V nedeljo zjutraj se bosta v finalu OP Avstralije za naslov znova pomerila velika in največja teniška rivala v odprti eri. Retro Melbourne nam podarja še en spopad na velikem odru med Rogerjem Federerjem in Rafaelom Nadalom, ki ga bo gledal ves svet. To bo največji teniški obračun vseh časov.

Sam sicer nisem teniški strokovnjak, takšnih je na naši športni televiziji več kot dovolj, začenši s Petrom Pevcem, Lukom Štucinom, Markom Hrastarjem in drugimi. Sem pa velik teniški ljubitelj in ta plemenit individualen šport spremljam od malih nog. Bil sem dovolj star, da sem kot otrok lahko doživel rivalstvo dveh ameriških teniških legend, Peta Samprasa in Andreja Agassija, zato se še dobro spominjam njunega zadnjega spopada na odprtem prvenstvu ZDA, leta 2002 v New Yorku. Tisto takrat je bil morda največji teniški obračun vseh časov.

Takrat sta bila oba šampiona že na napačni strani 30. let, njuna kariera počasi v zatonu (čeprav je Agassi kasneje osvojil še en turnir za grand slam, OP Avstralije 2003 in se upokojil šele leta 2006). Šlo je za dva popolnoma drugačna teniška karakterja z različnima teniškima slogoma, katerih rivalstvo, ki je na igrišču in ob igrišču pogosto postreglo tudi z zelo pikrimi pripombami in zbadljivkami, pa je v 90. letih pomagalo na novo spopularizirati teniško igro, ki je bila zlasti v ZDA v zatonu.

Med letoma 1989 in 2002 sta Sampras in Agassi odigrala 34 medsebojnih partij, Pistol Pete jih je dobil 20. Med seboj sta odigrala tudi pet finalov turnirjev velike četverice, Sampras je od teh dobil kar štiri. Sampras je v enem izmed največjih tenških rivalstev vseh časov ves čas držal primat nad tekmecem, predvsem v medijih. Konec koncev je osvojil rekordnih 14 naslovov za grand slam in imel boljšo medsebojno statistiko, toda tudi Agassijevi zagovorniki so imeli svoj prav; Pete nikoli ni dobil Roland Garosa, njegov največji uspeh na pariškem pesku je bil samo polfinale, medtem ko je Agassiju uspel karierni slam in pozneje kot prvemu v zgodovini tudi zlati slam; zmagal je na vseh štirih turnirjih četverice, osvojil pa tudi zlato na olimpijskih igrah leta 1996 v Atlanti.

Kdo je bil večji igralec, je torej prepuščeno diskusiji navijačev enega in drugega, na koncu pa še največ pove gola statistika. Sampras je osvojil 14 grand slam turnirjev, Agassi “samo” 8, Pete je zmagal rekordnih sedemkrat na Wimbledonu, Andre je štirikrat pokoril Melbourne, kar pred njim ni uspelo še nikomur (pozneje ga je prehitel Novak Djoković). Tudi zato si je teniška javnost na prelomu tisočletja, ko sta igralca eden za drugim dopolnila 30 let (Sampras je skoraj leto in pol mlajši), želela še enega, zadnjega obračuna v finalu turnirja velike četverice. In ga dobila, v New Yorku, leta 2002.

Vzporednice med New Yorkom 2002 in Melbournom 2017

To je bil prvi finalni obračun velikih rivalov na odprtem prvenstvu ZDA po letu 1995 in prvi na grand slamu po Wimbledonu 1999. Agassi je moral priznati premoč Samprasu s 3–6, 4–6, 7–5 in 4–6 v nizih, kar je bila na koncu celo zadnja Petova tekma v karieri. Želel se je posloviti na vrhuncu kariere, v pokoj je odšel kot nesporna teniška legenda številka 1. Ko sta Sampras in Agassi sestopila s teniškega prestola, se je uspelo na vrh teniške lestvice ATP zavihteti tako njunemu rojaku Andyju Roddicku, kot tudi Avstralcu Leytonu Hewittu. A samo za kratek čas. Roddick je bil zadnji, ki se je ponašal kot teniška številka 1, preden je tenisu za poldrugo desetletje zavladala t.i velika četverica. Roger Federer je bil prvi, najstarejši in najuspešnejši med štirimi, ki še vedno vladajo.

Vzporednice med rivalstvom Peta Samprasa in Andreja Agassija s tistim med Rogerjem Federerjem in Rafaelom Nadalom je torej vsaj delno moč potegniti. Nesporno pa je dejstvo, da je slednje preceč večje, največje v zgodovini športa. Ne čudi, da so si teniški nostalgiki v zadnjem tednu dni, po izpadu obeh prvih nosilcev na OP Avstralije, Andyja Murrayja in Novaka Djokovića, želeli vsaj še enega švicarsko-španskega spopada v finalu grand slama. Redko kdo je verjel, da se to še lahko zgodi, saj bo Roger kmalu star 36 let, Rafa pa 31. Kot sta oba povedala po dobljenih polfinalnih obračunih v deželi tam spodaj, v to nista verjela niti sama.

Od teniške partije z otroki na Mallorci v finale Melbourna

“Leto 2016 je bilo verjetno zame najtežje v karieri. Težko se je bilo vrniti v formo po vseh težavah s poškodbami, uspelo mi je priti v solidno formo pred Parizom, potem pa sem moral po prvi partiji odpovedati sodelovanje zaradi poškodbe zapestja. Priznam, ko sem se vrnil nazaj v hotel, sem jokal,” je na tiskovni konferenci po epski zmagi nad Grigorjem Dimitrovom, za katero je potreboval pet nizov in slabih pet ur, povedal Nadal. In hitro dodal, da je že dolgo upal na še en finale z Rogerjem, saj bo ta za oba pač nekaj posebnega.

Tudi Federer je moral zaradi poškodbe kolena in posledične operacije leto 2016 hitro zaključiti, se odpovedati nastopom v Parizu, Wimbledonu in New Yorku, iz ATP turneje je bil odstoten pol leta, še nikoli tako dolgo v njegovi karieri. Prosti čas je izkoristil tudi za obisk Mallorce, kamor ga je povabil prav Nadal, ki je odpiral svojo mladinsko teniško šolo. “Jaz sem bil dobesedno brez ene noge, Rafa brez roke, odigrati nisva mogla niti prijateljske tekme. Na koncu sva si izmenjala nekaj udarcev z otroki. Niti sanjati si nisva upala, da bi lahko čez pol leta med seboj v Avstraliji spet igrala finale grand slama,” pa je po zmagi na švicarskem dvoboju proti Stanu Wawrinki povedal Federer.

#Serena on the #Nadal–#Federer match: "I'm leaving [Melbourne], but man, I gotta watch that match." #AusOpen

— #AusOpen (@AustralianOpen) January 28, 2017

Podobno razmišlja tudi Nadal, ki v vseh intervjujih poudarja, kako hvalažen je Rogerju, da se je odzval njegovemu povabilu na Mallorco, in kako veliko mu je pomenilo. Konec koncev sta velika rivala zunaj teniških igrišč dobra prijatelja in bosta tudi po zaključku svojih karier verjetno odigrala še veliko prijateljskih tekem in poslovno sodelovala, toda oba sta si potihoma želela še enega, zadnjega medsebojnega spopada na velikem odru. In ga dočakala na “Retro Melbournu”, ki so si ga pokorili veterani. Tudi v ženski konkurenci, kjer sta se prvič po letu 2009 v finalu grand slama pomerili sestri Williams.

Melbourne 2017 unikaten turnir za teniške nostalgike, ki ga ne bo več?

“Letošnji Melbourne je unikaten turnir. Verjetno se kaj takšnega ne bo več ponovilo, zato je najbolje, da vsi skupaj uživamo,” je utrujeni Nadal z nasmeškom še povedal po zmagi nad Dimitrovom in si zaželel predvsem pravočasne regeneracije. Zaveda se, da ga čaka povsem drugačni Roger Federer, s katerim je igral v svojih mlajših letih. O medsebojni statistiki, ki je močno njemu v prid, Nadal ni želel govoriti: “Tega je že dolgo časa. Roger je eden izmed najboljših tenisačev vseh časov, izjemno ga spoštujem. Upam, da bova odigrala dober finale in da bodo tudi gledalci uživali!”

Tudi Roger Federer priznava, da tako težkega rivala v svoji karieri ni imel in da je pogrešal medsebojne dvoboje na velikem odru. “Sem verjetno Nadalov največji navijač. Igrava povsem drugačen teniški slog, zato je to rivalstvo še toliko bolj zanimivo,” je poudaril Fedex, ki prav tako trdi, da pretekla medsebojna statistika tokrat ne bo pomenila ničesar. “Mogoče sem na začetku najinega rivalstva preveč dvobojem z njim odigral na pesku. Ko me je leta 2008 povozil v Parizu, je to psihološko zagotovo vplivalo na mojo predstavo na Wimbledonu in na vse kasnejše medsebojne dvoboje,” se Švicar zaveda, da bo moral imeti v nedeljo na pravem mestu predvsem glavo.

Roger osemnajstič ali Rafa petnajstič?

In zdaj nazaj k trditvi, da gre za največji teniški obračun vseh časov, kar je za ameriške medije pred dnevi izjavil tudi Andy Roddick. Lahko mu samo pritrdim. Kaj je lahko bolj razburljivega, kot obračun 17-kratnega zmagovalca grand slam turnirjev proti 14-kratnemu? Pred leti sta oba sestopila s teniškega prestola, vmes je vladal predvsem Novak Djoković, zdaj pa sta po težkih poškodbah in pri teh letih oba vstala kot feniks iz pepela in se vrnila v finale grand slam turnirja? Ko smo že mislili, da sta njuna dosežka zacementirana in da lahko samo čakamo, če bo katerega izmed njiju (ali pa oba) dohitel in prehitel Djoković? Teniški ljubitelji se še zdaj komaj dobro zavedamo, da se bo jutri znova pisala teniška zgodovina; nekdo bo popravil svoje število osvojenih grand slamov! Bodisi Roger bodisi Rafa.

Za Rogerja Federerja je to prvi finale grand slama po OP ZDA 2015, kjer ni imel možnosti proti Djokoviću, za Nadala je to prvi finale po OP Francije 2014, ko je v finalu premagal Djokovića. Kar pa je bolj pomembno, Federer in Nadal se med sabo srečata prvič po dvoranskem turnirju na trdi podlagi v Baslu leta 2015 (zmagal je Federer), na grand slamu prvič po polfinalu odprtega prvenstva Avstralije 2014, ko je bil zmagovalec Nadal, a je kasneje v finalu premoč moral priznati Wawrinki, v finalu turnirja velike četverice pa prvič po finalu Roland Garrosa leta 2011, ko je Nadal zmagal po štirih nizih.

#Nadal: "Roger is 1 of the toughest opponents you'll ever meet. He's a complete player, he has all the shots. I know I'll have to be quick." pic.twitter.com/rJLI4BvXbb

— #AusOpen (@AustralianOpen) January 28, 2017

Prav tako se še zelo dobro spominjamo njunega zadnjega finala na OP Avstralije leta 2009, ko je Nadal zmagal s 7–5, 3–6, 7–6(7–3), 3–6 in 6–2. Tudi takrat so se razočaranemu Federerju (podobno kot že v Wimbledonu leta 2008) ulile solze razočaranja, svet pa so obšle slike Rafaela Nadala, ki je objel in tolažil svojega štiri leta starejšega tekmeca in mu zagotovil, da je največji vseh časov in da bo zagotovo izboljšal Samprasov rekord (takrat sta bila iznačena pri 14). Imel je prav, Roger se je ustavil pri številu 17, ko je leta 2012 še zadnjič pokoril Wimbledon, medtem ko se je Rafov niz ustavil v Parizu pred slabimi tremi leti.

Ker gre za dva najuspešnejša teniška igralca vseh časov, seveda vrsto let poteka večna debata, kdo je večji. Roger Federer ima več osvojenih turnirjev velike četverice, od tega rekordnih sedem v kultnem Wimbledonu, je tudi absolutni rekorder po številu tednov na prvem mestu teniške lestvice ATP (302 tedna). Rafa ima tri grand slame manj, toda nesporno boljše razmerje na medsebojnih duelih (23 zmag na 34 tekmah). Je tudi edini tenisač v zgodovini, ki je na katerem izmed turnirjev velike četverice zmagal kar devekrat, v Parizu. Rafa je tudi nesporni najboljši igralec vseh časov na peščeni podlagi.

#Federer on #Fedal: "I think this match up is intriguing for sports fans. It's just a tennis match but I understand the importance of it." pic.twitter.com/pbiX8uDX7X

— #AusOpen (@AustralianOpen) January 28, 2017

Rafael Nadal je boljši tudi na medsebojnih obračunih na turnirjih za grand slam, kjer je dobil 9 od 11 dvobojem, dvakrat je proti Federerju izgubil samo na wimbledonski travi. Teniška asa sta od tega na grand slamih odigrala osem finalov, Rafa vodi v zmagah s 6:2. Toda Roger Federer je štiri leta starejši, njegov eleganten tehnično podkovan teniški slog je naletel na španske mišice, vzdržljivost in obrambo. A  Roger je bil leta 2015 edini resni izzivalec dominantnega Novaka Djokovića v teniški karavani, pa čeprav star že 34 let. Toda Rafa ima z zmago na nedeljskem finalu OP Avstralije priložnost postati edini igralec, ki bi na vsakem izmed štirih turnirjev zmagal vsaj po dvakrat. Ima pa tudi zlato olimpijsko medaljo, ki je Roger nima.

Vse to je zapisano v zgodovini, zato ima lahko vsak svoje argumente o tem, kdo je večji, da podpira dosežke tenisača, za katerega stiska pesti. Nas je pa tudi veliko takšnih, ki smo predvsem srečni, da bomo lahko vsaj še enkrat uživali v spopadu največjih dveh teniških igralcev vseh časov in to v finalu grand slama, neobremenjeni s tem, kdo bo dvignil pokal za najboljšega. Z Rogerjem in Rafaelom pa tudi podoživljali tista leta, ko smo bili vsaj deset let mlajši, ko smo imeli manj skrbi.

Rafa in Roger med seboj tako pomembne tekme nista igrala že toliko časa, da je vsa njuna medsebojna preteklost popolnoma nepomembna. Psiha je zdaj resetirana, priznavata oba, v nedeljo bosta pisala nov nepopisan list papirja v medsebojnem rivalstvu. Ravno zato bo to njun največji spopad doslej. Roger lahko osvoji “osemnajstico” in vsaj za nekaj časa potrdi svoj status najboljšega, Rafa lahko s “petnajstico” zniža svoj zaostanek in se, glede na bližajoči se Pariz, resno loti lova za Rogerjevim rekordom. 

Ne moremo pa izključiti možnosti, da gre za njun zadnji spopad na tako velikem odru. A bili bi neumni, da bi ju znova odpisali z besedami, da Melbourna 2017 ne moreta ponoviti, da je to res zadnjič. Zdi se, da nas ta dva neuničljiva teniška asa vedno znova demantirata.