Slovensko moško reprezentanco ta konec tedna v Portorožu čaka obračun s Paragvajem. Varovanci kapetana Grege Žemlje bi se v primeru uspeha prebili v kvalifikacije za uvrstitev v svetovno skupino I Davisovega pokala, če izgubijo pa bi igrali za obstanek v "tretji ligi" najstarejšega reprezentančnega tekmovanja.

Žemlja sestavil seznam za tekmovanje v Davisovem pokalu

Davisov Pokal

25. Avg 2021 0

Davisov Pokal

25. Avg 2021 0

Časovni stroj zavrtimo v leto 1983. Finale svetovne skupine v Davisovem pokalu sta v Kooyongu na travi takrat odigrali reprezentanci Švedske in Avstralije, ampak nas bo v kontekstu zgodbe zanimala južnoameriška reprezentanca, ki se je tedaj prvič zgodovinsko uvrstila med to svetovno teniško “smetano”.

Med elito so prišli kot totalni “outsiderji”, po zmagi nad Ekvadorjem s 3-2 leto pred tem v ameriški skupini tekmovanja. Za državno izbrano vrsto sta nastopala Victor Pecci in Francisco Gonzalez, skrivnost uspeha močno spominja na igranje ekvadorske ter bolivijske nogometne reprezentance (nadmorska višina Julijskih alp).

Kljub temu, da uradni viri kot podlago teh tekem iz arhiva beležijo kot tepih, je takratni paragvajski teniški “selección” domača srečanja Davisovega pokala večinoma igral na parketu. Da, prav ste prebrali, na takšni podlagi, kot se dandanes igra košarka.

Lahko si samo predstavljate, kako hitro in nizko je žogica letela po odboju od servisa. “Konec 80. let prejšnjega stoletja sem igral majhen študentski turnir na nečem podobnem v zvezni državi Alabama. Verjemite, da je bila podlaga noro hitra,” je o paragvajski prednosti domače “drsalnice” dejal nekdanji turški igralec, zdaj pa teniški analitik, Mert Ertunga.

Here is the surface on which the 1985 Paraguay-France Davis Cup tie was played in Asuncion, Paraguay:

That is a PARQUET FLOOR, FOLKS!
With the light green, you would almost think you were in the old Boston Garden.@MertovsTDesk always teaches me something new at @accent_tennis! pic.twitter.com/08JO2rrzc0

— Matt Zemek (@mzemek) December 30, 2018

Popadljivi Yannick, vsesplošen pretep, pendreki

Kdorkoli je pomislil, da bo eksot v Svetovni skupini “plesal” le eno leto, se je konkretno uštel. Še do danes najlepši časi paragvajskega belega športa so trajali skoraj do razpada Jugoslavije, v tem obdobju se je senzacij nabralo toliko, da je Yacht & Golf Club v Asunciónu postal ena izmed najtežje osvojljivih trdnjav na svetu.

Že ob debitantskem nastopu leta 1983 je prestolnico Paragvaja sklonjene glave zapuščala Češkoslovaška z Ivanom Lendlom na čelu, vrhunec kampanje pa je bila zagotovo sezona 1985, ko so si na prelakiranem parketu pred 3.000 gledalci “zobe polomili” Francozi s takratno “pop” ikono Yannickom Noahom.

Slednji je ob nekaterih dvomljivih odločitvah (o tehnologiji “sokolje oko” lahko kar sanjate) stranskih sodnikov med odločilno peto tekmo Peccija in Henrija Lecontea na tribuni požiral slino in se zadrževal, potem pa mu je pri 6-3, 1-1 za Peccija “počil film”.

Medtem, ko je francoski kolega serviral, se je menda stranski sodnik Robert Velazquez konstantno oglašal in motil Leconetea, kar je Noaha razjezilo do te mere, da je preskočil ograjo, stekel proti omenjenemu pobalinu sodniške službe in ga udaril v obraz.

Sledil je vsesplošen pretep z gledalci, v dvorano so pritekli policisti, z gumijevkami je padalo na vse strani, po nekajminutnem “ravsu” pa se je položaj vendarle umiril.

Glavni nadzornik turnirja iz Mednarodne zveze je prišel do mikrofona in oznanil, da je duel osmine finala prekinjen in prestavljen, občinstvo je ponorelo. Žvižgi, glasno negodovanje je trajalo, vse dokler se nista obe ekipi strinjali, da tekmo vendarle dokončata.

“Nisem ga udaril, temveč sem se šel le pogovoriti z njim. Ne bi niti trznil z očesom, če bi zvoke spuščal nekdo s tribune, a, ljudje božji, opravljal je delo stranskega sodnika! Prav tako ne drži, da sem lopar zalučal v glavnega sodnika,” je kasneje razlagal Noah ter dodal, da jih je bilo v Asuncionu strah. Ameriško časopisje je Noaha citiralo, da je eden izmed gledalcev z “batinami” francoskega novinarja poškodoval do te mere, da je moral v bolnišnico.

Kakor koli že, Paragvaj je napredoval v četrtfinale, kjer ga je nato v Sydneyju na “mišice” s 3-2 izločila Avstralija. Drugačni časi.

“Moj najhujši poraz v karieri”

Dve leti pozneje se je s paragvajskim “kotlom” in specifično podlago spoznala še ena velesila. Američani so imeli takrat med elitno dvajseterico kar pet teniških igralcev, a v Asunción, seveda prepričani v svoje napredovanje, niso poslali niti enega izmed zvezdnikov, kot so John McEnroe, Jimmy Connors, Tim Mayotte oziroma Lendl, ki je takrat že nastopal pod “stars & stripes”.

Četico borcev za četrtfinale in “randi” s Španci so sestavljali Aaron Krickstein (na fotografiji levo), Ken Flach, Robert Seguso in Jimmy Arias.

Zadnje navedeni, takrat 54. lopar sveta, je pri vodstvu ZDA z 2-1 stopil na teren prepričan o uspehu in se pomeril proti neznancu Hugu Chapacúju. Šlo je za polamaterja, ki v karieri nikoli ni prišel višje kot do 223. mesta na svetu, vendar mu je takrat na krilih ekstatične publike praktično vse padalo v igrišče.

Rezultat? 6:4, 6:1, 5:7, 3:6 in 9:7. “Eden izmed najtežjih porazov v moji karieri. Po koncu tekme so navijači z bobni in tamburini zavzeli igrišče in nasprotnika odnesli na ramenih,” se je več let  pozneje v enem od podcastov spominjal Arias.

V peti odločilni “deski” je bil Pecci, ki v življenju za svojo reprezentanco doma nikdar ni izgubil, suveren (3-0) proti Kricksteinu in spisalo se je novo poglavje paragvajske pravljice.

Vsega lepega je enkrat konec, pravijo, in od takrat, ko so se Američani februarja 1989 v Fort Myersu na krilih Michaela Changa in Andreja Agassija revanširali s 5-0, je Paragvaj za nedoločen čas izginil iz svetovnega teniškega zemljevida. Vsaj kar se tiče Davisovega pokala.

Kdo so nasledniki triperesne deteljice?

Današnja podoba paragvajske reprezentance je, v primerjavi z osemdesetimi leti prejšnjega stoletja in trisa Gonzalez-Pecci-Chapacú, milo rečeno klavrna. Še tisti junak, ki je zadnji dve desetletji v teniški karavani kaj veljal, specialist za dvojice Ramon Delgado, se je pred sedmimi leti upokojil.

Zdaj opravlja vlogo kapetana Davis Cup reprezentance in ga boste lahko te dni videli v portoroški Marini. S seboj je pripeljal fante, od katerih niti eden ni uvrščen na lestvico ATP.

Največje ime Paragvaja, ki se bo kot teniški palček zoperstavili Sloveniji, je 17-letni Adolfo Daniel Vallejo (na fotografiji spodaj), ki na mladinski lestvici ITF trenutno zaseda 23. mesto in je na minulem OP Združenih držav Amerike prilezel do 3. kroga v mladinski konkurenci posameznikov.

Vloga favoritov zato jasno pripada Sloveniji, pa čeprav v postavi kapetan Žemlja ne bo imel niti Aljaža Bedeneta (pomanjkanje treninga), Blaža Kavčiča (vnetje dlani) in Blaža Role (covid).

Delgado in “Žemlak” se bosta tokrat merila na daljavo, leta 2009 pa sta moči merila na igrišču. V polfinalu challengerja Puebla (Mehika) je Paragvajec slavil s 6:3, 7:6. Upati gre le, da latinoameriške zasedbe ne bo spremljal zmagovalni duh izpred 35 let.

Slovenska reprezentanca za tekmo s Paragvajem:
Tom Kočevar Dešman
Matic Špec
Sebastjan Dominko
Bor Artnak

Kapetan: Grega Žemlja