Junaki Wimbledona: Trava je za krave…

Uncategorized 29. Jun 201815:20 > 15:38
Getty Images

... in ne za igranje tenisa, si je mislil Ivan Lendl, ko je izrekel svojo znamenito izjavo. Malce vraževerni privrženci športa so si enotni, da si je z njo zapečatil svojo usodo na "sveti angleški travi".

Povezano

Večina poznavalcev se strinja, da je bil češki šampion iz Ostrave (Lendl je sicer od leta 1992 naprej nastopal z ameriškim državljanstvom) tisti tenisač, ki je v teniško igro prvi uvedel železne treninge in disciplino. Pri njem se je kot “sparing partner” kalil še eden izmed največjih vseh časov, “pistol” Pete Sampras (odlični Američan je v Wimbledonu zmagal sedemkrat in zaseda drugo mesto na večni lestvici). Slednji je v svojih kasnejših intervjujih velikokrat govoril o neverjetni Lendlovi predanosti. “Ivan grozni”, kot so Čeha zaradi takšnega pristopa klicali v teniški karavani, namreč ničesar ni prepuščal naključju. Od tega, da je za izgradnjo igrišča na domačem posestvu najel ekipo, ki je pripravila tudi podlago v Flushing Meadowsu (tako se je lahko optimalno pripravil na podlago), do najmanjših podrobnosti v zvezi s prehrano.

Kljub tej obsedenosti s perfekcijo, zaradi katere Lendla mnogi privrženci niso marali, saj so mu na igrišču očitali robotski pristop in pomankanje kreativnosti, pa se nikoli ni uspel uvrstiti v elitno druščino, ki se ji bomo poklonili v tem zapisu. Kot rečeno. Tisti, ki dvakrat pljunejo čez ramo, ko pred njimi cesto prečka črna mačka, so prepričani, da ravno zaradi izjave iz naslova Čeh ni nikoli osvojil Wimbledona. Res je. Lendl, ki je v karieri osvojil 8 zmag na največjih turnirjih (in si vrsto let lastil rekord v zaporednem bivanju na prvem mestu ATP lestvice) na začetku kariere Wimbledonu ni priznaval slovesa, ki mu gre. Zato je na tisti odmevni tiskovni konferenci izjavil, da travnata površina ni nekaj na čemur bi igrali tenis. V drugi polovici osemdesetih let je spremenil mišljenje in se naravnost fanatično lotil priprav na Wimbledon. V ta namen je tudi dramatično spremenil svoj slog igre (z osnovne črte se je preselil k mreži), vendar uroka, ki ga je s kravami povezano izjavo priklical nase s tem ni uspel prelomiti. Kljub temu, da se je kar dvakrat prebil do finala. Leta 1986 ga je premagal nemški čudežni mladenič “bum bum” Boris Becker, leto kasneje pa precej presenetljivo Pat Cash.

Očitno je Ivan vrsto let kasneje vendarle odslužil ta svoj greh, saj je nazadnje vendarle uspel priti na wimbledonski prestol. Ne v vlogi igralca, temveč v vlogi ključnega stratega zgodovinskega dosežka Andyja Murrayja. Verjetno je bil ob zmagi svojega varovanca, prvi britanski po letu 1936, Ivan vsaj tako vesel, kot presrečni Andy.

Ja, v Wimbledonu vsekakor vladajo posebni zakoni! Veliko bi znal o tem povedati Goran Ivanišević. Zdi se, da je bil hrvaški as rojen za zmago v Wimbledonu. Eden izmed najboljših serverjev vseh časov je svoje nasprotnike v All England Clubu vedno znal spravljati v slabo voljo s silovitimi projektili. Toda kljub (za razliko od Lendla) popolni ponižnosti do angleške trave in najstarejšega med velikimi turnirji (Goran se je ob vsakem obisku Wimbledona na sto in en način priklanjal teniškim bogovom), Hrvat nikakor ni uspel priti do zmage. Pravzaprav je hodil po še precej bolj mučeniški poti od Lendla, saj je kar trikrat izgubil v velikem finalu… Potem pa so se ga nekega dne wimbledonski bogovi vendarle usmilili. V predmestje Londona je tako prišel še enkrat. Bilo je leta 2001. Kot malce pozabljeni ekscentrični teniški zvezdnik, kot avtsajder oziroma kot nekdo, ki so se ga organizatorji usmilili izključno na račun stare slave in mu podarili “wildcard”. Toda začelo se je dogajati nekaj nenevadnega. Goran je čudežno našel svojo formo in prišel vse do velikega finala, kjer je naletel na simpatičnega mojstra loparja, Patricka Rafterja. Gledalci so si nato ogledali epski dvoboj, ki ga je na koncu s 6–3, 3–6, 6–3, 2–6, 9–7 vendarle dobil Goran. V zahvalnem govoru je na robu solz povedal: “V končnici sem prosil boga – ne pusti, da na tem igrišču finale izgubim še četrtič! Očitno me je uslišal, obenem pa je zdržala tudi moja skorajda popolnoma uničena rama. Če si tam zgoraj in me gledaš ….to zmago posvečam umrlemu prijatelju, Draženu Petroviću!”

To so le nekatere neverjetne zgodbe, ki jih je v več kot sto letih spisal wimbledonski turnir. Služijo kot primer o tem, kaj vse je potrebno, da posameznik doseže nesmrtnost v prav posebnem športnem hramu. O tej, naravnost poduhovljeni moči Wimlbedona je pisal že začetnik športnega marketinga, Mark McCormack, ko ni vedel, kako bi za sodelovanje v času, ko v športu ni bilo še nobenega resnega denarja, navdušil eno izmed najbolj uveljevaljenih znamk na svetu. Ko je v Wimbledon uspel pripeljati njenega direktorja, je slednji takoj, ko je stopil na igrišče izustil le: “To je bistvo naše znamke. To je Rolex!”

Tudi največji junak wimbledonskega turnirja, Roger Federer, ki je osemkrat vzdignil najdragocenejšo teniško lovoriko, (kar enajstkrat pa je zaigral v finalu) o Wimbledonu govori na enak način. Skratka opisuje občutke, ki jih je zelo težko opisati. Kljub zmagam, ki jih bo na Church Roadu težko še kdo presegel, na travo vedno znova stopa s podobno ponižnostjo, kot pred oltar bližnje katedrale St. Paul’s. Kdo ve, morda bo Švicarju uspel še en korak za zgodovino? Če uspe zmagati še enkrat, se bo na prvem mestu (seveda v moderni teniški dobi) izenačil z Martino Navratilovo, ki je v Wimbledonu zmago slavila kar devetkrat (pri tem si lasti tudi rekord v šestih zaporednih zmagah med letoma 1982 in 1987).

V statistiki prav posebnih junakov Wimbledona ob Švicarju posebno mesto zaseda tudi Björn Borg, ki je leta 1976 (podobno kot Roger lani) postal zmagovalec brez enega samega izgubljenega niza. Pri dekletih pa se s podobnim podvigom lahko pohvalijo – Billie Jean King v letih 1968, 1972, 1973 in 1975, Margaret Court leta 1970, Evonne Goolagong Cawley v letih 1971 in 1980, Chris Evert v letih 1974 in 1981, Martina Navratilova v letih 1979, 1983, 1984, 1986, 1987 in 1990, Steffi Graf v letih 1992 in 1996, Jana Novotná leta 1998, Lindsay Davenport leta 1999, Venus Williams v letih 2000, 2007, 2008, Serena Williams v letih 2002, 2009, 2010, 2015, 2016, Maria Sharapova leta 2004, Petra Kvitová v letih 2011 in 2014 ter Marion Bartoli v letu 2013.