Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Kdor redno prebira naše vrstice, se bo zagotovo spomnil fanta, s katerim smo pred dobrimi štirimi leti opravili intervju, ko je imel komaj 12 let, saj je veljal za ekstremno nadarjenega. Brez poškodb bi verjetno štrene mešal že med člani, a vseeno lahko – kljub obvozu – danes govorimo o enem izmed bolj obetavnih svetovnih teniških igralcev. Pred nadaljevanjem sezone smo opravili pogovor z Ljubljančanom Svitom Suljićem.
Vstopili smo v teden, ko se lahko ženska reprezentanca še drugič v razmaku treh let prebije na zaključni turnir svetovne skupine pokala Billie Jean King.
Da pa v prihodnje slovenskih src na področju belega športa ne bodo grela le dekleta, pridno skrbi fantovski podmladek. Žiga Šeško je februarja osvojil mladinsko OP Avstralije, kmalu se Hrastničanu na Slamih utegne pridružiti novo ime.
Z bilanco 20 zmag in le dveh porazov na zadnjih petih juniorskih turnirjih blesti Svit Suljić, ki je po prehojeni kalvariji že zelo blizu uvrstitve med najboljših sto mladincev na svetu. Ljubljančanu smo pred nadaljevanjem sezone ukradli nekaj minut.
Kramljanje s Svitom z začetka sezone 2022 si lahko preberete TUKAJ, spodaj pa vas čaka vpogled v njegovo trenutno stanje duha.
INTERVJU SVIT SULJIĆ:
Ko smo se nazadnje srečali, sem nosil masko, bili so neki drugi časi. Dejali ste nam, da zaradi treninga zamudite celo rojstni dan prijatelja, če je potrebno. Se je to spremenilo, ali je fokus na vadbo še zmeraj močno prisoten?
Absolutno! Tenis je velika prioriteta, stvari so povsem jasne. Celotna družina vlaga v to, vsa ekipa, trenerji. Z veseljem vlagam čas, treniram, pred očmi imam cilje in nikoli mi ni težava oditi na igrišče. V meni je še zmeraj tista želja izpred štirih let, samo dviguje se (smeh).
V zadnjih dveh letih so vas ustavile poškodbe. Slišal sem veliko različnih verzij, dejansko pa naj bi šlo za to, da ste kar naenkrat močno zrasli. Ko sva nazadnje govorila, ste imeli kakšnih 165 centimetrov, zdaj ste pri 193. Razložite, kaj je bilo narobe?
Res je. Za menoj je temno obdobje in ob tej priložnosti kličem hvala vsem tistim, ki so mi pomagali, stali ob strani. Bil sem večkrat poškodovan, razlog je bila hitra rast. Trpel je hrbet, imel sem težave s komolcem in vse skupaj se je raztegnilo v skoraj dve leti. Zdaj se je vse skupaj umirilo, že kar lep čas se počutim zelo dobro. Z ekipo odpiramo novo poglavje. Lahko rečem, da že od julija, ko sem predal zaradi medrebrne mišice, nimam nikakršnih zdravstvenih preglavic.
Vaš trener je Oscar Serrano (op. a.: bivši trener Kaje Juvan). Morda potujete in trenirate še s kom?
Moj trener je že kakšno leto Oscar iz akademije TEC Ferrer Salat, potujeva večinoma sama. V ekipi je še kondicijski trener Mariano Hontecillas, ki je bil dolga leta zadolžen za fizično pripravljenost košarkašev Barcelone. Imam še fizioterapevta Nacha Colla, delam pa tudi s psihologinjo.
Uf, to je pa že kar lepo postavljena ekipa, da te iz posebne lože bodri na kakšnem močnem turnirju.
Da, vse je na pravem mestu.
Kdo je vaš agent oziroma katera agencija vas zastopa?
IMG.
Na katerem segmentu z Oscarjem trenutno najbolj intenzivno delata? Kje je poudarek?
Trenutno sva v tranziciji na pesek, zato mi dopoveduje, da je potrebno igro prilagoditi podlagi. To terja v tekmah več gibanja, točke so daljše, dodati je potrebno več “topspin” rotacije, žoga mora iti višje nad mrežo. Izmenjave ni več konec kar po prvem udarcu za servisom. Poudarek je na dolgih točkah, kjer potem iščem bekhend udarec po diagonali, da potem stopim v igrišče in zaključim s forehandom. Poleg tega delava na tem, da je moja igra bolj napadalna in zadaj za osnovno črto ne “izgubljam igrišča”.
Kaj bi označili za vaš najljubši udarec?
Zelo sem napredoval na začetnem udarcu, zaradi česar smo priredili tudi strategijo igre. Iščem zaključevanje na forehand, več hodim na mrežo.
Kako vam gre kaj znanje španskega jezika?
Super. S trenerjem na igrišču in drugače komunicirava izključno v španščini, le občasno dodam kakšen izraz po angleško, enako velja za komuniciranje s kondicijskim trenerjem. Mirno lahko dam tudi že intervju v španskem jeziku, govorim tekoče.
Kaj bi danes označili za svojo najljubšo podlago?
Težko je reči, da je trava najljubša podlaga, ker letno na njej igraš le dva turnirja. Ko sem igral turnir Wimbledon U-14, sem neizmerno užival, igrati na zelenici je poseben občutek, toda dajmo reči, da je še zmeraj na prvem mestu beton. To še ne pomeni, da mi pesek ni “ok”, za igro na njem imam pač trenutno največ rezerv.
Kakšni so kratkoročni in kakšni dolgoročni načrti?
Po Firencah se vračam v Ljubljano, kjer bom treniral z Blažem Kavčičem. Oscarja bom imel blizu, saj je zdaj eden od trenerjev španske reprezentance v pokalu BJK (kapetanka Špank je Carla Suarez Navarro; op. a.). Z Blažem sva ohranila stik in vedno treniram z njim, ko pridem domov. Cilji so jasni: poslušati telo, brez hitenja, dobro počutje in po možnosti do sredine leta odigrati čim več tekem.
Ok, kaj pa rezultatski cilji?
Nočem se preveč osredotočat na to, kaj se bo zgodilo, če pridejo dobri ali slabi rezultati. Da, na začetku leta smo si zastavili za cilj nastop na mladinskem Odprtem prvenstvu ZDA, po dobrem začetku sezone pa so se ti cilji avtomatično spremenili. Žal sem po super seriji izidov na Majorki zbolel in moral prečrtati dva turnirja ter izgubil priložnost za dodatne točke. Če mi uspeta dobra dva meseca, bi lahko morda ujel še Wimbledon.
Pariz se izmika?
Da, saj niti ni dovolj močnih turnirjev, kjer bi nabral dovolj točk za uvrstitev tja. Po Firencah imam dva tedna treninga, turnir v Bolgariji … ampak, nerad se ubadam z matematiko. Tudi ekipa mi pravi, naj se s kalkuliranjem preveč ne ukvarjam, ampak se posvetim le svojemu tenisu. S takšnim stanjem duha sem na Majorki osvojil dva turnirja zapored. Nočem si obešati breme na pleča.
Kaj so potrebni kriteriji in koncept igralca, da mu v karieri uspe? Ali pa recimo zastaviva takole: kaj “več” so imeli vaši vrstniki pri 12 oziroma 14 letih, da vam je bilo hitro jasno “aha, njemu bo pa uspelo”? Eden takih je recimo vaš nekdanji sošolec z Mouratogloujeve akademije Moise Kouame.
Imam svojo pot, se pa jasno spomnim določenih posameznikov z mlajših turnirjev. Imel sem par dvobojev s Kouamejem in že takrat videl, da je na neki drugi ravni. Eden takih je bil tudi Thijs Boogaard. No, in ko sem se takrat pogovarjal s svojim očetom in ekipo, da bom moral igrati približno tako, če želim v karieri uspeti. Vprašali ste me, kaj so kriteriji. Rekel bi, da odločajo detajli, vsega po malo.
Kot na primer …
Če nekaj delaš zelo dobro, pa v malenkostih popuščaš, se to na dolgi rok pozna. Na teh majhnih korakih v pravo smer, torej podrobnostih, “pade” ogromno dobrih mladincev. Tu si štejem v veliko čast, da sem znal pred leti zelo dobro predvideti, komu od mojih vrstnikov bo ob prehajanju med člane uspelo in komu ne.
Ampak še zmeraj nisva jasno dorekla, kaj so te podrobnosti? Govoriva o pravilni prehrani, rednemu raztezanju po vadbi, … kaj ste imeli v mislih?
Dobro, dandanes na tej ravni tako ali tako večina trenira dovolj. Tudi prehrana je vsekakor zadeva, ki je marsikdo ne jemlje dovolj resno, toda bolj sem imel v mislih naslednje: za dobre rezultate je nujno potrebno iti vsak večer dovolj zgodaj spat, pa potem recimo, da nisi preveč časa na mobilnem telefonu, potem so pa tu še raznorazne distrakcije tekom turnirjev. Zahvaljujem se očetu, materi in trenerju, ker me na to dosledno opozarjajo.
Dajva kakšno “razdreti” še o vaši opremi.
Oblači me še zmeraj Nike, lopar imam pa že kar dobri dve leti od Yonexa. Ljudje iz podjetja so le en klic stran, vedno so mi na voljo in v veliko pomoč. Igram z rdečim Yonex Vcore, pri čemer uporabljam strune Poly Tour Strike in Poly Tour Pro. Napenjam na 24 kilogramov prečno in vzdolžno, nisem komplikator. Na kakšni ekstremni nadmorski višini napetost spremenim za kilogram ali pa največ dva, drugače pa skušam pač med igro sam dobiti občutke za udarce in se potem prilagajam.
Vzornik ostaja isti kot pred štirimi leti?
(smeh) Še zmeraj. Največji vseh časov, Roger Federer.
Kaj pa od igralcev novega vala? Ob predstavah koga vam zastane dih?
Vzel bi igro Carlosa Alcaraza, njegove variacije, premikanje po igrišču, od Jannika Sinnerja pa bi si sposodil mirnost, zaupanje vase. Njun hibrid bi bil popoln.
Kako gledate na uspeh vrstnika Žige Šeška v Avstraliji? Kako ste se počutili ob tistih posnetkih, ki so šli v svet iz Melbourna?
Zelo sem bil vesel, takoj sem mu poslal čestitko. To je nekaj velikanskega za slovenski tenis, ga pa že nekaj časa nisem videl v živo. Upam, da se kmalu kje srečava in kakšno rečeva. To je res velika stvar za Slovenijo, končno smo se v teniškem smislu spet nekje pojavili. Upam, da bo šlo Žigi še naprej tako dobro.
Ste si ob ogledu OP Avstralije in razpletu prišepnili: “Kmalu bom tudi jaz takole uspel”?
Vsak ima svojo pot, te poti so različne. Absolutno pa imam takšne cilje. Žiga mi je v najinih mlajših letih, kategorijah do 10. ali 12. leta zelo pomagal, ker je bil že takrat moja glavna konkurenca in me je kot tak krepko izboljšal. V Sloveniji sva vedno igrala finale, ali pa polfinale. Morda pa prav to trenutno manjka slovenskemu tenisu, da bi mladi drug drugega gnali k vedno boljši ravni. Ker potem, ko prideš na mladinske turnirje po Evropi, je to čisto neka nova dimenzija. Veselim se že, da skupaj pomagava tudi slovenski reprezentanci v Davisovem pokalu.
Kakšno pa imata rezultatsko bilanco, če ni skrivnost? Imate kakšno anekdoto?
Uf, to bi morali pa tudi njega vprašati. Spomnim se samo tega, da je bilo veliko težkih dvobojev, zelo napeto in vedno vsaj ščepec drame, zlasti v tretjih nizih. Točno take tekme so me potem utrdile za nastop na evropskih igriščih.
Prej sva omenila vašega vrstnika Kouameja, ki je letos že nekajkrat navdušil med člani. Kolikokrat ste se doslej pomerili z njim?
Na uradnih tekmah dvakrat, obakrat sem izgubil. Prvič je bilo doma v Kopru na tekmovanju Tennis Europe U-12, ko sem dobil prvi niz in imel v drugem priložnosti za vodstvo, pa potem vseeno izgubil (4:6, 6:3, 6:3). Drugič sem bil povsem izven forme, našel me je na napačni nogi in me zlahka premagal v Stockolmu (6:4, 6:2).
Iskreno. Vam po igri veliko manjka do njega?
Ima 100-odstotno podporo francoske teniške zveze, v ekipo je kot trenerja dodal Richarda Gasqueta, s posebnimi vabili ima odprta vrata na močne turnirje, je pa hkrati tudi res, da je začel igrati dober tenis. Gledal sem par njegovih tekem, lepo je napredoval in iz naše generacije odstopa. On in Boogaard sta prihodnost moškega tenisa, ne bom imel pa nič proti temu, če se jima pridružim še jaz.
Kateri šport vas ob tenisu najbolj zabava?
Moram reči, da sem velik ljubitelj NBA. Sem košarkarski navdušenec, navijam za Los Angeles Lakers in si vsako jutro po njihovi tekmi pogledam vrhunce. Luka Dončić bi moral biti najkoristnejši igralec rednega dela! Če ne on, pa Nikola Jokić. To je realnost, vendar Američane preveč skeli dejstvo, da so Balkanci boljši od njih.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!