Za uspehom stoične šampionke tiči hrvaško-slovenska naveza

Grand Slam 12. Jul 20229:00 > 14:44 0 komentarjev
Foto: Guliverimage

O zmagovalcu Wimbledona v moški konkurenci Novaku Đokoviću pravi teniški poznavalci veste praktično vse, le malo pa vas pozna zgodbo letošnje zmagovalke pri posameznicah, Jelene Ribakine. V spodnjih vrsticah predstavljamo kratek portret dekleta, ki je presenetilo teniško javnost in se v soboto za vse večne čase zapisalo ob največja imena belega športa.

Ko je ‘return’ Ons Jabeur po diagonali zletel v avt in je Ribakina postala nova kraljica Wimbledona, se teniški svet kar ni mogel načuditi reakciji kazahstanske igralke.

Velika večina deklet se ob takšnih športnih mejnikih zgrudi na tla, kot da jih je s sosednje stolpnice ravnokar pokosil ostrostrelec, nekatere padejo na kolena, si pokrijejo obraz in zahlipajo, ni malo takih, ki poskakujejo kot majhni otroci. Reakcija 23-letne Moskovčanke? No, nekaj podobnega, kot da bi osvojila 1. krog na ITF turnirju v kazahstanskem mestecu Šimkent z nagradnim skladom 15.000 ameriških dolarjev.

Tako skromnost iščeš s povečevalnim steklom

Ribakina (prvi “i” se izgovori kot polglasnik) si je z znojnikom narahlo obrisala potne srage pod nosom, si oddahnila, počasi pritekla k mreži in čestitala tekmici za športen boj ter si s stoičnim odzivom nemudoma pridobila simpatije vseh introvertirancev po svetu.

“Moraš jo vprašati dvajset vprašanj, da iz nje izvabiš karkoli. Res izjemno prijetna oseba, kar se le da preprosta in kljub svojemu statusu niti malo vzvišena, pa zelo sramežljiva,” je o Ribakini povedal slovenski teniški igralec Tom Kočevar Dešman, ki je sezono 2022 začel v ekipi nove Wimbledonske šampionke.

Vanjo sta ga zvabila Hrvata, njen trener Stefano Vukov in kondicijski trener, Dario Novak. “Verjel bi, če bi mi rekla, da v življenju ni poskusila niti kapljice alkohola in pokadila niti ene cigarete,” nadaljuje Kočevar Dešman, ki je bil letos nekaj časa celo edini sopotnik Ribakine: “Spremljal sem jo na treningih v Bratislavi in se z njo mudil na turnirju v St. Peterburgu.”

Pod taktirko nekdanjega člana elite

Jelena ima starejšo sestro Ano, ki študira v Izraelu. Ko sta bili še majhni, sta trenirali gimnastiko in drsanje, ker pa je bila mlajša Ribakina previsoka, jo je oče pri 6. letih vpisal v teniški klub Dinamo, od koder je potem prestopila v sloviti Spartak.

Ribakina vse do 18 leta ni imela individualnih vadb, trenirala je v skupini z osmimi in kasneje s štirimi dekleti.

Največji napredek je naredila pod nekoč devetim igralcem sveta, Andrejem Česnokovim (zmagovalec Monte Carla 1990, Montreala 1991). Ker je bil preveč vpet v delovanje v klubu, je odklonil mesto stalnega sopotnika na turneji, je pa k razvoju pripomogel vsaj toliko, da je očeta Ribakine, soimenjaka Andreja, pregovoril, naj dekle pri 18 letih ne gre v ZDA igrat na kolidž, temveč se osredotoči na profesionalne ITF turnirje.

Česnokov na Odprtem prvenstvu Francije 1993. To je bil njegov najljubši turnir velike četverice, leta 1989 je tam v polfinalu izgubil od kasnejšega zmagovalca, Michaela Changa; Foto: Guliverimage

Odločitev se je izkazala za odlično, saj je visokorasla (185 centimetrov) Rusinja začela v tisti sezoni potem nizati izvrstne rezultate, se prebila do četrtfinala WTA turnirja v St. Peterburgu, osvojila ITF tekmovanje v Kazanu in se, s še nekaterimi vidnimi izidi, prebila od 452. mesta do pozicije med najboljših 200 na svetu.

Z lahkim srcem v deželo Borata

Da se je Ribakina “od nikoder vzela” nikakor ne drži, saj je bila že v mladinski konkurenci tretja igralka sveta, enega največjih uspehov recimo zabeležila na slovitem turnirju v predmestju Milana (Trofeo Bonfiglio), ko je bila v finalu boljša od Ige Swiatek, prebila pa se je tudi do polfinala na mladinskih turnirjih OP Avstralije ter Rolanda Garrosa.

Ker je bilo jasno, da ima Rusija v rokah neverjeten talent, vlagati pa vanj teniška zveza ni bila pripravljena toliko, kot bi se staršem zdelo smiselno, se je družina julija 2018 odločila za menjavo državljanstva.

Oče Andrej, sicer upokojeni športni reporter, je imel glavno besedo pri menjavi državljanstva.

Jelena je postala “rojakinja” slavnega filmskega lika Borata, tam so ji na začetku na pomoč priskočili s pokritjem osnovnih stroškov, potem pa v odvisnosti od uspehov.

Ribakina v objemu trenerja, Stefana Vukova; Foto: Guliverimage

Na začetku leta 2019 je Česnokov dokončno “izpregel”, na urniku se je vrstilo vse več turnirjev, ki niso bili niti blizu Moskve in Ribakina je bila nekako prisiljena v iskanje novega mentorja.

Kazahstanska zveza Ribakini (in njeni družini) krije stroške letalskih kart in nastanitev, potem pa so tu še letni bonusi, ki se dodajajo sodeč po uvrstitvi na WTA lestvici. Ker je bila lani ob koncu sezone med najboljših 15 na svetu, je menda za letos iz proračuna “kapnilo” še dodatnih 300 tisočakov.

Vukova ji je priporočila prijateljica, Ukrajinka Anhelina Kalinina, ki je s Hrvatom predhodno sodelovala. “Sama nerada govori, zato ni nič čudnega, da ima ob sebi Stefana, ki se nikdar ne ‘ugasne’ (smeh),” je o diametralnem nasprotju značajev trenerja in varovanke še povedal Kočevar Dešman.

In kaj Ribakina počne v prostem času, kolikor ga sploh ima?

“Ko sem bil z njima na pripravah, smo se večinoma tako ali tako posvečali poslu, torej govorili o tem, kako izboljšati igro. Potem se je Jelena zaprla v sobo in ko sem jo vprašal, kaj tam počne, je odgovorila, da se zaposli z mobilnim telefonom,” svoj preživet čas v Dubaju na začetku te sezone podoživlja večletni član slovenske Davis Cup reprezentance.

Kot zanimivost je razkril še to, na kakšen “pogon” deluje nepričakovana zmagovalka turnirja na sveti travi: “Kamor koli smo se odpravili obedovat, je jedla isto. Brez heca, vedno je naročila piščanca z rižem.”

Če bi Wimbledon prišteval točke, bi se včeraj na osveženi lestvici WTA znašla na 6. mestu. A tudi za to bo že še prišel čas. Pa tudi za obisk njenih staršev ob največjih uspehih, kajti tokrat sta za vizum in potovanje na Otok zaprosila prepozno.

Ribakino je v finalnem srečanju na tribuni zato – poleg trenerja Vukova in sestre Ane – spremljala le še kapetanka kazahstanske reprezentance v pokalu Billie Jean King, Jaroslava Švedova. Najbrž je odveč poudariti, da je tudi slednja Rusinja, kajne?

Na vprašanje kazahstanskih novinarjev, ali se ima za produkt ruskega tenisa, je Ribakina odgovorila: “Prehod iz mladincev med profesionalce je zelo zahteven. Za to rabiš dobro ekipo. Ne more biti vsak profesionalec in ob tem imeti še uspešne kariere. To uspe le redkim in s tega vidika imam srečo. Tudi zato se s to trditvijo ne morem v celoti strinjati.

Kakšno je tvoje mnenje o tem?

Bodi prvi, ki bo pustil komentar!

Pošlji komentar Preberi komentarje (0)