Letos mineva poldrugo stoletje, odkar je na Worple Roadu, nedaleč stran od današnje lokacije največjega teniškega turnirja na svetu, nastal eden najstarejših teniških klubov, s čimer se je na nek način rodila zgodba o Wimbledonu.

Leta 1868 je šesterica posameznikov sicer ustanovila klub, ki je bil namenjen razvoju še danes zelo popularne britanske igre, kroketu, nekaj let kasneje pa se je tej družini pridružil tudi tenis. Tako se je klub preimenoval v All England Lawn Tennis and Croquet Club, še danes ga v skrajšani obliki vsak teniški ljubitelj prepozna kot All England Club.

Prvi turnir je bil odigran leta 1877, ko je zmagal Spencer Gore, mož, ki je vso svoje življenje preživel streljaj stran od teniških igrišč. Na prvem turnirju je sicer zaigralo 22 igralcev, igralo se je samo v moški konkurenci, vsak izmed 200 gledalcev pa je moral prispevati en takratni šiling, da si je lahko ogledal finale. Na uvodnem turnirju ni bilo mednarodne zasedbe, nastopili so zgolj britanski igralci.

Igra se je skozi leta razvijala, zanimanje je bilo vse večje, tudi konkurenca se je širila, tako so leta 1884 dobile prvo priložnost za igranje tudi dame. Na prvem tovrstnem dogodku se je zbralo 13 igralk. Tistega leta so se prvič igrale tudi moške dvojice, na turnir ženskih in mešanih dvojic pa je bilo potrebno čakati vse do leta 1913. Prav rigorozno se pravila skozi leta niso spreminjala, spremembe so od začetkov nastale pri višini mreže ali pri velikosti servisnih polj, sicer pa so se tiste osnovne zakonitosti ohranile vse do danes.

Vse do premestitve na današnjo lokacijo na Church Road je bil tudi zelo zanimiv sistem tekmovanja v moškem delu turnija. Ta je močno spominjal na sistem igranja v Davisovem pokalu, najpomembnejšem ekipnem tekmovanju. Zmagovalec predhodnega turnirja je odigral samo eno srečanje, v t.i. »challenge roundu« ga je izzval najboljši igralec turnirskega sistema. Povedano bolj enostavno, branilec naslova se je naslednje leto neposredno znašel v finalu, kar je povečalo možnosti za večkratno zmagovanje na sveti travi.

Zanimanje za igro se je po koncu prve svetovne vojne samo še povečevalo, tako so morali leta 1922 prostore kluba in sam turnir preseliti na bližnji Church Road, kjer se turnir odvija še danes, na Worple Roadu pa je zrasla srednja šola (Wimbledon High School).

Med drugo svetovno vojno je bilo igranje tenisa potisnjeno v drugi plan, saj je bilo med drugim poškodovano tudi centralno igrišče, ki so ga morali nato obnoviti, šele ob koncu 70. let prejšnjega stoletja pa je zopet dobilo podobo, kot jo poznamo danes. V 90. letih prejšnjega stoletja je zraslo tudi sodobno in veliko igrišče številka 1, skupno pa igra vsako leto poteka na 19 igriščih All England Cluba.

Zadnja velika pridobitev je pomenila velik doprinos k igri in nasploh zgodovini Wimbledona. Ni skrivnost, da je na Otoku vreme vedno muhasto, tako se je leta 2009 tudi najstarejši turnir na svetu obrnil proti prihodnosti. S premično streho nad centralnim igriščem so organizatorji poskrbeli, da tudi še na najbolj vremensko neugoden dan ljubitelji tenisa ne ostanejo prikrajšani.

Letošnji Wimbledon bo tako že 132. po vrsti, še en poseben mejnik pa bodo obeležili, ko mineva točno pol stoletja, odkar se je igral prvi turnir na sveti travi v »odprti dobi«, v dobi profesionalnega tenisa.

Toni Brodar