Po veličastnem uspehu na Floridi, zmagi na Orange Bowlu, smo klepetali s teniško igralko Kajo Juvan. Mladinka, ki bo v prihodnji sezoni malce bolj resno nastopala tudi na članskih turnirjih, se je razgovorila o slabih izkušnjah z ZDA, svoji družini, načrtih za prihodnost in še čem.

https://www.instagram.com/p/BN_4gM3Dmtj/

Kaja v Ameriki si najprej hitro izpadla na turnirju Eddie Herr, potem pa kar malce šokirala, ko si na Orange Bowlu do naslova oddal vsega en niz. Kakšna je tvoja razlaga takšnega zasuka?

Prva pomembna razlika so bile žoge, potem igrišča, na Eddie Herru je tudi bolj pihalo. Moja nasprotnica je bila v procesu konstantnega igranja, sama pa sem nastopila prvič po US Openu in nisem bila ravno samozavestna. Pa še to – vedno me je bolj strah igrati proti juniorkam, kot pa proti članicam.

Razumljivo. Vsi pričakujejo zmago, proti odraslim pa…

Da. Proti članicam ni pritiska. Če izgubim, bodo vsi rekli, da tako ali tako nisem bila favoritinja.

Je bila morda kriva podlaga?

No ja. Vsak večer po koncu tekem so močili igrišča. In to tako, da je bila potem tam cela poplava. Večer pred dvobojem drugega kroga na turnirju Eddie Herr je še deževalo. Vsa igrišča so bila “ok”, le na najinem igrišču je bila luža.

https://www.instagram.com/p/BNQiJe0DeEf/

Verjetno je bilo vlažno?

Ne, prav voda je bila na igrišču. Vse igralke smo imele na turnirju težave z žogami znamke Penn, ker so poskakovale kot skokice. Tudi Robi (op.p.: trener Robert Cokan) je pred tem poskusil igrati in so mu letele tri metre v avt. No, ko smo ugotovili, da so pogoji nemogoči, sva sedli na klop in eno uro čakali, da se igrišče posuši. Na Orange Bowlu so si pri sušenju pomagali z brisačami.

Z brisačami? Na pesku?

Da, bele brisače. Kar konkretno so jih umazali, se pa ne prijemlje tako zelo, kot rdeč, evropski pesek. Skratka, organizacija turnirja Eddie Herr (Bradenton) je bila površna. Žreb so objavili pozno, z urnikom za naslednji dan so nas seznanili ob 21h30 zvečer, ali še kasneje. Okolje, če odštejemo sobe, je bilo na Floridi zelo lepo.

Kdo je bil s teboj in kdo je nasploh del tvoje ekipe?

V Bradentonu Robi, potem pa ga je na Orange Bowlu zamenjala moja mati. Miran Kotnik je moj kondicijski trener, Tjaša Jezernik je psihologinja, Helena Okorn je nutricionistka. Fizioterapevtka je Petra Zupet z Inštituta za medicino in šport.

Ti je katera od ostalih treh Slovenk, ki so v preteklosti osvojile Orange Bowl, čestitala za uspeh?

Tina Pisnik mi je trikrat pisala na Facebook.

https://www.instagram.com/p/BNZ9TyFDYKQ/

Si že igrala proti kateri izmed trenutno najboljših slovenskih tenisačic?

Ne. Sem se pa preizkusila proti Svenu Lahu. Nisva igrala za točke, ker bi bilo tako ali tako brezveze. V Palermu sem minuli teden spet igrala proti dvema fantoma. Eden je uvrščen okoli 900., drugi pa okoli 500. mesta na svetu.

Katera je tvoja vzornica?

Je nimam, ker se v nobeni ne najdem. Agnieszka Radwanska igra dokaj raznovrstno, a tehnika mi ni lepa. Nasploh mislim, da je pri dekletih prevelik poudarek na tem, katera bo močneje udarila žogico. Na Grand Slamih mi je recimo bolje, če zmaga Angelique Kerber, kot pa Serena Williams. Od mojih vrstnic bi lepo prihodnost napovedala CiCi Bellis, Bianci Andreescu in Dajani Jastremski.

Omenila si Palermo. Kako to, da te je zaneslo tja?

Trenirala sem z Roberto Vinci in Federico Bilardo. Robi je na turnirju Trofeo Bonifiglio v Milanu navezal stik z nekim italijanskim ljubiteljem tenisa. Ta mu je dejal, da lahko posreduje kontakt in potem se je on vse lepo dogovoril. Z letalom sem šla iz Trsta in dol ostala 4 dni. Trenirala sem na trdi podlagi, dopoldne in popoldne.

Ti je dala Roberta kakšen nasvet?

Njena angleščina ni ravno najboljša (smeh). Opazovala sem, kako lepo raznovrstno igra, malo sva se pogovarjali o tem, kateri je njen najljubši Grand Slam – logično je to US Open. Ima pa res izvrsten “slice” udarec.

Katerega od štirih turnirjev velike četverice bi izbrala, če bi lahko zmagala samo na enem?

Na Wimbledonu. Sebi bi se najbolj dokazala s tem, da bi zmagala na neki drugi podlagi, kot na pesku.

Glede na to, da ti je pesek daleč pred vsemi ostalimi podlagami, nam zaupaj, kako se skušaš čim bolje prirpaviti na to, da boš vendarle večino turnirjev v karieri igrala na betonu?

Vsak teden bo imela najprej en dan, potem dva dneva trening na “hardu”. Naslednji teden grem tako trenirat v Kranj, tako da bo tudi to počasi prišlo na vrsto.

Si vsaj približno predstavljaš, koliko stane sezona profesionalne tenisačice?

Niti ne. Mene starši in trener še ne spustijo v ta okvir. Če se preveč začneš ukvarjati s tem, koliko moraš na turnirjih zaslužiti, potem lahko kar nehaš igrati. Robija plačuje klub, naša družina pa plačuje igrišča. Na pomoč mi je priskočil tudi Šus fitnes, kjer lahko zastonj vadim. Za kondicijski načrt smo se dogovorili z Mitjo Samardžijo, ki bo pomagal tudi pri meritvah.

Kaj pa recimo stroški potovanj na turnirje?

Nekaj krije Teniška zveza, nekateri ITF turnirji krijejo hrano in spanje, letalske karte pa večinoma plačujeta kar starša. Za Grand Slame je stroške krila zveza.

Povej še kaj o starših. Kaj sta po poklicu, kako jima je ime?

Oče Robert je kirurg, mati Katja je kardiologinja. Imam še 18-letnega brata, ki mu je ime Mark.

https://www.instagram.com/p/BMw2aqzjSx9/

Kakšen je tvoj tipičen dan? Kaj recimo običajno ješ?

Noben dan ni enak. Odvisno ali sem doma, ali na turnirju. Odvisno tudi, ali imam zjutraj kondicijo, ali ne. V ponedeljek in četrtek imam zjutraj uro in pol kondicijsko pripravo. Zjutraj pojem kaj manjšega, kasneje banano, ali pa popijem Cedevito. Pri malici jem to, kar moji vrstniki. Po šoli imam dve uri tenisa. Ob torkih imam po šoli običajno psihologinjo, ob sredah igram z Manco Pislak, zvečer je na vrsti joga, za katero si nisem mislila, da je tako zahtevna.

Vsi so pograbili informacijo o tem, da obožuješ tiramisu. Kaj pa je res tvoja najljubša jed, ki ni sladica?

Kitajski rezanci, s katerimi sem prišla do zmage na Orange Bowlu (smeh). To so riževi rezanci z govedino in sojino omako. No, ali pa kakšen biftek. S slednjim je zgodba takšna, da sem ga jedla v Bolu na Braču, ko sem letos tam osvojila ITF turnir. Biftek s tartufato in njoki. Privoščila sem si ga kar štirikrat, ko sem bila dol dva tedna.

Kako je s poškodbami?

Težje, na srečo, nisem imela še nobene. Dve leti nazaj sem si zvila gleženj, letos pa je bilo vse skupaj kar malo smešno: V Melbournu sem se malo poškodovala, pred Wimbledonu me je bolela glutealna mišica, še pred US Openom me je bolela trebušna mišica, tako da sem pred Flushingom dva tedna počivala. Na Grand Slamih res nisem imela sreče. Na US Openu sem verjetno tudi nekaj čudnega pojedla, ker me je začelo “zvijati”. V tej Ameriki mi živila ne pašejo, ker imam potem vedno težave. Smešno hrano imajo. Na Eddie Herru je renomirana teniška akademija IMG, potem pa imajo v jedilnicah na voljo hot doge, čips, hamburgerje, palačinke z javorjevim sirupom, neka grozna jajca. Potem sem raje vsak dan jedla makarone s paradižnikovo omako in za zajtrk toast. Pa še dobro, da sem imela s seboj Čokolino, sicer bi od te ameriške hrane kar bruhala. Vedno isti toasti, vedno marmelada…

Kje boš nastopala v sezoni 2017? Je prvotni načrt že znan?

Na začetku, prva dva meseca, bom zgolj trenirala, potem pa bodo na vrsti kakšni turnirji z nagradnim skladom $10.000 v Tuniziji. Zelo rada bi šla na juniorski Masters marca, bom pa vsekakor odigrala več članskih turnirjev, kot pa mladinskih. Prijavila se bom tudi na kakšen ITF z nagradnim skladom 25.000, od juniorskih pa se bom udeležila Roland Garrosa, Milano (Trofeo Bonifiglio), Wimbledon.

Kakšne so želje v novi sezoni?

Rada bi se počasi pomikala navzgor po WTA lestvici. Ne bom si postavila točno določenih ciljev, ker mi niti ni popolnoma jasno, kako hitro bi morala napredovati. Na teh turnirjih, kjer bom nastopala, prav veliko točk ne bom dobila. Predvsem si želim, da ostanem zdrava.

Še rasteš?

Upam, da bom zrasla še za 5 centimetrov. Potem bi bila visoka ravno 175, kar je po mojem mnenju optimalna višina. 180 centimetrov in več je že previsoko za dekleta, ker so potem počasna in okorna. Poglejmo za primer Karolino Pliškovo. Če bi njo človek prvič videl, bi rekel, da se ne zna prav dobro premikati.

Kaj pride v poštev, ko imaš prosti čas?

Z veseljem se uležem in si pogledam kakšno serijo, recimo Castle ali The Mentalist.

Kaj pa načrt igre pred srečanjem?

Včasih je to pomembno, a na Orange Bowlu sem predvsem morala zbistriti glavo. Prvi dve tekmi sem bila malce nervozna, ni mi steklo. Morala sem se navaditi na žogice, nisem imela ravnotežja, nisem bila čvrsta, na prvi tekmi je spet pihalo. Zdelo se mi je, da sem zmagala po sreči. V drugem krogu sem se znašla v zaostanku 3:6, 0:3, ker nasprotnica kar ni in ni želela zgrešiti forehanda. Potem so se mi nenadoma odprle oči, da ji šepa bekhand in se zelo muči, ko ji skrajšam žogico, zato sem jo kasneje povsem dotolkla. Naredila sem delni izid 12:0 v igrah, vse skupaj je bilo milo rečeno smešno. Čisto vsako žogo sem ji dala na bekhand in po treh udarcih se je “sesula”.

Pa ti je to spremembo med tekmo svetovala mati?

Ne. Tako jezna sem bila, pravzaprav sem igrala v krču. Želela sem na vsak način dokazati, da sem boljša, kot to kaže moja igra in predvsem rezultat. Po dveh udarcih na bekhand tekmici, se mi je posvetilo. Počutila sem se tako neumno, da nisem tega storila že prej.

Kako pa ti pomaga psihologinja?

Pri vizualizzaciji, pri dihanju pred tekmo in med tekmo. Na Orange Bowlu mi je pomagala s tem, kako fokus premakniti na nekaj drugega. Ko sem igrala proti Olgi Danilović, mi je tekma predstavljala izziv, ne pa breme. Nisem več bila pod pritiskom, pač samo igrala sem! Pomembna je tudi meditaicija. Glede dihanja je tako, da ima Tjaša na računalniku nek program. Na prst ti dene posebno napravo, ki zaznava tvoje dihanje in če nisi miren, potem naloge ne boš uspel rešiti. Obstajajo vaje za pomirjanje, za aktivacijo. Recimo, imaš nalogo, da z dihanjem na določeno točko postaviš palmo in jo tam zadržiš.

Glede na pomanjkanje prostega časa verjetno odgovor že poznam vnaprej, ampak vseeno: Ali si v resni zvezi?

Ne. Niti ne vem, če bi imela čas za fanta. V šoli me ni dovolj dolgo, da bi si koga začela ogledovati, na turnirjih pa nekoga gledaš največ en teden, potem ga pa ne vidiš “sto let”. Se ne splača zapletati.

Kateri tenisači se ti zdijo najbolj privlačni?

Kar se tiče sloga igre ni dvoma, da je najlepši Roger Federer. On je moj idol. Če bi morala izbirati glede zunanjega videza, pa res ne vem. Mogoče Grigor Dimitrov in Fabio Fognini. Težko mi je ocenjevati moške. Raje bi fante (smeh). Ok, Denis Šapovalov ni slab, a spet ni višek lepote.

Kdo pa ima po tvojem okusu najlepši slog igre pri dekletih?

Monica Puig.

Katere športe še spremljaš poleg tenisa?

Vse, v katerih so dobri Slovenci, od teh bolj priljubljenih pa košarko. Navijam, razumljivo, za Miami Heat, od ostalih pa simpatiziram še z Golden State Warriors, zaradi Stepha Currya.

Ti je žal, da si se odločila za profesionalni tenis?

Ne, ampak bi pa rekla, da je tenis najtežji šport. Vse se ti mora “poklopiti”. Zadnjič sem si denimo nategnila prst in nisem mogla igrati. Čisto vse dele telesa moraš imeti povsem zdrave. Pri teku imaš lahko roko poškodovano, pa boš še zmeraj lahko tekmoval. Tukaj so še ostali dejavniki, najpomembnejši seveda psihološka priprava. Kakšen drug šport verjetno terja večji fizični napor, a profesionalni tenis je zelo kompleksen.

Torej bi si izbrala kakšen drug šport, če bi lahko še enkrat izbirala?

Če bi bila malce višja, bi mogoče izbrala odbojko. Vendar ne, najbrž bi se potem odločila za resen študij. Sem pač taka, da želim vse, česar se lotim, opraviti temeljito, ne pa nekaj na pol.

Do kdaj nameravaš vztrajati v profesionalnem tenisu?

Razmišljala sem, da bom igrala do 30. leta, potem pa bo čas tudi za ostale stvari, družino…študij. A to še ne pomeni, da se v tenis potem ne bom vrnila.

Kaj pa bi recimo študirala?

Psihologijo, razmišljam tudi o medicini in fizioterapiji.

Kaja hvala za tvoj čas in nasvidenje prihodnje leto ob enakem času. Lahko se tudi vsak december takole srečamo in pokramljamo.

Ha! Verjetno vam bo sčasoma zmanjkalo vprašanj.