Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Taro Daniel je klasičen prikaz tega, da si lahko na neki točki teniške kariere lahko še tako dober, pa ti to na dolgi rok še ne bo zagotovilo eksistence. Japonec je trenutno 150. igralec ATP lestvice in zelo skrbno pregleduje svoje stroške.
Taro Daniel, sin Japonke in Američana, je v tenisu doživel skoraj vse.
Specialist za peščene podlage je svoj vrhunec doživel leta 2018, ko je osvojil edini ATP naslov v karieri, potem ko je v finalu Carigrada porazil Tunizijca Maleka Jazirija. Lani je dosegel vrhunec tudi kar se tiče uvrstitve na ATP lestvici (58. mesto), a sam bi verjetno kot trenutek športne poti vsekakor označil 11. marec 2018, ko je v 2. krogu mastersa v Indian Wellsu porazil Novaka Đokovića.
Podobne občutke mu prinašajo tudi spomini na Odprto prvenstvo Avstralije 2022, ko je tedaj v 2. krogu vzel še en velik skalp, kos je bil Britancu Andyju Murrayju, pa čeprav je slednji takrat nastopal že z umetnim kolkom.
Japonec, ki je mimogrede včeraj izpadel v 2. krogu kvalifikacij za nastop v Wimbledonu, se je pred kratkim – med turnirjem v Perugii – na široko razgovoril za sloviti Financial Times in priznal, da imajo igralci izven elitne stoterice najboljših teniških igralcev, velike tegobe s pokrivanjem stroškov. “Ko sem bil mlajši, si pri naročilu hrane raje nisem privoščil avokada, saj me je to stalo še dodatne tri dolarje. Ko gledaš na vsak cent, to vpliva tudi na igro,” je povedal danes 32-letni Japonec iz Saitame.
Na začetku potoval kar sam
“Ta številka, ki jo vi vidite v naših denarnih nagradah s turnirjev, bolj neresnična ne bi mogla biti! Najprej ti država, kjer poteka tekmovanje, odbije davek. Turnir ti sicer krije bivanje, ne pokrije pa stroškov hotelske sobe tvojega spremstva, torej trenerja in še koga, če imate recimo fizioterapevta,” tarna veteran.
“Moja kreditna kartica vsak mesec ‘vpije’ dodatnih 20.000 dolarjev, pa so to le stalni stroški za prenočišče, hrano, letalske karte, ki ne vključujejo plačilo mojega spremstva. Kot teniški igralec deluješ kot majhno podjetje,” jadikuje športnik iz dežele vzhajajočega sonca.
Plača za trenerja v tem rangu znaša približno 50 tisoč dolarjev letno, poleg tega imajo igralci pogosto dogovor, da gre kakšnih 10 odstotkov provizije iz naslova denarnih nagrad mentorjem.
“Še dobrih deset let nazaj, ko sem začenjal kariero, je bila kar ustaljena praksa, da si potoval sam, brez trenerja. Zdaj to vidiš res zelo poredko. Kar zgrozim se, ko grem seštevat, koliko denarja vložim v svojo kariero v celotnem koledarskem letu,” dodaja.
Nemški Jamajčan Dustin Brown je na začetku kariere po Evropi potoval kar avtodomom.
“Recimo, da potuješ iz Indian Wellsa v Miami. Let te bo stal najmanj 500 dolarjev, večina igralcev potuje še z dvema osebama, torej trenerjem in fizioterapevtom ali kondicijskim trenerjem, potem je tu še ekstra prtljaga, ker imaš loparje, tako da notranji let plačaš okoli 2000 dolarjev. V eno smer!” pojasnjuje Daniel.
Stvari gredo na bolje
Trenutno je eden izmed sedmerice Japoncev med elitnih 200 na svetu. Kariero si je dodobra pomagal financirati s številnimi uspehi na drugorazrednih turnirjih serije challenger, kjer je zabeležil 9 naslovov in se še 11 prebil do finala, kjer pa je bil neuspešen.
Veteran je zelo naklonjen projektu sindikata PTPA, da se denar od vrha hierarhične lestvice igralcev steka k posameznikom med 100. in 500. mestom ATP lestvice.
“Turnirji velike četverice letno ustvarijo med 350 in 500 milijoni dolarjev. Menim, da bi morali biti igralci do 300. ali 400. mesta na svetu upravičeni do neke štipendije. To bi vsaki od štirih organizacij odščipnilo po 8 milijonov na leto, kar se mi ne zdi pretirano,” je prepričan Daniel.
Sicer pa imajo krovne organizacije dejansko vse več posluha za prerazporeditev sredstev med slabše uvrščene posameznike. Lani je ATP recimo zagnal projekt finančne stabilnosti “Baseline”, ki igralcem znotraj elitne stoterice zagotavlja minimalni zaslužek v višini 300.000 dolarjev, za igralce med 100. in 175. mestom 200.000 dolarjev in za posameznike med 175. in 250. mestom 100 tisočakov.
V prvem letu je ATP v ta “pehar” za 26 igralcev namenil 1,3 milijona dolarjev.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!