atletike. No, pri 19 letih sem imel hudo delovno nesrečo; zagrabilo me je na stružnico, skoraj sem izgubil roko. V tistih časih še ni bilo tako, da bi imel nekoga, ki bi bil specialist za terapijo po resni delovni poškodbi, tako da sem se o človeški anatomiji učil sam, zahajal sem v knjižnico. Izobrazil sem se o tem, kako bi desno roko pripeljal nazaj v normalno stanje.

Kje je nastala največja škoda?

Poškodba kosti, posledično atrofija mišic. Rečeno mi je bilo, da z roko ne bom mogel delati ničesar, sploh pa ne udejstvovati se v športu. Iz trme sem potem začel resno trenirati rokomet, pa hitro videl, da ne bo šlo. Takratni trener B-ekipe me je povabil, naj bom njegov pomočnik, v klubu se je kasneje izkazala potreba po kondicijskem trenerju. Začel sem se izobraževati na tem področju, se usposabljati. Željo sem imel obiskovati fakulteto za šport, a sem nato zelo mlad, pri 22 letih, začel ustvarjati družino in ideja je padla v vodo. Trenerstvo je bilo po tem, ob ukvarjanju s športom, moj največji hobi, kajti živeti od tega nisem mogel.

S čim ste se ukvarjali pred resnim trenerskim poslom in kdaj se je začela poklicna trenerska pot?

Do leta 2016 sem delal v lokalnem podjetju Makom, v nabavni službi. Je pa do takrat trenersko znanje raslo, vedno bolj sem se vmes izobraževal, vedno večji nabor strank sem imel – od najmlajših tekmovalcev pa rekreativcev oziroma amaterjev, ki so mi dovolili, da sem se na njihovih primerih učil. Pred slabimi desetimi leti je moja želja prerasla v to, da sem začel uresničevati sanje in šel v profesionalen šport.

Veronika Erjavec s trenerjem Sašem Pistotnikom po zmagi na turnirju WTT v Kopru lani. Foto: SK

Takrat ste postali teniški trener?

Da, leta 2017 sem opravil izpit za teniškega trenerja z licenco D, zdaj imam recimo C in mednarodno licenco prve stopnje. Verjetno bo še čas za nadgradnjo.

Kdaj ste začeli sodelovati z Veroniko Erjavec?

Šele 2022. Leto pred tem me je k sodelovanju povabil Robi Cokan. Skupaj z bratom Dejanom sta iskala trenerja, ki bi bil pripravljen potovati z Noko Jurič. Imel je svojo šolo in lastne projekte, takrat je delal še z belgijskima igralkama Greet Minnen in Alison van Uytvanck. Po enem letu smo Noko pripeljali do uvrstitve na WTA lestvico, potem pa zaradi zdravstvenih težav ni bila več zmožna tekmovati in v tem vmesnem obdobju me je poklical Jože Erjavec, oče od Veronike. Vprašal me je, ali bi bil pripravljen prevzeti vlogo trenerja, ki potuje z njo. Pobudo je potrdil tudi takraten trener Veronike Aleš Filipčič. Najprej smo se zmenili, da imam z njo dva do tri treninge tedensko ter potujem z njo.

Kateri turnir je bil vajin prvi?

Palma de Mallorca, tekmovanje z nagradnim skladom 15.000 dolarjev. Mali razpad sistema. Takoj sem razumel, kje so slabosti. Veronika je znala odlično igrati še pred mojim prihodom v ekipo, a bolj ali manj le na treningih. Na tekmah je velikokrat izgubila rdečo nit. Aleš nekako ni več našel volje oziroma časa in ko sva se vrnila iz Španije, je nepričakovano odstopil od vloge trenerja. Spoznal sem, da bom 25 tednov na leto zdoma. Veronika je bila tedaj na robu tega, da konča kariero. Enostavno ni zaupala več … za seboj je imela kar nekaj poškodb, številne menjave trenerjev, slabih turnirjev … jaz sem videl pot iz tega. Moj predlog je vseeno bil, da poiščeva nekoga, ki ji ustreza, v vmesnem času bom treninge organiziral jaz. Ko najdeva primernega mentorja, moj ego ne bo trpel, bom odstopil.

Rekla je, da ne zaupa več sebi?

Niti sebi, še manj pa drugim, ker je dejala, da na koncu “vedno ostane sama”. Najtežja stvar je pridobivanje zaupanja. Gre za odraslo osebo, včasih sem se počutil bolj kot varuška. V nekem trenutku je spoznala, da določene moje zamisli pa vendarle “pijejo vodo”. Vam pa mimogrede lahko zaupam, da sem takoj v njej videl potencial. Ko sem prišel domov s prvega skupnega treninga, sem si rekel: “Kako za vraga to dekle ni uvrščeno med najboljšimi 150 igralkami na svetu?!” Moja žena vam to lahko potrdi.

Omenili ste vlogo “varuške”. V kakšnem smislu?

Če ti kot trener nimaš nekega vpliva na spremembe, ki so potrebne, in se igralka drži svoje cone udobja, potem kot trener izgubim funkcijo. Mogoče varuška ni bil najboljši izraz, ampak v nekem trenutku sem dobil občutek, da nisem trener, ampak le nekdo, ki potuje z njo, recimo temu spremljevalec.

Sašo in Veronika sta v zadnjih mesecih ogromno prepotovala skupaj in spoznala navade drug drugega. Sašo nam je zaupal, da Erjavec ne uživa niti čaja, ne kave, njena šibka točka so bolj slaščice. “V vsakem kraju, kjer tekmuje, se ustaviva pri lokalni slaščičarni ali kavarni s palačinkami. Postala sva degustatorja palačink po celem svetu (smeh), Veronika jih je tudi dokumentirala. Sicer pa rada bere knjige, skupaj pogledava kakšno serijo. Veliko spoznavava mesta, kjer igrava.”

Prej ste se počutili, da ste nekdo, ki ji dela družbo na letališčih in navijač na tekmah?

Žal res. Ko sem ji potožil, da v takšnem načinu, ko ni napredka, pač ne vidim neke zgodbe, je nekoliko popustila in začela bolj slediti dogovorom pred tekmo.

Je pa kar presenečenje, da je na turnirjih velike četverice “Veri” debitirala v Avstraliji, torej na turnirju s trdo podlago. Glede na to, da je specialistka za pesek.

Kot trener moraš imeti vizijo, konkretno končno sliko. Od prvega dne sem verjel v to, česa je Veronika sposobna, predvsem na pesku. Bilo je kar nekaj omejitvenih dejavnikov, ki so ji preprečevali boljše nastope na hitrejših podlagah. Naredila sva nekaj taktičnih korekcij, nato konkretne tehnične, lani pa zamenjala lopar, kar je dodalo k njeni okretnosti in nadzor pri hitrih izmenjavah. V drugem delu lanske sezone sva izboljšala še začetni udarec. Glavni del je mentalni, torej zavedanje, da zmore ter da zna sprejeti napake in poraze, ki so sestavni del življenja. Predvsem pa odgovornost.

Omenili ste tudi preskok v glavi. To je v tenisu še kako pomemben faktor.

Ne maram te besede. Glava je samo del telesa, pri meni tega izraza ni v slovarju.

Zakaj?

Zato, ker je “glava” absolutno najbolj pogost in precenjen izgovor za neuspeh. To je sidrišče. Reciva temu raje “mentalni aspekt”, ne pa “glava”. Ta zadeva je tako močna, da se z njo ubija tenis v Sloveniji. Noro! Prepogosto trenerji v državi, zaradi svoje nesposobnosti apliciranja sprememb, okrivijo “glavo” svojega varovanca/-ke. Pa to se ne dogaja le v tenisu.

Pistotnik intervju — Sašo Pistotnik; FOTO: Uroš Kokol

Kje je potem recimo Veronika začela upoštevati te spremembe? In kje so še rezerve?

Delava na več področjih, glavna pa je njena vera v to, da uspeh prinaša točno takšna igra, kot jo trenirava. Stvari, ki jih vadiva, ne glede na trenuten rezultat na semaforju, uporablja na tekmi. Ko sva začela sodelovati, je že imela odličen bekhend. A večji potencial sem videl v njenem forhendu in delal aktivno na spremembah in razvoju le-tega. Pomembna je bila sprememba loparja.

Kakšna je bila ta sprememba?

Ohranila je znamko Völkl, toda prešla na nekoliko lažji lopar. Zdaj igra z 285-gramskim, ki je obtežen na 300 gramov, uporablja poliester strune, tudi te so znamke Völkl. Ta kombinacija ji ustreza, saj ni nobenega negativnega učinka na telo. Najbolj ji ustrezajo kar te žoge, s katerimi se je igralo na OP Avstralije (Dunlop op. p.).

Škoda, da se po uspešnih kvalifikacijah ni izšlo še za zmago v glavnem delu tekmovanja.

Da, ni nama šlo na roko, da se je shladilo in je bil deževen dan. To žogi ni dalo skočnosti, kar Veroniki izrazito ustreza. Sicer pa ima ona še rezerve, letos sva izboljšala fizično pripravo, skušava postati še bolj agresivna. Poleg glavnega, opravljam še vlogo kondicijskega trenerja, pri ekipi Zidanšek sem “le” kondicijski trener. Za “fiziko” sem želel v najino ekipo pripeljati še koga drugega, pa ni bila za to. Rada ima stalnost.

Omenili ste agresivnost. Še ena floskula v svetu tenisa. Tu mislite na to, da bi v izmenjavah ona prevzemala pobudo?

Da čim prej prevzame pobudo in pogosteje hodi naprej. V kvalifikacijah za nastop v glavnem delu Melbourna se denimo ni potegnila nazaj. Že na prvo žogo, ki je bila malce krajša, je stopila v igrišče ter napadla, prihajala k mreži, ali pa vsaj odprla igrišče. Predvsem pa se je pri njej v zadnjem letu povečalo število asov. Prej je imela ogromno srečanj, ki so se končala brez enega samega doseženega asa.

Pistotnik in Erjavec — Pistotnik v družbi varovanke Veronike Erjavec; FOTO: osebni arhiv

Koliko časa ji nameravate letos delati družbo po turnirjih?

Imava dogovor, da sem v treh letih zraven na 70 turnirjih, a sva tik pred tem, da se ekipi pridruži še en trener. Nekoga želim zraven. Sicer na nekaterih turnirjih Veroniki družbo dela njena mati Mirjana, a zmanjka strokovna opora. Kandidata imava že ugledanega, vendar za zdaj naj to ostane skrivnost. Obljubim, da sporočim čisto takoj, ko bo znano ime (smeh).

Kaj so vajini cilji za sezono 2025?

Glavnega sva že izpolnila! Zastavila sva si uvrstitev v glavni del tekmovanja na turnirjih velike četverice in uspela. Ko prideš do trenutka, da igralcu ne moreš več pomagati do napredka, je čas za odhod. Z Veroniko sva bila večkrat na tovrstni prelomnici. Ko sva prišla do 350. mesta na svetu, sem dejal, da naj si poišče nekoga, ki jo bo dvignil med najboljših dvesto na WTA lestvici. Pa mi je odvrnila, da je nihče prej ni pripeljal do 350 ter me prosila, če greva skupaj dalje. V lanski sezoni sva si za cilj zastavila preboj v kvalifikacije za grand slam. Dejal sem ji: “Če tega ne izpolniva, je najbolje, da greva narazen.”

Zanimivo, ves čas jo silite k izzivom. In?

No, pojdimo po vrsti. To ji je seveda lani uspelo. Decembra med pripravami sem rekel, da bi moral biti za letos vsekakor cilj preboj v glavni del tekmovanja na turnirjih velike četverice. Dejal sem: “Poglej Veronika. Menim, da je pošteno do tebe, če nekdo drug prinese svežino v ekipo. Da si hkrati daš priložnost za rast, če seveda tega cilja letos ne dosežeš.” Tako delujeva, na napredku. Moj moto se glasi: “Narediti najboljšo verzijo športnika/-ce”. Ko sva se po zmagi v 3. krogu kvalifikacij Melbourna proti Hrvatici Petri Martić peljala nazaj proti hotelu in sem ji izrazil svoje navdušenje ter čestital za pomemben mejnik v karieri, mi je zabrusila: “Veš, morala sem hitro opraviti nalogo, da me boš potem nehal celo sezono utrujati s temi svojimi ‘vici’ o prenehanju sodelovanja.” (smeh). Na letalu sem si jo potem privoščil in predlagal, da bi bilo fino, če letos vseeno pride med najboljših 100 na WTA lestvici, pa je odvrnila, da zdaj me ima dovolj (smeh).

Kako pomagate ekipi Tamare Zidanšek?

Izjemno posrečena družba so. Anglež Mike Digby ima funkcijo glavnega trenerja, Edi Zugan je fizioterapevt, moja vloga je kondicijski trener, a vseeno si na teniškem segmentu z Mikom izmenjujeva mnenja, da potem pri obeh dekletih zadeve delujejo čim boljše. Potem je tu še “teniška Wikipedija”, Tamarin zaročenec Matija Štrasner. “Tami” izmed vseh športnikov in športnic, s katerimi sem v preteklosti delal, ponuja največ povratnih informacij, kar je zame izjemnega pomena – analiza do vsake podrobnosti. Poleg tega je res prava delavka.

Tale skupni trening Veronike in Tamare na Lošinju decembra, pred odhodom v Avstralijo, se je vrhunsko obnesel. Lahko bi vključili tudi Kajo Juvan, ko se vrne, da se konkurenca in tekmovalnost okrepi.

Drži, zato bomo na tak način še delovali, z naše strani je vsekakor interes. Kaja je borka, naravna tekmovalka, z njenim trenerjem Nikom Razborškom sva že v stikih. Trenerji se sicer med seboj zelo spoštujemo. Med nami ni konkurence.

Sašo Pistotnik je v sezonah 2023 in 2024 od krovne organizacije Tenis Slovenija prejel naziv “Naj trener leta”.

Dejali ste, da je dogovor z Veroniko 70 turnirjev v triletnem obdobju. Kako bo to možno zdaj, ko pa je pred vami pomembno koledarsko leto pred zimskimi olimpijskimi igrami? Veste, kam merim? Kako želite usklajevati svoj čas med dvema profesionalkama?

(smeh) Mislim, da si predstavljam, kaj želite povedati. Normalno je, da se je količina mojega prostega časa zmanjšala in športniki, s katerimi delam, so bili nekoliko prikrajšani. Še zmeraj zadovoljni z mano, včasih moramo delati na daljavo. Tri leta sem zdržal v svoji rasti kot teniški mentor, priznam pa, da pogrešam delo kot kondicijski trener.

Pri Glorii Kotnik ste torej v vlogi kondicijskega trenerja?

Tako. Bolj ali manj dela sama. No, sicer ima reprezentančnega vodjo in trenerja, ki se ukvarja s tehniko. Oče ji tudi pomaga, pa čeprav je trener avstrijske deskarske reprezentance. Gloria je na dobri poti za nastop v Cortini na zimskih OI, se je pa ravno zaradi tega, kar ste omenili, pri meni rodila ideja o tem, da pri Veroniki vpeljem dodatnega trenerja. Poleg tega imam zase in za družino čisto premalo časa. Za primerjavo: preden sem bil prisoten na teniški turneji, sem na leto prekolesaril po 5000 kilometrov, zdaj pa le še 1500. Ne počutim se več dobro. Želim ostati “fit”, še zmeraj sanjam o kakšnem “ironmanu”.

Koliko ste jih opravili?

Enega dolgega, tistega pravega in pa dva polovična. Celotnega sem oddelal v Avstriji leta 2011. Postavil sem čas 11 ur in 29 minut. Najboljši čas polovičnega sem postavil 2014 v Budimpešti s časom 4 ure in 52 min. Leta 2016 sem bil še bolje fizično pripravljen, a mi žal ni bilo usojeno. Tik pred startom sem moral zaradi zdravstvenih težav odstopiti.

Torej bo imela Gloria zdaj več Saša Pistotnika. So to njene zadnje olimpijske igre?

Ne vem, ali so res. V deskanju na snegu imamo tekmovalce in tekmovalke, ki nastopajo še kar krepko po štiridesetem letu. Tudi po petdesetem letu.

Res je, smo tudi pri nas na Sportklubu poročali o tem. S tega vidika ima Gloria še kar nekaj manevrskega prostora.

Realno je za pričakovati, da se bo takoj po olimpijskih igrah prihodnje leto dokončno odločila. Za zdaj ostajava skupaj, drug drugemu sva pisana na kožo. Imam pa še eno tekmovalko, s katero redno sodelujeva. To je alpska smučarka, Zagorjanka Anja Oplotnik. Nastopila je na tekmi svetovnega pokala v Flachauu, letos se vrača po poškodbi kolena.

Sašo in Gloria Kotnik — FOTO: osebni arhiv

Razčlenite bralcem vaše sodelovanje s prvo smučarsko “desko” v državi med dekleti. Kako sta z Glorio zastavila projekt “Cortina/Milano 2026”?

Za nama je res dobro pripravljalno obdobje. To je uvertura za vse, kar prihaja. V veliko pomoč pri bazičnih pripravah nama bo nova ljubezen Glorie Kotnik, cestno kolesarstvo. To bo ena taka lepa popestritev. Moramo se zavedati, da je pripravljalno obdobje pri zimskih športih precej daljše kot pri ostalih panogah – nekje sedem do osem mesecev, samo štirje pa so tekmovalni. Zato morajo biti priprave raznovrstne.

Jo kje v živo spremljate na tekmah?

Žal bolj težko, ker so tekme v času, ko so turnirji. Vezan sem na televizijske prenose. Vse njene vožnje z njo “v stoje odvozim” z njo, bom pa vsekakor prisoten na olimpijskih igrah, v kolikor bo tam sodelovala.

Se vam zdi napad na novo olimpijsko odličje v trenutnem stanju pri Kotnik dosegljiv?

Seveda, napad na polno. Kolajna ali ne, najino sodelovanje se v vsakem primeru nadaljuje. V kolikor bo interes z njene strani obstajala in želja še po kakšni sezoni, bova ostala ekipa. Dejstvo, da sem razdeljen med več športnikov in športnic, bo v prihodnje verjetno kar stalnica.

Pistotnik in ŽRK Velenje — FOTO: osebni arhiv

Drži, da sodelujete tudi z velenjskimi rokometašicami?

Pri ŽRK Velenje smo žal sodelovali le za pripravljalno obdobje pred tekočo sezono. Pred tem sem tri sezone skrbel za njihovo fizično pripravo tudi med sezono. Sicer sem tudi mentor mlajšim igralcem, vpet sem v tenis. Pomagam predvsem na kondicijskem področju.

Glede na to, da ste trenutno najbolj povezani s tenisom, imam še to vprašanje. Kako kot mentor teniške igralke sodelujete s krovno organizacijo?

Lani smo zadeve izboljšali s pogodbami, je pa težko usklajevati tekmovanje na turnirjih in boj za dragocene točke ter hkrati nastopati za reprezentanco. Zelo pomembno je dobro vzdušje v ekipi. Če tega ni, je vse veliko težje.

Kapetanu bi moral biti poglavitni cilj zmaga in zato sam resnično ne razumem, zakaj se potem nekaterih najboljših igralk ne kliče. Tu mislim predvsem na Dalilo Jakupović.

Sam bi jo kot kapetan vsekakor poklical, pa ne le nje, vpoklical bi vse najboljše! Tudi Polono Hercog. Ampak to je pač le moje mnenje. Vedno mora biti zraven recimo ena mladinka, to kvoto zdaj izpolnjuje Alja Senica. Upam, da bo za naslednjo akcijo zraven tudi Kaja Juvan. Držim pesti, ker to je za slovenski tenis samo dobro. Slednji že nekaj časa ni bil v taki krizi.

Verjetno je bila nazadnje taka praznina v tistem obdobju, ko so se Maja Matevžič, Tina Pisnik in Tina Križan upokojile, na moški strani pa so bili Grega Žemlja, Blaž Kavčič in Aljaž Bedene še premladi.

Največja “luknja” šele prihaja. Strah me je za slovenski tenis. Govoril sem s trenerjem italijanske igralke, uvrščene med 100. in 200. mestom na svetu. Ona od italijanske zveze na leto dobi 70.000 evrov sredstev. Veronika je v letu 2023 od naše krovne organizacije dobila štiri kartone žogic, lani pa nič. V Sloveniji bi za začetek potrebovali nacionalni teniški center. Toliko, malce za razmislek.

Še kakšna posebna misel za konec?

Da, hvala tebi in tvojim sodelavcem na Sportklubu za komentiranje tenisa na način, ki ga naredi zanimivega tudi za nepoznavalce.