Konec je najuspešnejših OI v zgodovini samostojne Slovenije

Slovenci na OI 8. Avg 202115:19 0 komentarjev
Guliverimage

Slovenski športniki in športnice, ki so nastopili na 32. poletnih olimpijskih igrah v Tokiu, se lahko pohvalijo z največjo bero osvojenih zlatih kolajn v zgodovini samostojne države. Na Japonskem so s tremi zlatimi odličji ter po enim srebrom in bronom spisali novo poglavje uspešne slovenske športne zgodovine.

Ta je bila ob dopolnjenih 30 letih države na sončni strani Alp že tako zelo bogata z uspehi na mednarodni ravni, 54-članska slovenska odprava pa je v Tokiu poskrbela za nove presežke, prvence in tudi čustvene zgodbe tako ob izpolnjenih kot neuresničenih olimpijskih sanjah.

Pet kolajn, od tega tri zlate

Slovenija se lahko od Barcelone 1992 zdaj pohvali z osmimi zlatimi odličji z osmih poletnih OI, ter še z devetimi srebrnimi kolajnami in 11 bronastimi.

Na igrah v deželi vzhajajočega sonca so se z zlatom okitili kanuist Benjamin Savšek, kolesar Primož Roglič in plezalka Janja Garnbret. Srebro si je okoli vratu nadela judoistka Tina Trstenjak, bron pa je pripadel še kolesarju Tadeju Pogačarju.

Prav s kolesarstvom se je začelo slovensko zbiranje kolajn v prvih dneh OI v Tokiu. Po zahtevni razgibani cestni preizkušnji je prvo slovensko kolajno na OI v kolesarstvu osvojil dvakratni zmagovalec Toura Pogačar.

Šlo je za kolajno, ki jo je slovenska javnost potihoma pričakovala, je pa kasneje Roglič, nesrečnik s Toura, kjer so mu padci odvzeli možnost v boju za skupno zmago, nato z zlatom v kronometru še nadgradil bogato zbirko največjih kolesarskih uspehov v zadnjih letih.

Kisovčan je kot feniks iz pepela vstal po težavah na cestni preizkušnji in osupnil celotno športno javnost, ne le slovensko. Za več kot minuto je opravil s tekmeci in na trasi, ki mu je bila pisana na koži, vnovič dokazal, da se po razočaranjih in padcih pobere še močnejši.

Pred Rogličevim zlatom sta se s kolajnama okitila še Savšek in Trstenjakova.

Savšek je postregel z brezhibno predstavo v finalu kanuističnega slaloma na divjih vodah. Telekomunikacijski elektrotehnik je z brzicami v centru Kasai vzpostavil posebno vez, ko je bilo to najbolj potrebno in se podpisal pod prvo zlato kolajno na divjih vodah po srebrnih kolajnah Aljaža Vehovarja (Atlanta 1996) in Petra Kauzerja (Rio 2016).

Pritisk ni zlomil niti Trstenjakove v najbolj legendarnem judoističnem svetišču na svetu. Tridesetletna Celjanka je morala na tatamiju dvorane Nippon Budokan priznati premoč le Francozinji Clarisse Agbegnenou.

Tekmici, prijateljici in že dlje časa prevladujoči predstavnici v kategoriji do 63 kilogramov sta po dvoboju v svet z eno od fotografij OI ponesli tudi pomembno sporočilo, da je kljub ogorčenim bojem moč ohranjati športno tekmovalnost in pristne odnose.

Za konec slovenskih kolajn še največja vseh časov

Če je pritisk na velikem tekmovanju, ki obenem poteka vsaka štiri leta, izjemen, kaj potem poreči za disciplino, ki se tam znajde prvič in z najbolj prevladujočo športnico v zgodovini te discipline? S pritiskom že vnaprej obešene zlate kolajne se je spopadla Janja Garnbret.

Dvaindvajsetletna Korošica je premagala vse ovire, se vpisala v zgodovino ter si bržčas dokončno prislužila oznako “G.O.A.T” oz. največja vseh časov. Tekmice ji niso segle do pet na balvanih in težavnosti, za nameček pa je postavila še državni rekord v hitrosti. Kombinacijah vseh treh disciplin je ustoličila kraljico plezanja, ki si je ta naziv zaslužila že prej, a ga zdaj kronala še na igrah vseh iger.

Razumljivo čustveno je pospremila vso odpadlo breme pritiska tako domače kot tuje javnosti. Breme, ki si ga je v največji meri nadela kar sama.

Pika na i bi bila še košarkarska kolajna

Svojo piko na i odličnim predstavam slovenskih športnikov v Tokiu so želeli dodati še košarkarji. Kolektiv, ki ga je s strani vodil selektor Aleksander Sekulić, na parketu pa mu je poveljeval Luka Dončić, se je sprehodil skozi skupinski del in po zmagi proti Nemčiji prišel do dveh tekem za odličje.

Obe so sicer Slovenci izgubili, a vseeno združili celotno državo, ki je tudi ob zgodnjih urah neprestano spremljala svoje ljubljence na poti do zgodovinskega dosežka. Prva moštvena kolajna se je izmuznila za drobec sekunde oziroma blokado Francoza Nicolasa Batuma v polfinalu OI, nato pa je Dončića in soigralce v boju za bron ustavil še avstralski stroj z odličnim Pattyjem Millsem.

Vseeno je slovenska javnost dihala s košarkarji podobno kot pred štirimi leti ob evropskem naslovu v Istanbulu. Na koncu pa tudi četrto mesto pomeni vsaj potrditev, da Slovenija spada med najboljše na svetu, če bo že košarkarje same težko prepričati s krilatico, da so njihove predstave, odrekanja ter predvsem moštveni duh vredni toliko kot zlata kolajna.

Kakšno je tvoje mnenje o tem?

Bodi prvi, ki bo pustil komentar!

Pošlji komentar Preberi komentarje (0)